Miro Solman: Razlika med redakcijama
| (Dve vmesni redakciji istega uporabnika nista prikazani) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
[[Slika:Miro-Solman b.jpg|sličica|Foto: Damjan Švarc]] | [[Slika:Miro-Solman b.jpg|sličica|Foto: Damjan Švarc]] | ||
[[Kategorija:Ustvarjalci|Solman, Miro]]. [[Kategorija:Operni pevci|Solman, Miro]] | |||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Tenorist Miro Solman je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah ''Rigoletto'', ''Don Carlos'', ''Jerusalem'', ''La bohème'', ''Lucia di Lammermoor'', ''Faust'', ''Hoffmannove pripovedke'', ''Rusalka'', ''Knez Igor'', ''Jevgenij Onjegin'' in ''Obleganje Korinta'' se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami v opernih mojstrovinah, kot so ''Ernani'', ''Trubadur'', ''Simon Boccanegra'', ''Nabucco'', ''Andrea Chénier'', ''Carmen'', ''Tosca'', ''Iris'', ''Cavalleria rusticana'', ''Aida'', ''Jacquerie'' in ''Turandot''. Kot solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in Južni Afriki. V vodilnih tenorskih vlogah je nastopil v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah, in sicer v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Kataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v Teatru Massimo Bellini v Kataniji zablestel kot protagonist v Marinuzzijevi operi ''Jacquerie'', naslednje leto pa v ''Hoffmannovih pripovedkah'' v veronski operi Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini v Kataniji, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom v predstavi ''Aida'' na Festivalu Xanten v Nemčiji. V Trbižu in Rovigu je leta 1997 pel v ''Hoffmannovih pripovedkah'', s predstavo ''Cavalleria rusticana'' pa je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Poleg omenjene opere je nastopil v operah, kot so ''Tosca'', ''Aida'', ''Rigoletto'', ''Carmen'', ''Don Carlos'' in ''Turandot'', in sicer v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, v Tajvanu in na Portugalskem. Preobrat njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere ''Simon Boccanegra'', v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri produkciji ''Aide'' (v režiji Franca Zeffirellija), ki je sovpadla s stoletnico Verdijeve smrti in komemoracijo Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, prav tako pa je za svoje umetniške dosežke prejel častni naziv malteškega viteza. | Tenorist Miro Solman je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah ''Rigoletto'', ''Don Carlos'', ''Jerusalem'', ''La bohème'', ''Lucia di Lammermoor'', ''Faust'', ''Hoffmannove pripovedke'', ''Rusalka'', ''Knez Igor'', ''Jevgenij Onjegin'' in ''Obleganje Korinta'' se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami v opernih mojstrovinah, kot so ''Ernani'', ''Trubadur'', ''Simon Boccanegra'', ''Nabucco'', ''Andrea Chénier'', ''Carmen'', ''Tosca'', ''Iris'', ''Cavalleria rusticana'', ''Aida'', ''Jacquerie'' in ''Turandot''. Kot solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in Južni Afriki. V vodilnih tenorskih vlogah je nastopil v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah, in sicer v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Kataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v Teatru Massimo Bellini v Kataniji zablestel kot protagonist v Marinuzzijevi operi ''Jacquerie'', naslednje leto pa v ''Hoffmannovih pripovedkah'' v veronski operi Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini v Kataniji, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom v predstavi ''Aida'' na Festivalu Xanten v Nemčiji. V Trbižu in Rovigu je leta 1997 pel v ''Hoffmannovih pripovedkah'', s predstavo ''Cavalleria rusticana'' pa je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Poleg omenjene opere je nastopil v operah, kot so ''Tosca'', ''Aida'', ''Rigoletto'', ''Carmen'', ''Don Carlos'' in ''Turandot'', in sicer v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, v Tajvanu in na Portugalskem. Preobrat njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere ''Simon Boccanegra'', v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri produkciji ''Aide'' (v režiji Franca Zeffirellija), ki je sovpadla s stoletnico Verdijeve smrti in komemoracijo Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, prav tako pa je za svoje umetniške dosežke prejel častni naziv malteškega viteza. | ||
==Vloge== | ==Vloge== | ||
{{#dynamic_content:rep | person | 372 | roles}} | |||
==Nagrade== | ==Nagrade== | ||
*1997 Nagrada Premio opitergium | *1997 Nagrada Premio opitergium | ||
==Viri in literatura== | ==Viri in literatura== | ||
*[https://www.sng-mb.si/solisti/miro-solman/ SNG Maribor] | |||
Trenutna redakcija s časom 10:10, 23. januar 2019
.
Življenjepis
Tenorist Miro Solman je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah Rigoletto, Don Carlos, Jerusalem, La bohème, Lucia di Lammermoor, Faust, Hoffmannove pripovedke, Rusalka, Knez Igor, Jevgenij Onjegin in Obleganje Korinta se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami v opernih mojstrovinah, kot so Ernani, Trubadur, Simon Boccanegra, Nabucco, Andrea Chénier, Carmen, Tosca, Iris, Cavalleria rusticana, Aida, Jacquerie in Turandot. Kot solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in Južni Afriki. V vodilnih tenorskih vlogah je nastopil v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah, in sicer v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Kataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v Teatru Massimo Bellini v Kataniji zablestel kot protagonist v Marinuzzijevi operi Jacquerie, naslednje leto pa v Hoffmannovih pripovedkah v veronski operi Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini v Kataniji, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom v predstavi Aida na Festivalu Xanten v Nemčiji. V Trbižu in Rovigu je leta 1997 pel v Hoffmannovih pripovedkah, s predstavo Cavalleria rusticana pa je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Poleg omenjene opere je nastopil v operah, kot so Tosca, Aida, Rigoletto, Carmen, Don Carlos in Turandot, in sicer v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, v Tajvanu in na Portugalskem. Preobrat njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere Simon Boccanegra, v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri produkciji Aide (v režiji Franca Zeffirellija), ki je sovpadla s stoletnico Verdijeve smrti in komemoracijo Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, prav tako pa je za svoje umetniške dosežke prejel častni naziv malteškega viteza.
Vloge
Nagrade
- 1997 Nagrada Premio opitergium