Emil Smasek

Življenjepis

Dramaturg, režiser, publicist in pedagog Emil Smasek se je rodil v Mariboru, 20. decembra 1910. V Mariboru je leta 1939 s Pedagoško centralo ustanovil Gledališče mladega rodu in pod tem okriljem še lutkovno gledališče, za katerega je pripravljal predstave z ročnimi lutkami. Med 2. svetovno vojno je bil interniran v taborišču Dachau.

Od oktobra 1945 je bil v. d. tajnika Drame SNG Maribor, od aprila 1946 v Ljubljani tajnik SNG Drame. Od leta 1948 pa je bil referent za lutkarstvo pri Ljudski prosveti Slovenije, kjer je sistematično spremljal vpliv lutkarstva na mlado publiko in opozarjal na njegov pomen pri umetnostni vzgoji mladih. Prirejal je besedila za mladinske in lutkovne igre. Tako je z velikim uspehom dramatiziral Levstikovega Martina Krpana, poleg njega pa še Veliko potovanje Nikolaja Šestakova, Mucin dom Samuela Maršaka, Dedka Mraza M. Šurinova, od lutkovnih iger pa Ukradeni prašiček, Pavliha in živali ter radijske igre Žogica Nogica Jana Malika, Crainquebille Anatola Franceja, Kje je Lefty? Clifforda Odetsa, Boter Andraž Marina Držića in dr. Mirka Rupla, Človek, ki ni nikoli umrl Barrija Stavisa, Elektra naj žaluje Eugena O'Neilla, Otroci, Slon Slawomira Mrožka ter Romeo, Julija in tema Jana Otčenáška.

Po letu 1956, ko je postal dramaturg in urednik radijskih iger na Radiu Ljubljana, si je prizadeval za umetniško dognanost radijskih iger in z natečaji spodbujal pisce slovenskih besedil. Prizadeval si je za umetniško dognanost radijskih iger, kot dramaturg je sodeloval pri ustvarjanju prve nagrajene radijske igre, Kmeclove Samote velikega teatra iz leta 1961, ki je pomenila velik premik tako v radiofonskem kot v literarnem pomenu besede, saj je zvočno slikala človekovo notranjo razdvojenost. Leta 1966 je bil dramaturg pri znamenitem delu Tantadruj Cirila Kosmača v priredbi Mitje Mejaka, prav tako pri Butalcih Frana Milčinskega leta 1971, leta 1970 pri Uporu črvov Vitomila Zupana, ki je prvič v radijski igri odprl problem uporne mlade generacije, itn. Pripravljal je oddaje Velika scena, posvečene izjemnim gledališkim dogodkom; ohranjena je najznamenitejša, namenjena Severjevi vlogi v Hlapcih.

Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za radijsko dramaturško dejavnost, saj je uveljavljal slovensko radijsko igro doma in v tujini in s kreativno spodbudo domačim avtorjem ter z izborom klasičnih in sodobnih slovenskih besedil ob pomoči radijskega medija prispeval k uveljavitvi slovenske književnosti.

Umrl je 8. januarja 1980 v Ljubljani.

Prevodi

Režije

Nagrade

• 1972 Nagrada Prešernovega sklada za radijsko dramaturško dejavnost

Viri in literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
• www.slovenska-biografija.si