Marta Paulin: Razlika med redakcijama
(6 vmesnih redakcij istega uporabnika ni prikazanih) | |||
Vrstica 9: | Vrstica 9: | ||
Za svoje delo je leta 1975 prejela Žagarjevo nagrado. | Za svoje delo je leta 1975 prejela Žagarjevo nagrado. | ||
Marta Paulin – Brina je bila navdih za predstavi ''Brina'' koreografinje [[Bara Kolenc|Bare Kolenc]] (KUD Samosvoj, Zavod Moja kreacija Maribor, 2019) in ''Brina – kinestetični spomenik'' (Pekinpah, 2021) avtoric [[Leja Jurišić|Leje Jurišič]], Bare Kolenc in kolektiva NO1 (Peter Kutin, Patrik Lechner, Mathias Lenz). | |||
==Koreografije== | |||
{{#dynamic_content:rep | person | 9162 | coreographies}} | |||
==Viri in literatura== | ==Viri in literatura== | ||
*Pozabljena polovica, portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 2007 | *Pozabljena polovica, portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 2007 |
Trenutna redakcija s časom 06:56, 12. avgust 2021
Življenjepis
Marta Paulin Schmidt – Brina (* 5. avgust 1911, Ljubljana, † 30. december 2002, Ljubljana) je bila slovenska plesalka, koreografinja in plesna učiteljica. Bila je ena prvih predstavnic slovenske sodobne plesne umetnosti. Kot ena prvih učenk je obiskovala šolo sodobnega umetniškega plesa pod vodstvom Mete Vidmar, ki je v Ljubljani ustanovila plesno šolo po metodi Mary Wigman.
Med vojno se je priključila NOB, kjer je dobila partizansko ime Brina. Konec avgusta 1943 je odšla v partizane in se priključila kulturniški skupini XIV. divizije, ki jo je vodil Karel Destovnik-Kajuh. Pozneje je postala članica slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Za borce in lokalno prebivalstvo je na raznih prireditvah izvajala improvizacijske plesne točke. Na pohodu XIV. divizije na Štajersko je utrpela hude ozebline nog, zato ni mogla več plesati. Po vojni se je morala odpovedati aktivnemu plesnemu ustvarjanju, ukvarjala se je s koreografijo, plesno pedagogiko in publicistiko. Zaposlena je bila na Ministrstvu za prosveto in ministrstvu za znanost in kulturo, od leta 1950 do upokojitve pa je delovala kot profesorica gibalno-ritmične vzgoje na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Kot koreografinja je sodelovala tudi s televizijo.
Za svoje delo je leta 1975 prejela Žagarjevo nagrado.
Marta Paulin – Brina je bila navdih za predstavi Brina koreografinje Bare Kolenc (KUD Samosvoj, Zavod Moja kreacija Maribor, 2019) in Brina – kinestetični spomenik (Pekinpah, 2021) avtoric Leje Jurišič, Bare Kolenc in kolektiva NO1 (Peter Kutin, Patrik Lechner, Mathias Lenz).
Koreografije
Viri in literatura
- Pozabljena polovica, portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, 2007