Josip Stritar: Razlika med redakcijama
(3 vmesne redakcije istega uporabnika niso prikazane) | |||
Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
<div style="float: right">[[Slika:Josip_Stritar_(1)_wiki_commons.jpg|Foto: Wikimedia Commons]]</div> | <div style="float: right">[[Slika:Josip_Stritar_(1)_wiki_commons.jpg|Foto: Wikimedia Commons]]</div> | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Josip Stritar se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah, 6. marca 1836. Na Filozofski fakulteti na Dunaju je študiral klasično filologijo, leta 1878 opravil profesorski izpit in bil med leti 1879 in 1901 gimnazijski profesor na Dunaju. Leta 1923 se je | Josip Stritar se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah, 6. marca 1836. Na Filozofski fakulteti na Dunaju je študiral klasično filologijo, študij in liberalno dunajsko okolje pa sta ga oblikovala v intelektualno dejavnega človeka z željo po spoznavanju svetovne književnosti. Od konca julija do začetka septembra 1861 je tako potoval po Belgiji in Franciji, leta 1871 je obiskal Švico, leta 1873 je bil v Dresdnu, v Slovenijo pa ni prišel pogosto. Leta 1878 je opravil profesorski izpit in bil med leti 1879 in 1901 gimnazijski profesor na Dunaju. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje. Med 1. svetovno vojno in po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal narodno pokojnino in bil odlikovan z redom svetega Save III. stopnje. Že leta 1919 pa je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU). | ||
Pisal je leposlovje, poezijo, v dramatiki pa zajemal antično, meščansko in kmečko snov ter razvil dialoško dramo z neizrazito konfliktnostjo. Z nizi spisov je izoblikoval temelje slovenske literarne kritike in estetike. Zaslužen je za kultiviranje slovenskega jezika. Njegovo teženje h klasični harmoniji in izbrušeni formi pa je bilo vir pobud za skupino formalistov. Umrl je 25. novembra 1923 v Rogaški Slatini. | |||
==Dramska besedila== | ==Dramska besedila== | ||
* ''[[Logarjevi]]'' | * ''[[Logarjevi]]'' (1899) | ||
* ''[[Prešernov god v Eliziji]]'' | * ''[[Prešernov god v Eliziji]]'' | ||
* ''[[Regulovo slovo]]'' | * ''[[Regulovo slovo]]'' | ||
* ''[[Najemnina]]'' | * ''[[Najemnina]]'' (1876) | ||
* ''[[Rejenka]]'' | * ''[[Rejenka]]'' (1876) | ||
* ''[[Zorko]]'' | * ''[[Zorko]]'' | ||
* ''[[Klara]]'' | * ''[[Klara]]'' (1880) | ||
* ''[[Orest]]'' | * ''[[Orest]]'' | ||
* ''[[Kosana]]'' | * ''[[Kosana]]'' (1876) | ||
* ''[[Po velikem požaru]]'' | * ''[[Po velikem požaru]]'' (1882) | ||
*''Der Student in der Hölle'' (1861) | |||
*''Pismo'' (1870) | |||
*''Kita'' (1870) | |||
*''Oderuh'' (1876) | |||
*''Zapravljivec'' (1876) | |||
*''Otroški bazar'' (1878) | |||
*''Očetovo pismo'' (1878) | |||
*''Iz Bosne'' (1878) | |||
*''Očetov god'' (1879) | |||
*''Nedolžen'' (1883) | |||
*''Pravo junaštvo'' (1885) | |||
==Stritarjeva dramatika== | |||
V dramatiki igra Stritar vlogo pobudnika, saj je načel nekaj idejno-tematskih in dramaturških problemov. Sicer njegovi prispevki niso igrali večje vloge v razvoju slovenske dramatike. V igrah je prikazoval kmečko in meščansko življenje. Za njegovo prvo dramsko delo velja nemška enodejanka ''Der Student in der Hölle'' (1861), sicer komedija, v kateri lahko Stritarja začutimo kot svobodomiselnega ironika in pronicljivega družbenega kritika. Leta 1868 je izšlo delo ''Prešernov god v Eliziji'' – satirični prizor v verzih. Delo je bilo uprizorjeno 20. marca 1899 v Deželnem gledališču v Ljubljani. | |||
Za razvoj slovenske dramatike so morda najpomembnejši »prizorni spisi«, kot jih je poimenoval Stritar sam. V njih se loteva mestnega (''Pismo, Kita, Otroški bazar, Pri večerji, Najemnina, Zorko, Klara, Po velikem požaru'') in vaškega življenja (''Oderuh, Zapravljivec, Rejenka, Očetov god, Nedolžen, Pravo junaštvo''). Zadnja Stritarjeva drama so ''Logarjevi'', ljudska igra s petjem, uprizorjena leta 10. oktobra 1899 v Deželnem gledališču v Ljubljani. To je Stritarjev edini večji dramski tekst, razdeljen na pet dejanj. | |||
==Viri in literatura== | ==Viri in literatura== | ||
Vrstica 23: | Vrstica 42: | ||
==Zunanje povezave== | ==Zunanje povezave== | ||
*[http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27contributor%3dJosip+Stritar%27&pageSize=25 Avtorjevi prispevki v Digitalni knjižnici Slovenije - www.dlib.si] | *[http://www.dlib.si/v2/Results.aspx?query=%27contributor%3dJosip+Stritar%27&pageSize=25 Avtorjevi prispevki v Digitalni knjižnici Slovenije - www.dlib.si] | ||
*[http://pslk.zrc-sazu.si/sl/literarni-atlas-ljubljane/josip-stritar/ Josip Stritar v Literarnem atlasu Ljubljane - zrc-sazu.si] |
Trenutna redakcija s časom 13:09, 29. februar 2016
Življenjepis
Josip Stritar se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah, 6. marca 1836. Na Filozofski fakulteti na Dunaju je študiral klasično filologijo, študij in liberalno dunajsko okolje pa sta ga oblikovala v intelektualno dejavnega človeka z željo po spoznavanju svetovne književnosti. Od konca julija do začetka septembra 1861 je tako potoval po Belgiji in Franciji, leta 1871 je obiskal Švico, leta 1873 je bil v Dresdnu, v Slovenijo pa ni prišel pogosto. Leta 1878 je opravil profesorski izpit in bil med leti 1879 in 1901 gimnazijski profesor na Dunaju. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje. Med 1. svetovno vojno in po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal narodno pokojnino in bil odlikovan z redom svetega Save III. stopnje. Že leta 1919 pa je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU).
Pisal je leposlovje, poezijo, v dramatiki pa zajemal antično, meščansko in kmečko snov ter razvil dialoško dramo z neizrazito konfliktnostjo. Z nizi spisov je izoblikoval temelje slovenske literarne kritike in estetike. Zaslužen je za kultiviranje slovenskega jezika. Njegovo teženje h klasični harmoniji in izbrušeni formi pa je bilo vir pobud za skupino formalistov. Umrl je 25. novembra 1923 v Rogaški Slatini.
Dramska besedila
- Logarjevi (1899)
- Prešernov god v Eliziji
- Regulovo slovo
- Najemnina (1876)
- Rejenka (1876)
- Zorko
- Klara (1880)
- Orest
- Kosana (1876)
- Po velikem požaru (1882)
- Der Student in der Hölle (1861)
- Pismo (1870)
- Kita (1870)
- Oderuh (1876)
- Zapravljivec (1876)
- Otroški bazar (1878)
- Očetovo pismo (1878)
- Iz Bosne (1878)
- Očetov god (1879)
- Nedolžen (1883)
- Pravo junaštvo (1885)
Stritarjeva dramatika
V dramatiki igra Stritar vlogo pobudnika, saj je načel nekaj idejno-tematskih in dramaturških problemov. Sicer njegovi prispevki niso igrali večje vloge v razvoju slovenske dramatike. V igrah je prikazoval kmečko in meščansko življenje. Za njegovo prvo dramsko delo velja nemška enodejanka Der Student in der Hölle (1861), sicer komedija, v kateri lahko Stritarja začutimo kot svobodomiselnega ironika in pronicljivega družbenega kritika. Leta 1868 je izšlo delo Prešernov god v Eliziji – satirični prizor v verzih. Delo je bilo uprizorjeno 20. marca 1899 v Deželnem gledališču v Ljubljani.
Za razvoj slovenske dramatike so morda najpomembnejši »prizorni spisi«, kot jih je poimenoval Stritar sam. V njih se loteva mestnega (Pismo, Kita, Otroški bazar, Pri večerji, Najemnina, Zorko, Klara, Po velikem požaru) in vaškega življenja (Oderuh, Zapravljivec, Rejenka, Očetov god, Nedolžen, Pravo junaštvo). Zadnja Stritarjeva drama so Logarjevi, ljudska igra s petjem, uprizorjena leta 10. oktobra 1899 v Deželnem gledališču v Ljubljani. To je Stritarjev edini večji dramski tekst, razdeljen na pet dejanj.
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
- Wikipedija