Marija Vera: Razlika med redakcijama

Brez povzetka urejanja
 
(6 vmesnih redakcij istega uporabnika ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
[[Kategorija:Ustvarjalci|Vera, Marija]]
[[Kategorija:Ustvarjalci|Vera, Marija]]
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Vera, Marija]]
[[Kategorija:Igralci in animatorji|Vera, Marija]]
 
[[Kategorija:Režiserji|Vera, Marija]]
<div style="float: right">[[Slika:Marija_Vera_1930swiki_commons.jpg|220px|Foto: Wikimedia Commons]]</div>
==Življenjepis==
==Življenjepis==
Igralka in režiserka Marija Vera se je kot Frančiška Ksavera Marija Eppich rodila v Kamniku, 22. novembra 1881. Med letoma 1905 in 1907 je študirala na Konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju, na profesionalen oder pa prvič stopila v Pfauentheateru v Zürichu z vlogo Ivane v Schillerjevi ''Devici Orleanski''. V Zürichu je ostala med leti 1907 in 1910 ter se tu tudi poročila z baronom Osten-Sacken.
Igralka in režiserka Marija Vera se je kot Frančiška Ksavera Marija Eppich rodila v Kamniku, 22. novembra 1881. Med letoma 1905 in 1907 je študirala na Konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju, na profesionalen oder pa prvič stopila v Pfauentheateru v Zürichu z vlogo Ivane v Schillerjevi ''Devici Orleanski''. V Zürichu je ostala med leti 1907 in 1910 ter se tu tudi poročila z baronom Osten-Sacken.


 
Med leti 1911 in 1916 je bila članica berlinskega Deutsches Theatra, kjer je svoj repertoar vlog razširila z antičnimi in Shakespearovimi dramskimi osebami. Od 1911 je delovala v skupini Maxa Reinhardta in z njo gostovala na Dunaju, v Budimpešti, Hamburgu, Draždanih, Rigi in Sankt Peterburgu. Kasneje je bila tudi članica ansamblov v Mannheimu, Gdansku, Baslu, s katerimi je gostovala po mnogih evropskih gledališčih. Leta 1913 je debitirala v filmu.
Med leti 1911 in 1916 je bila članica berlinskega Deutsches Theatra, kjer je svoj repertoar vlog razširila z antičnimi in Shakespearovimi dramskimi osebami. Od 1911 je delovala v Reinhardtovi skupini in z njo gostovala na Dunaju, v Budimpešti, Hamburgu, Draždanih, Rigi in Sankt Peterburgu. Kasneje je bila tudi članica ansamblov v Mannheimu, Gdansku, Baslu, s katerimi je gostovala po mnogih evropskih gledališčih. Leta 1913 je debitirala v filmu.
 


Izoblikovala je vse velike vloge visoke nemške tragedije, zlasti vse Schillerjeve, večino Grillparzerjevih (Berto v ''Prababici'', Hero, Sapho, Medejo), Hebbelovih (Rhodope, Judito, Kriemhildo, Marijo Magdaleno, Mariamne), Goethejevo Ifigenijo, Kasandro v ''Orestiji'', Jokaste v ''Ojdipu'', več Shakespeareovih (grofica Capulet, Porzia, Viola), poleg tega se je uveljavila v moderni psihološki drami, zlasti Ibsenovi, Hauptmannovi in Sudermannovi.  
Izoblikovala je vse velike vloge visoke nemške tragedije, zlasti vse Schillerjeve, večino Grillparzerjevih (Berto v ''Prababici'', Hero, Sapho, Medejo), Hebbelovih (Rhodope, Judito, Kriemhildo, Marijo Magdaleno, Mariamne), Goethejevo Ifigenijo, Kasandro v ''Orestiji'', Jokaste v ''Ojdipu'', več Shakespeareovih (grofica Capulet, Porzia, Viola), poleg tega se je uveljavila v moderni psihološki drami, zlasti Ibsenovi, Hauptmannovi in Sudermannovi.  


Po prvi svetovni vojni je bila angažirana v Novem Sadu in Beogradu, po letu 1923 pa se je ustalila v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je ostala do leta 1952. Tukaj je poleg odličnih klasičnih podob: Jokaste, Ifigenije, Judite, obeh glavnih vlog v ''Mariji Stuart'', Shakespeareovih (kraljica v ''Hamletu'', Lady Macbethova, Porzia, grofica Capulet, Hypolita, Hermiona) s posebno ostrino uveljavila Ibsenove drame, ki jih je večinoma tudi režirala, in igrala glavne osebe, zlasti ''Strahove'', ''Heddo Gabler,'' ''J. G. Borkmanna'', ''Rosmersholm'', ''Gospo z morja, Gospo Inger''; igrala je še mnoge druge problematične osebe kot n. pr. Shawovo Kandido, gospo Alving v ''Svetem plamenu''. Izrazite in globoke so tudi njene trpeče matere in žene v izvirnih slov. igrah: Jelisaveta v Župančičevi ''Veroniki Deseniški'', mati v Jalenovem ''Domu'' in Osojnica v Leskovčevi ''Kraljičini Haris'', Tončka ''Pri Hrastovih'' (Meško), Barbara v ''Hermanu Celjskem'' (Novačan).
Po prvi svetovni vojni je bila angažirana v Novem Sadu in Beogradu, po letu 1923 pa se je ustalila v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je ostala do leta 1952. Tukaj je poleg odličnih klasičnih podob: Jokaste, Ifigenije, Judite, obeh glavnih vlog v ''Mariji Stuart'', Shakespeareovih (kraljica v ''Hamletu'', Lady Macbethova, Porzia, grofica Capulet, Hypolita, Hermiona) s posebno ostrino uveljavila Ibsenove drame, ki jih je večinoma tudi režirala, in igrala glavne osebe, zlasti ''Strahove'', ''Heddo Gabler,'' ''J. G. Borkmanna'', ''Rosmersholm'', ''Gospo z morja, Gospo Inger''; igrala je še mnoge druge problematične osebe kot n. pr. Shawovo Kandido, gospo Alving v ''Svetem plamenu''. Izrazite in globoke so tudi njene trpeče matere in žene v izvirnih slov. igrah: Jelisaveta v Župančičevi ''Veroniki Deseniški'', mati v Jalenovem ''Domu'' in Osojnica v Leskovčevi ''Kraljičini Haris'', Tončka ''Pri Hrastovih'' (Meško), Barbara v ''Hermanu Celjskem'' (Novačan).


 
Postala je tudi prva redna profesorica za dramsko igro na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost.  
Postala je tudi prva redna profesorica za dramsko igro na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost. Kot režiserka se je z veliko zavzetostjo lotevala Ibsnovih dram, ki ga je vzljubila skozi vlogo Hedde Gabler, ki jo je na svoji igralski poti upodobila v 13ih gledališčih.
 


Umrla je 12. januarja 1954 v Ljubljani.
Umrla je 12. januarja 1954 v Ljubljani.
==Video==
==Video==


{{ #embed:youtube| wEary-XSDsA}}
{{ #embed:youtube| wEary-XSDsA}}
==Vloge v gledališču==
{{#dynamic_content:rep | person | 18472 | roles}}
==Režije==
{{#dynamic_content:rep | person | 18472 | directings}}
== Nagrade ==
== Nagrade ==
*1950 Prešernova nagrada za vlogo '''Kate''' v Millerjevi drami ''Vsi moji sinovi''
*1950 Prešernova nagrada za vlogo '''Kate''' v Millerjevi drami ''Vsi moji sinovi''

Trenutna redakcija s časom 09:19, 19. februar 2018

Foto: Wikimedia Commons

Življenjepis

Igralka in režiserka Marija Vera se je kot Frančiška Ksavera Marija Eppich rodila v Kamniku, 22. novembra 1881. Med letoma 1905 in 1907 je študirala na Konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju, na profesionalen oder pa prvič stopila v Pfauentheateru v Zürichu z vlogo Ivane v Schillerjevi Devici Orleanski. V Zürichu je ostala med leti 1907 in 1910 ter se tu tudi poročila z baronom Osten-Sacken.

Med leti 1911 in 1916 je bila članica berlinskega Deutsches Theatra, kjer je svoj repertoar vlog razširila z antičnimi in Shakespearovimi dramskimi osebami. Od 1911 je delovala v skupini Maxa Reinhardta in z njo gostovala na Dunaju, v Budimpešti, Hamburgu, Draždanih, Rigi in Sankt Peterburgu. Kasneje je bila tudi članica ansamblov v Mannheimu, Gdansku, Baslu, s katerimi je gostovala po mnogih evropskih gledališčih. Leta 1913 je debitirala v filmu.

Izoblikovala je vse velike vloge visoke nemške tragedije, zlasti vse Schillerjeve, večino Grillparzerjevih (Berto v Prababici, Hero, Sapho, Medejo), Hebbelovih (Rhodope, Judito, Kriemhildo, Marijo Magdaleno, Mariamne), Goethejevo Ifigenijo, Kasandro v Orestiji, Jokaste v Ojdipu, več Shakespeareovih (grofica Capulet, Porzia, Viola), poleg tega se je uveljavila v moderni psihološki drami, zlasti Ibsenovi, Hauptmannovi in Sudermannovi.

Po prvi svetovni vojni je bila angažirana v Novem Sadu in Beogradu, po letu 1923 pa se je ustalila v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je ostala do leta 1952. Tukaj je poleg odličnih klasičnih podob: Jokaste, Ifigenije, Judite, obeh glavnih vlog v Mariji Stuart, Shakespeareovih (kraljica v Hamletu, Lady Macbethova, Porzia, grofica Capulet, Hypolita, Hermiona) s posebno ostrino uveljavila Ibsenove drame, ki jih je večinoma tudi režirala, in igrala glavne osebe, zlasti Strahove, Heddo Gabler, J. G. Borkmanna, Rosmersholm, Gospo z morja, Gospo Inger; igrala je še mnoge druge problematične osebe kot n. pr. Shawovo Kandido, gospo Alving v Svetem plamenu. Izrazite in globoke so tudi njene trpeče matere in žene v izvirnih slov. igrah: Jelisaveta v Župančičevi Veroniki Deseniški, mati v Jalenovem Domu in Osojnica v Leskovčevi Kraljičini Haris, Tončka Pri Hrastovih (Meško), Barbara v Hermanu Celjskem (Novačan).

Postala je tudi prva redna profesorica za dramsko igro na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost.

Umrla je 12. januarja 1954 v Ljubljani.

Video

Vloge v gledališču

Režije

Nagrade

  • 1950 Prešernova nagrada za vlogo Kate v Millerjevi drami Vsi moji sinovi
  • 1951 Prešernova nagrada za pedagoško delo na Akademiji za igralsko umetnost in za vlogo Bernarde Albe

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
  • www.slovenska-biografija.si
  • Sušec-Michieli, Barbara: Marija Vera (igralka v dinamičnem labirintu kultur), Založba Obzorja, 2005

Zunanje povezave