Jurij Souček

Življenjepis

Igralec Jurij Souček se je rodil v Ljubljani, 5. aprila 1929. Po diplomi na igralski akademiji v Ljubljani leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim postankom v svoboden poklic, do svoje upokojitve leta 1989. Njegov gledališki opus obsega več kot 150 vlog. O sebi je s kančkom ironije znal povedati, da je »bil prvak drugih zasedb«. Med njegovimi gledališkimi kreacijami prevladujejo karakterni liki, pogosto t. i. negativci, ki jih je ustvaril kot »govorne, znamenito izostrene in logične interpretacije … Kot iskalec in raziskovalec je izumil svoj, individualno razviden in - zlasti ob soigri z Dušo Počkaj - za slovensko igralsko omiko nov način odrske interpretacije. Postal je prvak nekonvencionalne, moderne dramske igre« (Dušan Moravec, Vasja Predan, Sto slovenskih dramskih umetnikov, Prešernova družba, 2001) in se s tem zavestno odmaknil od ustaljenih, prevladujočih modelov igre oziroma od tipa t. i. reproduktivnega igralca ter ustvaril med drugim vloge: Kreon v Smoletovi Antigoni, Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah, Martin Luther v istoimenski Osbornovi drami, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, Profesor v Ionescovi Učni uri …

Desetletja je deloval tudi na televiziji, kjer je bil igralec in interpret, avtor besedil, priredb in včasih tudi režiser. Cela vrsta rodov otrok pozna njegov glas, s katerim je oživil neštete prepoznavne in priljubljene like iz risank in otroških radijskih iger. Radijska dediščina je po njegovi zaslugi bogatejša za okoli 600 radijskih iger, kar pomeni, da je nedvomno eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa. Součkovi prvi televizijski nastopi segajo v leto 1958, takrat je zaigral v prvih skečih s Franetom Milčinskim – Ježkom. Souček je nato postal eden najprepoznavnejših obrazov in glasov slovenske televizije. Nastopil je tudi v več filmih, med drugim v klasiki Ne čakaj na maj (1957) Frančiška Čapa, ter v mladinski pravljični seriji Čisto pravi gusar (1987). Igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).

Zlasti najmlajši televizijski gledalci pa so si ga zapomnili po priljubljenih risankah, kot sta Palček Smuk ter mali in veliki pujs Pipi in Melkijad, ki bi nam bili brez njegovega glasu tuji .

Za svoje delo je prejel številne nagrade - leta 1961 Sterijevo nagrado v Novem Sadu, leta 1994 Borštnikov prstan, 2005 viktorja za življenjsko delo in 2019 priznanje zlati glas Združenja dramskih umetnikov. Leta 2022 je postal častni meščan Ljubljane. Svoj dragocen televizijski in radijski prispevek je leta 2018 zaokrožil z Ježkovo nagrado za življenjsko delo. V utemeljitvi so tedaj zapisali, da je Souček postal emblematična osebnost slovenske medijske kulturne krajine in pri tem omenili njegovo sijajno gledališko kariero. "Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v času njenega eksperimentalnega in poskusnega delovanja pred več kot 60 leti."

Umrl je 17. januarja 2024.

Vloge v gledališču

Režije v gledališču

Nagrade

• 2019 Nagrada ZDUS Zlati glas za sinhronizacijo risank in radiofonske stvaritve
• 2018 Ježkova nagrada za življenjsko delo
• 1994 Borštnikov prstan
• 1993 Nagrada festivala Zlata paličica za najboljšo moško vlogo Razbojnika v Razbojnik Rogovilež, Moje gledališče

Viri in literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
• Slovenski gledališki inštitut

Zunanje povezave

• Jurij Souček: Sem eden redkih igralcev, ki sem ostal zvest ljubljanski Drami - www.sigledal.org, 5.4.2014
• E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org