Jasna Hribernik: Razlika med redakcijama
| Vrstica 4: | Vrstica 4: | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Jasna Hribernik, samostojna filmska režiserka ter ustvarjalka videoinstalacij, videofilmov in intermedijskih projektov, se je rodila leta 1959 v Mariboru. Diplomirala je iz filmske in TV režije na [[AGRFT|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]]. Kasneje se je dve leti šolala na Documentary Campus Master School v Münchnu in v Leipzigu. | Jasna Hribernik, samostojna filmska režiserka ter ustvarjalka videoinstalacij, videofilmov in intermedijskih projektov, se je rodila leta 1959 v Mariboru. Diplomirala je iz filmske in TV režije na [[AGRFT|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]] v Ljubljani. Kasneje se je dve leti šolala na Documentary Campus Master School v Münchnu in v Leipzigu. | ||
Uveljavila se je kot ena najbolj priznanih, pronicljivih in aktivnih slovenskih ustvarjalk dokumentarnih filmov. Zanjo je značilen zelo izrazit avtorski pristop. | Uveljavila se je kot ena najbolj priznanih, pronicljivih in aktivnih slovenskih ustvarjalk dokumentarnih filmov. Zanjo je značilen zelo izrazit avtorski pristop. | ||
Redakcija: 08:54, 26. april 2023
Življenjepis
Jasna Hribernik, samostojna filmska režiserka ter ustvarjalka videoinstalacij, videofilmov in intermedijskih projektov, se je rodila leta 1959 v Mariboru. Diplomirala je iz filmske in TV režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Kasneje se je dve leti šolala na Documentary Campus Master School v Münchnu in v Leipzigu.
Uveljavila se je kot ena najbolj priznanih, pronicljivih in aktivnih slovenskih ustvarjalk dokumentarnih filmov. Zanjo je značilen zelo izrazit avtorski pristop.
Od leta 1985 do danes je posnela okoli trideset dokumentarnih filmov. Med drugim: 45 km morja (1985), Černobilski zvonovi (1991), Piši mi Medana, Piši mi ljubezen (2001), Ko nam je žoga padla na glavo - Portret Milka Đurovskega (2002), Koncert za mobilne telefone in orkester (2005), Zadnji čoln (2005), Svet ni vedel, da je pristal v pesmi (2008), Nočemo belega kruha (2009), Labirint (2009), Alfred & Sofie (2013), Vitanje v vesolju: Sunita (2015), Neskončni začetek (2018), Simfonija otožnih pesmi (2019), Naslednja postaja “KIOSK” (2021).
Jasna Hribernik je za svoje filme prejela številne nagrade tako v Sloveniji kot po svetu.
Potem ko je v začetku devetdesetih let 20. stoletja začela odkrivati izrazne možnosti filmskega medija in iskala stike z arhitekturo, kiparstvom, glasbo in likovno umetnostjo, je ustvarila več odmevnih video instalacij, umetniških videov in večmedijskih projektov, s katerimi je sodelovala tudi na prestižnih umetniških festivalih tako doma kot v tujini (Ars Electronica Linz, Venice Bienalle, Tokio Artvideo Festival idr.). Nekaj naslovov omenjenih videov, instalacij in projektov: Ballabende, Stopnišče, Nočni let, Lok telesa, Albedo, Razkrito, TensePresent.
Občasno sodeluje tudi z gledališkimi režiserkami in režiserji, za katere ustvarja video prizore za odrske predstave (Embarked, Eda-zgodba bratov Rusjan, Urbanobalet).
Leta 2010 je posnela srednjemetražni igrani film Franja. V okviru raziskovanja video medija in večmedijske umetnosti, Jasna Hribernik sodeluje tudi z znanstveniki. Tako je leta 2020 nastala Komunikacija Eholokacija, intermedijski performance, v sodelovanju z Oceania project in Ljobo Jenče.
V zadnji letih Jasna sodeluje pri projektih, ki združujejo umetnost, znanost in tehnologijo ter se kritično odzivajo na spreminjajoči se svet in pozicijo človeka v njem.
Od leta 2012 kot izredna profesorica predava na Akademiji Umetnosti na Univerzi v Novi Gorici, v okviru magistrskega programa Čas in prostor v gibljivih slikah in Inscenacija prizora.