Josip Vidmar

Življenjepis

Josip Vidmar se je rodil v Ljubljani, 14. oktobra 1895. Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po (nemški) maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po 1. svetovni vojni je študiral filozofijo in literaturo v Pragi, Parizu, Zagrebu in diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenistike in primerjalne književnosti. Leta 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal Gledališki list in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi Dramaturški listki. Leta 1939 se je kot umetniški vodja lotil režije drame Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.

Bil je eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, odposlanec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil do 1953 predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije in zbora narodov zvezne skupščine.

Med leti 1946 in 1950 je bil redni profesor za dramaturgijo na ljubljanski igralski akademiji, upravnik Inštituta za literaturo pri SAZU in med leti 1952 in 1976 tudi predsednik SAZU.

Že pred vojno je pisal literarne in gledališke kritike, eseje o slovenski in evropski literaturi ter objavljal v revijah Trije labodi (modernistična revija, ki jo je leta 1922 ustanovil skupaj z Antonom Podbevškom in Marijem Kogojem), Kritika, Sodobnost. V Ljubljanskem zvonu je polemiziral s katoliškimi intelektualci (Aleš Ušeničnik, A. Vodnik, B. Vodušek).

Po vojni pa je v polemikah spodbijal načela socialističnega realizma, zagovarjal vlogo fantazije in avtonomnosti v umetnosti. Pri obravnavanju literature ni priznaval historicizma. V kritiki je izhajal iz vsebinskega jedra in apriornega temelja, presojal je iskrenost (resničnost) in jasnost umetnikove izpovedi o doživetju. Nazori, ideologija, odsevi časa in tudi forma so bili zanj drugotnega pomena, saj se je spraševal, ali razkrita umetnikova prava narava ustreza splošno veljavni ideji človečnosti. V gledaliških kritikah je dosledno zavračal modernizem ter polemično, kritično in ideološko zaostreno obravnaval kulturna in družbena vprašanja.

Prevajal je iz ruščine, francoščine, nemščine, angleščine in hrvaščine, in sicer največ dramatike, kot so N. V. Gogolj, Gribojedov, M. Krleža, Molière, Nušić, Puškin, Aleksej Tolstoj in dela drugih pisateljev.

Umrl je 11. aprila 1992 v Ljubljani.

Prevodi

Nagrade

• 1949 nagrada komiteja za umetnost FLRJ
• 1960 nagrada Zveze književnikov Jugoslavije
• 1965 Sterijeva nagrada
• 1966 Prešernova nagrada
• 1971 nagrada Branka Gavelle
• 1975 Župančičeva nagrada
• 1976 Kidričeva nagrada
• 1981 nagrada Avnoja
• 1981 Njegoševa nagrada leta za knjigo Obrazi

Viri in literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
• Wikipedija

Zunanje povezave

• Josip Vidmar, oddaja Junaki našega časa - www.rtvslo.si, 27.04.2009
• Avtorjeva dela v Digitalni knjižnici Slovenije - www.dlib.si
• Bilo je nekoč v 20. stoletju - www.pogledi.si, 01.07.2011
• Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!« - www.delo.si, 01.06.2011
• Josip Vidmar: Komunizem – edina razumna izbira - www.delo.si, 01.06.2011
• Josip Vidmar, "fanatičen občudovalec lepote" - www.rtvslo.si, 12.04.2012
• Pri umetnosti je bistveno sporočilo človeka človeku - www.delo.si, 14.10.2015