Norec in nuna

Norec in nuna, foto: xy

Avtor: Stanislav Ignacy Witkiewicz

Leto nastanka:

Žanr: Drama

Slovenska praizvedba: 15.05.1989, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto v sodelovanju s Teatrom ante portas, Kranj (Delavski dom)

6 moških, 3 ženske vloge

Zasedba

• Mieczyslav Walpurg: Damjan Perne
• Sestra Anna: Špela Trošt (Irena Oman)
• Dr. Grün: Kondi Pižorn
• Dr. Burdygiel: Bojan Bešter (Bojan Artač)
• Sestra Barbara: Branka Borisavljevič
• Bolničar Alfred: Janez Cankar
• Bolničar Panfucy: Marjan Kristanc
• Shizo, Truplo: Dare Zupan
• Norica: Helena Arh

• Prevod in režija: Iztok Alidič
• Dramaturg: Žarko Petan
• Kostumi: Magda Zore
• Scena: Mišo Pflaum
• Lektorske korekture: prof. Lado Čenčur
• Glasba: Cavis Negra, Laibach
• Tehnika: Peter Majcen

Članki

Čez cesto, pred vrata in nazaj čez Savo

Iztok Alidič je po osmih letih in petnajstih premierah v gledališču, ki se imenuje Prešernovo (v Kranju) in je bilo takrat polprofesionalno (zdaj je profesionalno), prišel na misel, da bi ustanovil (v hiši) nekakšen levi oder – “gledališče je ena velika beseda” – ki ne bi bil za ljudi, ampak za igralce, da “bi se spilili” na njem. Po “disputu” z umetniškim vodjem – ki je rekel, izvolite čez cesto, na travo, pa se tam pejte eksperiment” – je z nekaj prijatelji začel na svoje. S pomočjo Cveta Severja, ki takrat še ni bil samostojni lutkar in je imel zveze na KS in ZKO”, so dobili prostor in se (1982) lotili Plešaste pevke. Na republiškem festivali amaterjev v Črnomlju so z njo, “kljub temu da so bile tam kar tri Plešaste pevke, pobrali so vse, in za nagrado odšli na Poljsko“. Uspešneži, kakršni so postali, niso več sodili “v gledališče, lutke, glasbo, zato so ustanovili Gledališče čez cesto.

Iztok Alidič je zaposlen v banki, kjer spravlja stvari na mikrofilme. Prvič je na odru (Prešernovem gledališču) nastopil v Erdmanovem Samomorilcu, kjer „sem vence prenašal“, da je dober igralec, pa je pokazal v Mrožkovih Emigrantih, skupaj s Kondijem Pižornom. Z njim sta bila na Borštnikovem srečanju, v Trebinju, kjer sta dobila zlati maski, na Beograjskem BRAMS-u, v Avstriji in sploh na vseh festivalih.

„Kritiki so bili malo zmedeni“, namreč po Plešasti pevki. Gledališče čez cesto je videlo smisel le v krstnih predstavah, zato je začel pisati igre. Če ne upoštevamo Zgodbe o neprijetnem obisku, ki jo je priredil po Falladi – „to je nora, do konca utrgana, sploh ne otroška knjiga“ – iz nje naredil mladinsko predstavo s 136 ponovitvami, je bil njegov prvi dramski tekst Semenska gasa 27. Napisal jo je za natečaj mariborskega gledališča, poslal tja na sedemindvajsetega v mesecu in bil razglašen za najboljšega med sedemindvajset sodelujočimi. Mariborčani so rekli, da bodo prvonagrajeni prvenec 1985 v dveh letih dali na oder, pa jim je „zelo malo verjel, ker poznam te finte“. Znanci so mu govorili, „da sem za luno, da je treba hoditi okrog in ponujati svoje stvari“, a on si je mislil kot zmerom, „bo že“, in Gaso uprizoril v Kranju „Čez cesto“- Občinstvo je bilo z zgodbo, ki mu jo je povedala teta iz Maribora, namreč „o nekem Nemčurju, ki se je skrival tam gor, zavijal svoje odpadke v papir in jih metal zadaj za hišo“, nadvse zadovoljno, kritiki iz Ljubljane pa še bolj.

Svoj „bum“ je Gledališče čez cesto doživelo z Afriko, ki jo je na Grumov natečaj poslal Milan Jesih, Iztok Alidič pa našel (na policah knjižnice Prešernovega gledališča), vzel, prefotokopiral in vrnil. Kaj je on videl v Afriki, ki je ležala tam, „ne da bi jo kdo povohal“? Bolj ko jo je bral in bolj ko je tuhtal, „bolj nora je bila“. „Jesih je genij, kaj on lahko z besedami dela!“ Dolgo časa ni vedel, kaj naj z osemnajstimi ljudmi, ki ves čas stojijo na odru, a ko je ugotovil, da zadevi „manjka samo en dih“, namreč, da „tem tipom manjkajo značaji“, je igra stekla. Ah, Afrika, pravi njen režiser, „tak zid bomo zgradili okrog domačije, da se bodo avioni not zaletaval,“ so govorili zavedni afričani, med njimi tudi en Čeh.

Z Jesihom „si najprej sploh nisem upal pogovarjat, sem kar slišal, fantje, zdaj bomo pa tantieme plačevali“. Ko se je ojunačil in mu sporočil, „jaz bi delal tvojo Afriko, kar verjeti ni mogel, ko je izvedel, „oh, vi kar delajte“. Po Afriki „so nekateri postali zvezdniki, jaz pa imam rad, da se obrazi menjavajo“. S štirimi premierami – Božičev Vedomec Kriš v režiji sreča Špika, je imel triindvajset igralcev! – in s 147 predstavami v sezoni (1986/87) so postali „ena firma in se blazno spolitizirali“. Na lepem bi moralo iti „vse po regelcih“, vse je bilo „en direndaj“ in začele so se rojevati frakcije – grupe. „Ni bilo več tako evforično!“ Odigrali so še en Alidičev tekst - Gombo, igro o liderju, ki je veliko bolj nevaren od politikov („Ker dela v miru, medtem ko oni zganjajo rabuko“), in se razšli. Se pravi, Iztok Alidič je šel, zbogom, in jim tudi vso tehniko pustil.

Napotil se je čez Savo, v rodno Stražišče, in ustanovil Teater ante portas. Za nobene patriotske nagibe ni šlo, v Stražišču so mu dali pač prostor: se pravi, bili so zadovoljni, ko jim je povedal, „ampak mi bi se šli drugačen teater. Prva predstava so bile štiri Goethejeve balade, ki jih je ugledališčil in zrežiral Alidič. Ta čas igrajo Norca in nuno, Witkiewiczevo igro, za katero so med drugim potrebovali prisilni jopič … Ter se s tem začeli posredno „vtikati v stanje psihiatrije pri nas“. V Begunjah, ki so najbližje, „so mi rekli, mi sploh ne uporabljamo prisilnih jopičev, tistih dveh, ki jih imamo še od vojne sem, pa ne dajo, ker bodo ljudje kaj mislili“. V Polju so mu rekli, da imajo tri in da enega lahko dobi, a ko je šel ponj, so rekli, da ga sami potrebujejo. Jopič so potem dobili. Te dni bo, kot gost začel v Gledališču čez cesto – „po vseh pripetijah, ki sem jih doživel, sem začel drugače misliti: gre za to, da ima Kranj dve alternativni gledališči, ne pa zato, da imam skupino in kraljujem“ – pripravljati novo igro, svoj lastni Mars. V njej „gre za en prostor, kjer živijo ljudje, povezani med sabo z dogodki, ki se jih le medlo spominjajo. „Okrog njih je ograja, za katero je mraz in „kdor gre čeznjo, je mrtev“. Na koncu se zberejo in se odločijo, da jo bodo prekoračili – naredili skupinski suicid.“

Neuprizorjeni ostaneta tako še igra o samih piromanih – „samo kurili bi“ – in sindikalni skupini, ki se skupaj z vodičem izgubi v Postojnski jami in nikdar ne pride ven, „kar je žalostna zadeva.“

Iztoku Alidiču radi povejo, da je „erotično zafrustriran“ oziroma da so vse njegove igre erotično temačne. Okarakterizirali so ga tudi kritiki, ima občutek. „Eden bedi nad mano kot nad sinom – ali pa sem paranoičen. Zadnje vikende je preživljal v Izoli, kjer je sodeloval pri ustanavljanju neformalnega združenja amaterskih igralcev Slovenije (OSA) in pri režiji Mize, igri, ki v trinajstih slikah metaforično obdela vse družbene pojave. Ob njej, namreč Mizi, v kateri nastopajo amaterji iz raznih krajev Slovenije, sta z Zvonko Radojevič začela razmišljati o novem eksperimentu. Če bi vsak zase postavila na oder isti tekst, potem pa začela menjavati igralce, bi nastala zanimiva prometna zmeda. Ali pa bo vzel vlogo, ki mu jo v Mrožkovem Tangu ponuja Lojze Domajnko, oziroma Loški oder.

Vesna Marinčič, Delo, 11. januar 1990