Radovan Gobec

Življenjepis

Radovan Gobec je skladatelj, dirigent, pedagog in publicist, rojen 1. jun. 1909 v Podgradu pri Ilirski Bistrici. Osnovno šolo je začel v Celju, nadaljeval v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem, kamor ga je prignalo medvojno pomanjkanje, in končal v Celju, kjer je dovršil tudi nižjo gimnazijo. Maturiral je 1928 na učiteljišču v Mariboru. Bil je član pevskega zbora E. Adamič in konec 1929 tudi zborov korepetitor. Služboval je pet let v Grižah pri Celju, nato v Laškem. V tem času je bil pri sokolski župi v Celju referent za pevske zbore (1933–37). 1937 je bil premeščen v vasico Henino pod goro Lisco. 1939 je prosil za premestitev v Jurklošter, kjer ga je zatekla druga svet. vojna. Ostal je brez službe. V NOB je vstopil 1942.

Od 1945 do 1947 je bil tudi referent za zbore pri Mestni ljudski prosveti v Ljubljani, nato 15 let predstojnik odbora za zbore pri Okrajnem odboru Ljudske prosvete (Svobode) v Ljubljani. Od 1967 dalje pa je predsednik komisije za zbore pri republiškem odboru Zveze prosvetnih organizacij. Bil je tudi predsednik DSS in član glavnega odbora Zveze skladateljev Jsle.

Njegovo prvo srečanje z glasbo sega v šolska in dijaška leta v Celju, kjer je obiskoval šolo Glasbene matice; izpopolnil se je na učiteljišču v Mariboru, kjer je vodil pevski in tamburaški zbor. Za profesorje je imel Hinka Druzoviča, Emerika Berana in Karla Bervarja. Takrat si je dopisoval z Bojanom Adamičem in Slavkom Ostercem. 1951 je dovršil na Akademiji za glasbo študij dirigiranja in kompozicije. 1954 je postal direktor Glasbene šole Ljubljana-Moste, nato pa vodja Ljubljubljanskega festivala. Vzporedno je honorarno predaval na PA; 1964 je tam postal redni predavatelj.

Kot učitelj je imel stike z mladinskimi in odraslimi zbori, z dramaturškimi društvi in orkestri, ki jih je ustanavljal, vodil, zanje skladal, igral in režiral. Pri tem delu so nastale operete: V bratskem objemu (1927), Pomladne cvetke (1927), Kresniček (1930), Hmeljska princesa (1933), Tremerski dukat (1935), Planinska roža (1937) Kri v plamenih (v tisku 1970). Zložil je tudi glasbo k igrama Dušica (1929) in Trnuljčica (1939), pevski skeč Kuga (1930), vrsto mlad. zborov (Zbirka Mladina poje domovini, 1934), odraslih zborov, nekaj samospevov in napisal je dramo Slepec (1930). Za mnoge skladbe, posebno za operete, je pisal besedilo kar sam.

Kot zborovodja je vodil mladinske zbore v Grižah, Jurkloštru, Celju in v Ljubljani ter odrasle zbore v Grižah, Zabukovcih, Preboldu, v Laškem, Jurkloštru, pri partizanih, v Celju in Ljubljani ter občasno pri vojakih in na tečajih. Nekatere zbore je sam ustanovil. Posebne uspehe je dosegel z zborom Matija Verdnik, z APZ Tone Tomšič (12 let) ter s Partizanskim invalidskim pevskim zborom (15 let). Z nekaterimi zbori je dosegel prva republiška in vidna zvezna mesta. Gostoval je po mnogih evropskih državah in pogosto nastopa na radiu. G. je najvidnejši organizator in vodja množičnih zborovskih prireditev, med katerimi so znane v Velikih Laščah, v Celju in Ljubljani.

Napisal je mnogo pedagoških in strokovnih člankov, kritik in ocen. Izdal je Metodiko zborovodstva (Lj. 1959, str. 182) in uredil je Naše partizanske pesmi (Lj. I, 1961; II, 1963; III, 1969) ter zbirke Vstani, mladina, Domači zbori in več manjših pesmaric za razne proslave. Bil je znan predavatelj na raznih glasbenih tečajih in na PA. Za svoje razvejano dalo je prejel številna odlikovnja, priznanja in pohvale, med njimi red dela III. stopnje (1949), red za hrabrost III. stopnje (1950), red zasluge za narod III. stopnje (1950) in red zasluge za narod z zlato zvezdo (1969).

Umrl je 14. aprila 1995.

Dramska besedila

Viri in literatura

• Slovenska biografija
• SNG Maribor