Svetlana Makarovič: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja
 
(5 vmesnih redakcij 2 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 3: Vrstica 3:
[[Kategorija:Avtorji|Makarovič, Svetlana]]
[[Kategorija:Avtorji|Makarovič, Svetlana]]


[[Slika:Svetlana Makarovič, l. 1968, foto- Joco Žnidaršič.jpg|sličica|Svetlana Makarovič l. 1968, foto: Joco Žnidaršič]]


==Življenjepis==
==Življenjepis==
(*1.1.1939, Maribor) Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je rodila v Mariboru. Poleg njene mame (Otilija) in očeta (Abdon) v družini živita še brata Gorazd in Jan. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na [[AGRFT]]. Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v [[Mestno gledališče ljubljansko|Mestnem gledališču ljubljanskem]], nato pa v [[SNG Drama Ljubljana|SNG Drami Ljubljana]].  
(*1.1.1939, Maribor) Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je rodila v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na [[AGRFT]]. Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v [[Mestno gledališče ljubljansko|Mestnem gledališču ljubljanskem]], nato pa v [[SNG Drama Ljubljana|SNG Drami Ljubljana]].


Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika,etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami. Njena prva pesniška zbirka ''Somrak'' je izšla leta 1964. Ta pesniška zbirka je temačna,  prevladuje pesimizem ter tematiki strahu in tesnobe.
Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika,etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami.
Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Njeno slovo od poezije pa predstavlja antologija njenih najboljših pesmi z naslovom ''Samost'', ki je bila izdana v samozaložbi. Izdanih je bilo le 100 izvodov te knjige, od teh pa je bilo prodanih le tretjina, preostali izvodi so shranjeni kot dediščina, iz katerih naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali.


Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (z več kot 300 knjižnimi naslovi). Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a je nagrado zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.  
Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952–1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953–1963), Tribuna (1951–), Problemi(1972–1988) [12],Perspektive (1960–1964) , Sodobnost (1963–) in Dialog.  
Njena prva pesniška zbirka ''Somrak'' je izšla leta 1964. Ta pesniška zbirka je temačna, prevladuje pesimizem ter tematiki strahu in tesnobe.
Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Njeno slovo od poezije pa predstavlja antologija njenih najboljših pesmi z naslovom ''Samost'', ki je bila izdana v samozaložbi.


V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni, premišljenim značajem in imajo arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo tudi uprizorjenih kot gledališke igre. Med njimi je največkrat igrana Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena 1986 in jo igrajo še danes, že leta 2012 pa je doživela 1.600 ponovitev.
Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice.  Takrat začne objavljati mladinska besedila. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno). Veliko njenih del je bilo tudi uprizorjenih kot gledališke igre. Med njimi je največkrat igrana Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena 1986 in jo igrajo še danes, že leta 2012 pa je doživela 1.600 ponovitev.


Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994).
Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Opazna novost njenih del je preseganje tabujev (npr. izločanje in spolnost). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.
Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge).
Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle.
Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Z [[Lutkovno gledališče Ljubljana|Lutkovnim gledališčem Ljubljana]] je sodelovala na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).
Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999).
Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih, Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj) in za uvodno pesem filma Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).
Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (z več kot 300 knjižnimi naslovi). Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a je nagrado zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.
Septembra 2015 je dobila obeležje med pomembnimi literati v aleji Levstikovih nagrajencev v Levstikovih arkadah ob ljubljanski Slovenski cesti.
Prejela je številne nagrade in je znana tudi po tem, da je kot občutljiva umetnica vedno izražala svoje nestrinjanje z razmerami v sodobni družbi in okolju, v katerem še vedno zelo aktivno ustvarja in deluje.
Prejela je številne nagrade in je znana tudi po tem, da je kot občutljiva umetnica vedno izražala svoje nestrinjanje z razmerami v sodobni družbi in okolju, v katerem še vedno zelo aktivno ustvarja in deluje.
Leta 2021 je prejela Ježkovo nagrado.


==Poezija za odrasle==
==Poezija za odrasle==

Trenutna redakcija s časom 09:41, 24. oktober 2021


Svetlana Makarovič l. 1968, foto: Joco Žnidaršič

Življenjepis

(*1.1.1939, Maribor) Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je rodila v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v Mestnem gledališču ljubljanskem, nato pa v SNG Drami Ljubljana.

Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je začela s študijem različnih humanističnih ved (psihologija, pedagogika,etnologija in tuji jeziki), igrala klavir v kavarnah ter nekaj časa delala kot tajnica in vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami.

Pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Prvo pesem V črnem tlaku je objavila v reviji Mlada pota (1952–1962), sicer pa je pesmi objavljala še v revijah kot so Naša sodobnost (1953–1963), Tribuna (1951–), Problemi(1972–1988) [12],Perspektive (1960–1964) , Sodobnost (1963–) in Dialog. Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964. Ta pesniška zbirka je temačna, prevladuje pesimizem ter tematiki strahu in tesnobe. Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Njeno slovo od poezije pa predstavlja antologija njenih najboljših pesmi z naslovom Samost, ki je bila izdana v samozaložbi.

Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Takrat začne objavljati mladinska besedila. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, za katerega so značilne živali z izvirnimi imeni (coprnica Zofka, kokoška Emilija, pek Mišmaš idr.), s premišljenim značajem in z arhetipskim motivom odhoda od doma in ranjenega otroka (npr. v delu Potepuh in nočna lučka), otroka sirote (npr. Zajec gre na luno). Veliko njenih del je bilo tudi uprizorjenih kot gledališke igre. Med njimi je največkrat igrana Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena 1986 in jo igrajo še danes, že leta 2012 pa je doživela 1.600 ponovitev.

Svetlana Makarovič večinoma piše sodobne živalske pravljice, pravljice izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter fantastične pripovedi npr. slikanici Pekarna Mišmaš (1974) in Sapramiška (1976), zbirke Take živalske (1973), Mačja preja (1992) in Veveriček posebne sorte (1994). Njihovi protagonisti so živali, ki živijo v posebnem svetu in imajo podobne lastnosti kot ljudje ter tako tudi delujejo in govorijo. Opazna novost njenih del je preseganje tabujev (npr. izločanje in spolnost). Njene pravljice v svojem jedru opozarjajo na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti.

Nekaj njenih del, namenjenih otrokom, je bilo posnetih tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš (1976), Sapramiška (1986), Čuk na palici (1988), Mali kakadu (1989), Sovica Oka (1992) in druge). Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle.

Leta 1972 je bilo v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno uprizorjeno njeno delo z naslovom Sovica Oka. Največkrat igrana je njena lutkovna igra Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17. oktobra 1986. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana je sodelovala na več načinov – pisala in uglasbila je pesmi, pisala in prirejala je besedila, snovala likovno podobo lutk in scene ter odigrala katero od vlog. Sodelovala je pri enaintridesetih predstavah; gostovala je tudi v tujini (v Avstriji, na Hrvaškem, Italiji in v Mehiki).

Izdala je več knjig šansonov, npr. Krizantema na klavirju (1990); z njimi je nastopala na avtorskih glasbenih recitalih za izbrano publiko. Tematika njenih šansonov je podobna kot v njenih pesmih, le da je predstavljena bolj humorno; dotika se sodobne družinske vzgoje, družabnih navad, moralnih norm in družbenih konvencij. Uglasbene šansone je nato v lastni pevski interpretaciji posnela na zgoščenke: Nočni šansoni (1983); Dajdamski portreti (1998), Namesto rož (1999), Pelin žena (1999). Napisala je tudi besedila za popevke Mesto mladih, Na na na (Neca Falk), V Ljubljano (Marjana Deržaj) in za uvodno pesem filma Sreča na vrvici (Marjeta Ramšak).

Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci (z več kot 300 knjižnimi naslovi). Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a je nagrado zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

Septembra 2015 je dobila obeležje med pomembnimi literati v aleji Levstikovih nagrajencev v Levstikovih arkadah ob ljubljanski Slovenski cesti. Prejela je številne nagrade in je znana tudi po tem, da je kot občutljiva umetnica vedno izražala svoje nestrinjanje z razmerami v sodobni družbi in okolju, v katerem še vedno zelo aktivno ustvarja in deluje.

Leta 2021 je prejela Ježkovo nagrado.

Poezija za odrasle

1960-1980

  • Somrak, 1964
  • Kresna noč, 1968
  • Volčje jagode, 1972
  • Srčevec, 1973
  • Pelin žena, 1974
  • Vojskin čas, 1974
  • Izštevanja, 1977
  • Pesmi (besedila sodobnih jugoslovanskih pisateljev) - Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun), 1979
  • Sosed gora, 1980


1980-1990

  • Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste, 1984
  • Svetlana Makarovič, France Mihelič - Pesmi Svetlane Makarovič in Risbe Franceta Miheliča, 1987
  • Krizantema na klavirju (šansonska besedila Svetlane Makarovič), 1990


1990-2021

  • Tisti čas, 1993
  • Bo žrl, bo žrt, 1998
  • Samost, 2002
  • Zima vezilja, 2016
  • Naj bo poleti, 2018

Proza za odrasle

2000-2021

  • Prekleti kadilci, 2001
  • S krempljem podčrtano, 2004
  • Saga o Hallgerd, 2010
  • Luciferka, 2019 (avto-biografija; soavtorja Matej Šurc in maček Kotik)
  • Žlahtnožleht, 2021

Poezija za mladino

1980-2000

  • Maček Titi, 1980
  • Gal v galeriji, 1981
  • Dedek mraz že gre, 1982
  • Krokodilovo kosilo: pesnitev - grozovitev, 1983
  • Čuk na palici, 1986
  • Črni muc, kaj delaš?, 1987
  • Kaj bi miška rada?, 1987
  • Poprtnjački, 1988
  • Kaj lepega povej, 1993
  • Show strahow: pesnitev grozovitev, 1995


2000-2021

  • Veliki kosovirski koncert, 2001
  • Strahec v galeriji, 2003
  • Mačnice, 2006
  • Coprniški muc: pesnitev coprnitev, 2008
  • Pesmi muce potovke: zbrane pesmi za otroke, 2019

Poezija in proza za mladino

1970-1990

  • Kosovirja na leteči žlici, 1974
  • Kam pa kam, kosovirja?, 1975
  • Mačje leto, 1987


1990-2021

  • Zajčkovo leto, 1993
  • Mi, kosovirji, 2009


Pripovedništvo za mladino

Zbirke pravljic

1970-1980

  • Miška spi, 1972
  • Take živalske, 1973
  • Vrček se razbije, 1975
  • Glavni petelinček, 1976
  • Vrtirepov koledar: 1977, 1976
  • Pravljice iz mačje preje, 1980


1990-2021

  • Mačja preja, 1992
  • Smetiščni muc in druge zgodbe, 1999
  • Svetlanine pravljice = Svetlana's fairytales, 2008

Libreta za opero

  • 1976 Kačji pastir

Šansonska besedila

  • 1993 Tisti čas
  • 1990 Krizantema na klavirju

Dramska besedila

Lutkovne igre

Radijske igre

TV igre

Soavtorstvo

Druga dela

  • 2001, 2007 Prekleti kadilci, satira
  • 2004 S krempljem podčrtano, knjiga časopisnih kolumn

Nagrade

2000-2021

  • 2021 Ježkova nagrada
  • 2012 Zlatnik poezije
  • 2011 Levstikova nagrada (za življenjsko delo)
  • 2009 Zlati red za zasluge za izjemno uspešno in kakovostno leposlovno delo v slovenski književnosti ter njeno uveljavljanje v svetu
  • 2002 Viktor za življenjsko delo
  • 2000 nominacija za Andersenovo nagrado
  • 2000 zavrnitev Prešernove nagrade


1990-2000

  • 1998 nominacija za Andersenovo nagrado
  • 1994 Jenkova nagrada
  • 1994 IBBY Honour List


1970-1990

  • 1987 Janusz Korczak Honour List
  • 1976 Nagrada Prešernovega sklada za pesniški list Vojskin čas
  • 1975 Levstikova nagrada za pesniški list Vojskin čas
  • 1975 Nagrada Zmajeve dječje igre
  • 1973 Levstikova nagrada

Viri in literatura

  • SNG Opera in balet Ljubljana
  • Lutkovno gledališče Maribor
  • Slovenska Wikipedija

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Svetlana_Makarovič&oldid=54495«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori