Ivan Mrak: Razlika med redakcijama
 
Vrstica 6: Vrstica 6:




Njegovo prvo dramsko delo je enodejanka ''Obločnica, ki se rojeva'' (1925). Mrakov bogat literarni opus šteje prek trideset himničnih tragedij, največkrat so to himne življenja, umetnosti in državotvornosti. Največji dramski uspeh je dosegel z uprizoritvijo zgodovinske tragedije ''Marija Tudor'' leta 1966 na odru ljubljanske Drame. Leto kasneje je za to tragedijo tudi prejel nagrado mesta Ljubljana. Od številnih himničnih tragedij je objavil: ''Slepi prerok'' (1929), ''Mona Gabrijela'' (1930), ''Marat'' (1944), ''Talci'' (1947), ''Beg iz pekla'' (1962), ''Marija Tudor'' (1967), ''Van Goghov Vidov ples'' (1964), ''Revolucijska tetralogija'' (1970), ''Rdeča maša'' (1972), ''Gorje zmagovalcev'' (1972), ''Spoved lučnim bratom'' (1972), ''Razsulo Rimljanovine'' (1974), ''Chrysippos'' (1976) , ''Igre sveta'' (1977).
Pisal je kratko prozo, pesmi, drame, eseje in dnevnike. Njegovo prvo dramsko delo je enodejanka ''Obločnica, ki se rojeva'' (1925). Mrakov bogat literarni opus šteje prek trideset himničnih tragedij, največkrat so to himne življenja, umetnosti in državotvornosti. Največji dramski uspeh je dosegel z uprizoritvijo zgodovinske tragedije ''Marija Tudor'' leta 1966 na odru ljubljanske Drame. Leto kasneje je za to tragedijo tudi prejel nagrado mesta Ljubljana. Od številnih himničnih tragedij je objavil: ''Slepi prerok'' (1929), ''Mona Gabrijela'' (1930), ''Marat'' (1944), ''Talci'' (1947), ''Beg iz pekla'' (1962), ''Marija Tudor'' (1967), ''Van Goghov Vidov ples'' (1964), ''Revolucijska tetralogija'' (1970), ''Rdeča maša'' (1972), ''Gorje zmagovalcev'' (1972), ''Spoved lučnim bratom'' (1972), ''Razsulo Rimljanovine'' (1974), ''Chrysippos'' (1976) , ''Igre sveta'' (1977).




Razvil je obliko himnične tragedije v stopnjevanjih (namesto v dejanjih) in jo tudi teoretično oblikoval v delu ''Smer in protismer''. Jezik njegovih tragedij je privzdignjen, ritmiziran in arhaiziran. Napisana dela je objavljal večinoma šele po letu 1970, uprizorjena pa so bila redka. Razčlenjeval je usodo posameznikov in njihovih dejanj v prelomnih zgodovinskih dogajanjih, med NOB in revoluciji, v francoski revoluciji in v Jezusovem času. Pisal je tudi tragedije o novozaveznih osebah, Prešernu in drugih velikih osebnosti ter o propadu svoje rodbine.  
Razvil je obliko himnične tragedije v stopnjevanjih (namesto v dejanjih) in jo tudi teoretično oblikoval v delu ''Smer in protismer''. Jezik njegovih tragedij je privzdignjen, ritmiziran in arhaiziran. Napisana dela je objavljal večinoma šele po letu 1970, uprizorjena pa so bila redka. Razčlenjeval je usodo posameznikov in njihovih dejanj v prelomnih zgodovinskih dogajanjih, med NOB in revoluciji, v francoski revoluciji in v Jezusovem času. Pisal je tudi tragedije o novozaveznih osebah, Prešernu in drugih velikih osebnosti ter o propadu svoje rodbine.
 
Leta 1937 je v Šentjakobskem gledališču uprizoril svojo tragedijo ''Abraham Lincoln''; leto pozneje je ustanovil igralsko skupino Slovenska scena in jo nato preimenoval v Mrakovo gledališče. Njegova dramska dela so igrali predvsem na amaterskih odrih, saj so profesionalna gledališča njegova dela večinoma zavračala. Uradna literarna kritika je tudi vsa njegova druga dela dosledno ignorirala ali prezirala.




Trenutna redakcija s časom 15:48, 4. april 2020

Življenjepis

Ivan Mrak se je rodil v Ljubljani, 30. aprila 1906. Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani in na Ptuju, potem pa kot svobodni umetnik živel večinoma v Ljubljani ter med leti 1938 in 1942 vodil igralsko skupino Mrakovo gledališče in v njej tudi igral.


Pisal je kratko prozo, pesmi, drame, eseje in dnevnike. Njegovo prvo dramsko delo je enodejanka Obločnica, ki se rojeva (1925). Mrakov bogat literarni opus šteje prek trideset himničnih tragedij, največkrat so to himne življenja, umetnosti in državotvornosti. Največji dramski uspeh je dosegel z uprizoritvijo zgodovinske tragedije Marija Tudor leta 1966 na odru ljubljanske Drame. Leto kasneje je za to tragedijo tudi prejel nagrado mesta Ljubljana. Od številnih himničnih tragedij je objavil: Slepi prerok (1929), Mona Gabrijela (1930), Marat (1944), Talci (1947), Beg iz pekla (1962), Marija Tudor (1967), Van Goghov Vidov ples (1964), Revolucijska tetralogija (1970), Rdeča maša (1972), Gorje zmagovalcev (1972), Spoved lučnim bratom (1972), Razsulo Rimljanovine (1974), Chrysippos (1976) , Igre sveta (1977).


Razvil je obliko himnične tragedije v stopnjevanjih (namesto v dejanjih) in jo tudi teoretično oblikoval v delu Smer in protismer. Jezik njegovih tragedij je privzdignjen, ritmiziran in arhaiziran. Napisana dela je objavljal večinoma šele po letu 1970, uprizorjena pa so bila redka. Razčlenjeval je usodo posameznikov in njihovih dejanj v prelomnih zgodovinskih dogajanjih, med NOB in revoluciji, v francoski revoluciji in v Jezusovem času. Pisal je tudi tragedije o novozaveznih osebah, Prešernu in drugih velikih osebnosti ter o propadu svoje rodbine.

Leta 1937 je v Šentjakobskem gledališču uprizoril svojo tragedijo Abraham Lincoln; leto pozneje je ustanovil igralsko skupino Slovenska scena in jo nato preimenoval v Mrakovo gledališče. Njegova dramska dela so igrali predvsem na amaterskih odrih, saj so profesionalna gledališča njegova dela večinoma zavračala. Uradna literarna kritika je tudi vsa njegova druga dela dosledno ignorirala ali prezirala.


Umrl je 19. oktobra 1986 v Ljubljani.

Video

Obločnica, ki se rojeva (portret Ivana Mraka)

Dramska besedila

Dramska besedila v tujih jezikih

Uprizoritve

Nagrade

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Ivan_Mrak&oldid=51151«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori