Bruno Baranovič: Razlika med redakcijama
(New page: Baranovič, Bruno Baranovič, Bruno ==Življenjepis== ==Vloge v gledališču== *1999 Kardinal Wolsey; Robert Bolt ''Človek ...) |
|||
| (12 vmesnih redakcij 4 uporabnikov ni prikazanih) | |||
| Vrstica 2: | Vrstica 2: | ||
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Baranovič, Bruno]] | [[Kategorija:Igralci in animatorji|Baranovič, Bruno]] | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
(*1941, † 2003) | |||
Bruno Baranović je bil vojna sirota iz II. svetovne vojne. Po koncu vojne je zato zanj skrbela njegova teta, režiserka Balbina Baranović Batelino. Živel je pri njej in obiskoval gimnazijo Bežigrad. Večkrat ga je vodila s sabo na vaje in predstave v Mladinsko in eksperimentalno gledališče v Ljubljani, kjer se je okužil s svojo veliko ljubeznijo, gledališčem. Po končani gimnaziji je bil sprejet na [[AGRFT]], kjer je preživljal vesele trenutke z [[Drago Kastelic|Dragom Kastelicem]], [[Borut Alujevič|Borutom Alujevičem]], [[Brane Grubar|Branetom Grubarjem]], [[Radko Polič|Radkom Poličem Racom]], [[Brane Ivanc|Branetom Ivancem]], [[Janez Hočevar|Janezom Hočevarjem Rifletom]] … Po koncu študija v sezoni 1965/1966 je prišel v [[SLG Celje]]. | |||
Leta 1967 je odigral svojo prvo glavno vlogo v predstavi Jeana Anouilha ''Orfej in Evridika'' z Mijo Mence kot soigralko. Pri znamenitem režiserju Dinu Radojeviću je v Lorcini ''Krvavi svatbi'' odigral vlogo mladeniča. Kasneje se je odlikoval v vrsti izvrstnih karakternih vlog. Postal je viden član Dubrovniške kulture, saj je poleti redno sodeloval z Dubrovniškim teatrom. | |||
==Vloge v gledališču== | ==Vloge v gledališču== | ||
{{#dynamic_content:rep | person | 2065 | roles}} | |||
==Vloge na filmu in televiziji== | ==Vloge na filmu in televiziji== | ||
| Vrstica 19: | Vrstica 16: | ||
==Bibliografija== | ==Bibliografija== | ||
==Literatura== | ==Literatura== | ||
*Arhiv SLG Celje | |||
==Zunanje povezave== | ==Zunanje povezave== | ||
Trenutna redakcija s časom 15:54, 13. december 2016
Življenjepis
(*1941, † 2003) Bruno Baranović je bil vojna sirota iz II. svetovne vojne. Po koncu vojne je zato zanj skrbela njegova teta, režiserka Balbina Baranović Batelino. Živel je pri njej in obiskoval gimnazijo Bežigrad. Večkrat ga je vodila s sabo na vaje in predstave v Mladinsko in eksperimentalno gledališče v Ljubljani, kjer se je okužil s svojo veliko ljubeznijo, gledališčem. Po končani gimnaziji je bil sprejet na AGRFT, kjer je preživljal vesele trenutke z Dragom Kastelicem, Borutom Alujevičem, Branetom Grubarjem, Radkom Poličem Racom, Branetom Ivancem, Janezom Hočevarjem Rifletom … Po koncu študija v sezoni 1965/1966 je prišel v SLG Celje.
Leta 1967 je odigral svojo prvo glavno vlogo v predstavi Jeana Anouilha Orfej in Evridika z Mijo Mence kot soigralko. Pri znamenitem režiserju Dinu Radojeviću je v Lorcini Krvavi svatbi odigral vlogo mladeniča. Kasneje se je odlikoval v vrsti izvrstnih karakternih vlog. Postal je viden član Dubrovniške kulture, saj je poleti redno sodeloval z Dubrovniškim teatrom.
Vloge v gledališču
Vloge na filmu in televiziji
Vloge na radiu
Nagrade
Bibliografija
Literatura
- Arhiv SLG Celje