Boris A. Novak

Boris A. Novak

Življenjepis

(* 3. 12. 1953, Beograd) V Beogradu je preživel otroštvo. Diplomiral je leta 1978 iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1996 tudi doktoriral s tezo Recepcija romanskih pesniških oblik v slovenski poeziji. Za knjižno objavo svojega doktorata Oblika, ljubezen jezika je leta 1998 prejel Zlati znak, ki ga podeljuje ZRC SAZU. V letih 1980–86 je delal kot dramaturg v Drami SNG v Ljubljani, v letih 1986–91 je urejal literarno revijo za otroke Kurirček, leta 1987 je bil urednik Nove revije – bil je tudi med njenimi ustanovitelji, v letih 1991–97 pa urednik mladinskega leposlovnega programa pri založbi DZS. V letih 1988–89 se je študijsko izpopolnjeval v ZDA, kjer je leta 1991 na univerzi Tennesee v mestu Chattahooga predaval poezijo kot gostujoči profesor. Leta 1996 je bil izvoljen v naziv docenta na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je zdaj izredni profesor. V letih 1991–1996 je predsedoval Slovenskemu PEN-u, v letih 1994–2000 pa Mirovnemu komiteju Mednarodnega PEN-a. Od leta 2002 je eden izmed podpredsednikov Mednarodnega PEN-a. S flamsko pisateljico Moniko Paemel je leta 1998 ustanovil Društvo prijateljev Lipice, ki si prizadeva za zaščito lipicancev. Bori se tudi za pravice izbrisanih. Doslej je objavil 65 knjig. Kot zanimivost: črko A. v imenu si je dodal sam, in sicer je izbral a zato, ker imata oba starša imeni na a (Ante in Anica).

Uveljavljen je kot pisec poezije za odrasle (zbirke Stihožitje, Hči spomina, 1001 stih, Kronanje, Vrtnar tišine/Gardener of Silence, Oblike sveta (pesmarica pesniških oblik), Stihija, Mojster nespečnosti, Oblike srca (pesmarica pesniških oblik), Odsotnost, Alba, Odmev, Žarenje, Obredi slovesa, Dlaneno platno) in za otroke (Prebesedimo besede!, Domišljija je povsod doma, Periskop, Blabla: igre za male in velike tigre, Zarja časa, Čarovnije sveta, Kako rastejo stvari), pisec dramskih besedil za odrasle in iger za otroke in mladino, esejist in prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov. Kot znanstvenik se ukvarja s teorijo verza, teorijo prevajanja, provansalsko liriko, klasicistično dramatiko, evropsko simbolistično poezijo in moderno slovensko in francosko liriko.

Drame

naslovi

• 1988 Vojaki zgodovine (dramska kronika)
• 1988 Hiša iz kart
• 2001 Kasandra (tragedija)
• 2006 [[Lipicanci gredo v Strasbourg (tragikomedija)

Lutkovne igre

• Nebesno gledališče
• Prizori iz življenja stvari
• Stotisočnoga
• Viteški turnir v Šiški

Radijske in televizijske igre

• Vlak na domišljijo
• Mala in velika luna
• V ozvezdju postelje

Značilnosti

Novakova dramska ustarjalnost je močno povezana z njegovim pesniškim ustvarjanjem. V njegovih dramah so ženske nosilke pozitivnih, moški pa negativnih sporočil. Med pozitivna sporočila sodijo solidarnost, nenasilje, enakopravnost, kultura in eros, med negativna pa sebičnost, nasilje, logika državne in vojaške moči ter kult smrti. To velja za vse ženske, tudi za živalske samice (kobila), medtem ko so samci konj neprimerno boljši od moških človeških osebkov. Na primer Helena iz Kasandre ni le preračunljiva hladna lepotica, temveč združuje ženskost in intelekt. Vsak lik s svojim jezikom izraža svojo osebnost, kulturo in čas, ki mu pripada. Z igro Lipicanci gredo v Strasbourg skuša avtor v bralcu spodbuditi razmišljanje o problemu lipicancev, hkrati pa o lastni identiteti in mestu Slovenca/Slovenije v svetu. Je preplet poetične, etične in satirične igre. Prepleta realistične in fiktivne elemente. Vojaki zgodovine so neke vrste dramatizirana kronika treh rodov Novakove družine, ki se znajdejo v treh zgodovinskih epohah in državah (Avstro-Ogrski, stari in novi Jugoslaviji); v igri je malo dramtičnega in konfliktnega. Družba – okolje v tej igri je zoprna, nasilna in hudobna, a vendar pozitivnih junakov ne demoralizira, kot se to zgodi v Kasandri. Igra temelji na resničnih dogodkih, avtor pa je z njo želel opozoriti na usodo posameznikov, ki čutijo potrebo po spremembi družbe. Družina je kot skupnost močno na udaru, vendar ostane vsaj še kot struktura, medtem ko v Kasandri še tega ni več. V Hiši iz kart nadaljuje temo boja za oblast, na simbolično-alegoričen način govori o mehanizmih oblasti, moči, nasilja; posamezni človeški tipi, situacije in spopadi so postavljeni v svet igralnih kart. Igra na poetičen način vzpostavlja in razrešuje temeljne človeške dileme o moči, ljubezni in oblasti. Najvišji Jolly Joker ne pripada nobeni skupini, vodi vse skupaj, hkrati pa je tudi on le igračka višje sile – časa. Pomembna je igra jezika, zato naj bi Hiša iz kart nadaljevala linijo Jesihovih Grenkih sadežev pravice. Tragičnost v taki igri ni mogoča. Kar je v tej igri naključje, abstraktna jezikovna igra in igra vlog, v Kasandri postane usoda in igra z eksistencami. V Kasandri gre za problem, ki je še danes aktualen: zakaj žrtev posilstva molči? Zato, ker je sramotno biti žrtev in ker je žrtev vedno kriva. Avtor je pred to igro napisal že pripovedno pesem Kasandra, k čemur ga je spodbudila vojna v BiH. Kasandra ga je kot trojanska prerokinja namreč spominjala na sodobne intelektualce, ki zaman dvigujejo svoj glas, saj jih nihče ne sliši. Usoda Troje, ki je bila prerokovana, se mu zdi podobna usodi mest v Bosni in Hercegovini. Kasandra je tragedija, ker so konflikti nerazrešljivi. Tragičnost v interpretaciji mita je v tem, da Kasandra izgubi svojo moč prerokovanja v trenutku, ko se počloveči in se zaljubi. Jezik v tej igri je namerno zastarel, je pa pisan večinoma v rimanih verzih, pri katerih je pomemben ritem. Ko pride do vojne, se tudi jezik spremeni v nižjega in se spet dvigne šele v dialogu Agamemnona in Kasandre. Kar je drugačno od atiške tragedije, je to, da avtor Kasandri omogoči tudi psihološki razvoj. V vseh igrah nastopa veliko oseb in v vseh igrah je zelo pomemben jezik.

Bibliografija

Novak, Boris A.: Dramski diptih: Vojaki zgodovine (dramska kronika 1918–49) in Hiša iz kart (igra). Maribor: Založba Obzorja (Znamenja), 1988. Novak, Boris A.: Kasandra (tragedija), gledališki list uprizoritve. Ljubljana: Drama SNG, 2001. Novak, Boris A.: Lipicanci gredo v Strasbourg, gledališki list uprizoritve. Ljubljana: MGL, 2006. Novak, Boris A.: V ozvezdju postelje. Ljubljana: Dopisna delavska univerza (DDU) Univerzum (Pojdimo se gledališče), 1983. Novak, Boris A.: Kdo je napravil Vidku srajčico (po motivih pravljice Frana Levstika). Ljubljana: DDU Univerzum, 1983. Novak, Boris A.: Nebesno gledališče (poleg naslovne tudi Mala in velika luna). Ljubljana: MK (Mladi oder), 1984. Novak, Boris A.: Prizori iz življenja stvari (skupaj z igro Zakaj in vprašaj Danete Zajca ter igrama Lenča Flenča in Zveza diamantnega čuka Milana Dekleve). Ljubljana: MK (Mladi oder), 1991. Novak, Boris A.: Stotisočnoga in druge igre (V ozvezdju postelje, Mojca Pokrajculja in Kdo je napravil Vidku srajčico). Ljubljana: MK (Mladi oder), 1995.

Viri in literatura

 Novak, Boris A.: Vojaki zgodovine, gledališki list uprizoritve v SNG Drami Maribor. Maribor: SNG Drama Maribor, 1988.  Novak, Boris A.: Hiša iz kart, gledališki list uprizoritve v SLG Celje. Celje: SLG Celje, 1997.  Novak, Boris A.: Kasandra, gledališki list uprizoritve v SNG Drami. Ljubljana: SNG Drama, 2001.  Novak, Boris A.: Lipicanci gredo v Strasbourg, gledališki list uprizoritve v Mestnem gledališču ljubljanskem. Ljubljana: MGL, 2006.  Denis Poniž: Slovenska književnost lll. Ljubljana: DZS, 2001.  http://www.cobiss.si/  http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/primknjz/predavatelji1.asp?Profesor=16

Kontakt

  boris-a.novak@guest.arnes.si

Lipicanci gredo v Strasbourg (tragikomedija) Avtor: Boris A. Novak (v sodelovanju z Moniko van Paemel) Leto nastanka: 2003–2006 Krstna uprizoritev: 19. 10. 2006, r. Zvone Šedlbauer, Mestno gledališče ljubljansko Dostopnost besedila: Gledališki list uprizoritve MGL Število moških vlog: 12 Število ženskih vlog: 4 (Avtor opozori, da je igro mogoče uprizoriti z manjšim številom igralcev in igralk, namreč ena oseba lahko igra več prič, ki na odru niso stalno prisotne.)

1 Vsebina 1.1 prostor in čas Avtor zapiše: »Prolog se dogaja v velbanci (starem obokanem kamnitem hlevu) v Kobilarni Lipica, vsa štiri dejanja v sodni dvorani Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, epilog pa pred obokanim hlevom v sodni palači, preurejenim v zapor.« Čas dogajanja je večinoma (fiktivni) sedanji, ker so vzrok odhoda lipicancev na sodišče realni dogodki preteklih let v Sloveniji. Poleg tega je čas dogajanja drame postavljen v čas, ko je Slovenija že vstopila v Evropsko unijo. Priče, ki so povečini že mrtve osebe, se v pripovedih vračajo v čas svojega vladanja (Karel ll., Napoleon, Marija Terezija, Tito itd. ), posegajo pa tudi v prihodnost (minister Republike Slovenije za blaginjo in razvoj).

1.2 Osebe lipicanci: kobila Europa Xll žrebec Maestoso Monteaura Xlll žrebec Siglavy Slava XlV

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu: sodni odbor, sestavljen iz treh sodnikov: sodnik, sir Reginald Scott

                                                                 sodnica, dr. Julie Berger
                                                                 sodnik, prof. dr. Franz-Xaver Müller

odvetnik, mag. Filibert Volk, poznejši minister Republike Slovenije za blaginjo in razvoj

priče: veterinarka, dr. Lucija Lotrič nadvojvoda Karel ll. Habsburški Peter Jurko, upravnik Kobilarne Lipica slikar Johann Georg de Hamilton cesarica Marija Terezija general George S. Patton Jr. Josip Broz Tito

1.3 dogajanje po dejanjih Prolog: Lipicanci gredo v Evropo Lipicanci se pritožujejo nad razmerami, v kakršnih živijo, zato se odločijo, da bodo šli v Evropo na mednarodno sodišče iskat pravico.

l. dejanje: Lipicanci gredo v Strasbourg Sodniki različnih narodnosti (sodnik Scott je Anglež, sodnica Berger je Francozinja, sodnik Müller je Nemec), razsodijo, da to sodišče je pristojno tudi za obravnavanje tožbe lipicancev proti ljudem in da vojni zločini ne zastarajo ter da ima vsako živo bitje pravice. Veterinarka predstavi rodovnik lipicancev in izpostavi pomembnost kraške kobile v nasprotju s konjem. Lipicanci sami predstavijo lastno pasmo in svoje zmožnosti akrobacij dresurnih figur, ki izvirajo iz gibanja konj na bojnem polju. Poudarijo, da ne protestirajo proti dejstvu, da so njihovi gospodarji ljudje, ampak proti dejstvu, da so ljudje slabi gospodarji.

ll. dejanje: Lipicanci gredo na Dunaj Nastopijo priče Karel ll. Habsburški, Peter Jurko, slikar Hamilton in Marija Terezija. Vsi so navdušeni, da spet vidijo lipicance in tudi oni so jih veseli, hkrati pa jim potožijo, da se jim slabo godi. Karel utemelji, zakaj je na Krasu ustanovil Kobilarno Lipica: ker so konji stepske živali in je Kras podoben stepi. Peter Jurko pove, da so za vsakega žrebička, ki so ga poslali na Dunaj, zasadili 3 nove lipe in da je cesar dobro skrbel za svoje konje, medtem ko so bili ljudje tam lačni. To potrdijo tudi lipicanci, ki pojasnijo tudi, da so žrebički lipicancev črne barve, nato jim zraste bela (ali druge barve) dlaka. Slikar Hamilton pove, s kakšnim navdušenjem je slikal konje na Krasu. Sodnikom ponuja slike, da bi kaj zaslužil, Europi pa jo podari. Marija Terezija je navdušena, ko vidi žensko sodnico. O sebi govori v prvi osebi množine, poudarja svojo ljubezen do konj in svojo modrost ter osebno skromnost. Odvetnik jo opozori, da je priča obrambe, zato naj poudarja plemenitost ljudi, ne konj. Ona potem opiše razvoj kobilarne v njenem času, pohvali tako upravnike kot konje in pove, da so takrat lipicance tudi uradno poimenovali tako.

lll.dejanje: Lipicanci gredo na vojno Nastopijo priče Napoleon, Patton, Tito in veterinarka. Napoleon pove, da je Sloveniji prizanesel z vojno, ker je bil presunjen nad slovenskim jezikom, ki pozna dvojino, in ker so ga spominjali na njegove Korzičane. Želel je preseliti konje iz Lipice, pa so ga vedno pretentali sovražniki. Maestoso mu pove, da ne bi rad umrl za vojaka v boju, bi se pa pustil ovekovečiti z njim na konjeniškem spomeniku, čeprav bi tam večno živel le on kot konj, saj nova oblast zamenja glavo starega jezdeca. Patton ima konje raje kot vojake, še boljši pa je tank, ker je hitrejši in močnejši. Pove, da se nemški poveljnik ni hotel predati, da pa mu je dovolil, da odpodi žrebičke in breje kobile ter svojega žrebca. Jutranjega napada nihče od vojakov in preostalih konjev ni preživel. To lipicance zelo potre, pa tudi Pattona je preganjal spomin na mrtve konje, zato je rešil lipicance pred Rdečo armado, ni pa jih vrnil v Lipico, ker je takrat že vladal Tito. Sodnica ugotovi, da je Tito zadnji Habsburžan, ker uporablja zaimek prve osebe množine v majestetičnem smislu kot kraljevski mi. Ker je Tito želel pokloniti kraljici Elizabeti lipicanca, ta ni smel biti podhranjen, zato se je zavzel za to, da so konje dobro hranili. S Pattonom se spreta, ali je jugoslovanska vojska osvobodila ali okupirala Trst. Poleg tega se Patton sprašuje, kako je lahko Tito pred njim prišel do Trsta. Ta mu pove, da so tanke do hriba nad Trstom privlekli s konji, po klancu dol pa so šli sami in še preden so prispeli v Trst, so objavili novico, da je Trst padel. Patton je nad taktiko navdušen in mu ponudi viski, Tito pa njemu pravo havanko s Kube ki mu jo je poslal Castro.

lV. dejanje: Lipicanci gredo v nič Spet nastopi veterinarka, ki pove zgodbo o svojem očetu fotografu. Ko je Tito z Jovanko prispel v Lipico, ju je njen oče hotel slikati, čeprav ne bi smel. Tito pa se je rade volje pustil slikati in je rekel fotografu, da naj mu pošlje fotografije. Ko mu je fotograf povedal, da so konji lačni, jim je Tito takoj priskrbel hrano. Ko pa je Tito odšel, so fotografa zgrabili miličniki, ga pretepli in uničili film in fotoaparat. Naslednji dan je Tito prišel po fotografije, ki jih seveda ni bilo, komandir milice pa se je obesil. Odvetnik Volk je zdaj postal minister za blaginjo in razvoj republike Slovenije ter predstavi prostorske načrte na območju Kobilarne Lipica – zabaviščni park. Ta bi ponudil ogromno zaposlitvenih mest. Za oglede turistov bi zadoščal en sam lipicanec. Minister poskuša podkupiti sodnika. Maestoso ministru spusti na čevlje konjsko figo.

Epilog: Lipicanci gredo domov Maestoso v zaporu piše oporoko, Europa se z njim prička, Siglavy je šel po sendviče, ki jih prinese zavite v časopis. Časopis je popackan ravno tam, kjer piše o razsodbi Evropske komisije o zadevi lipicancev, zato se sprejo, potem pa na spor pozabijo in se odločijo, da gredo domov. Siglavy in Maestoso podreta vrata zapora in skupaj odgalopirajo.

2 Nastanek drame Avtor pravi, da je to igro napisal iz skrajnega gneva nad današnjim svetom in da to ni le satira, ampak poetična in etična igra o stanju sveta. Za lipicance se je politično začel zanimati spomladi 1998, ko je izbruhnil mednrodnopravni spor o domicilu lipicancev, zato je z baronico Moniko van Paemel (flamsko pisateljico, ki je napisala roman o lipicancih) ustanovil Društvo prijateljev Lipice. Sprva se je to društvo posvečalo vprašanju izvora vrste lipicancev in pravicam do vodenja izvornih rejskih knjig, potem pa so se bolj posvetili zaščiti lipicancev pred domačimi finačnimi apetiti. Dramo je velikokrat predelal, uprizorjena je bila 11. varianta, le epiloga, kot sam pravi, ni predeloval.

3 Interpretacije besedila Naslov igre Lipicanci gredo v Strasbourg je ustrezen, saj se nanaša na dejanje, ki sproži proces, ki je središče igre. Tudi podnaslov tragikomedija je ustrezen, saj označuje vrsto besedila in ker je dejstvo, da se morajo lipicanci boriti za svoje pravice, žalostno, hkrati pa je v igri mnogo duhovitih dialogov (v uprizoritvi tudi komičnih dejanj), ki bralcu vzbujajo smeh. Nastopajočih oseb je veliko, zato lahko sklepamo, da ne gre za intimno igro, temveč za portret družbe sodobnega časa. Osebe so označene z imeni in s svojo funkcijo in nazivi v družbi oziroma s svojim poklicem, lipicanci pa s svojim rodovniškim imenom. O značajskih lastnostih oseb ne izvemo ničesar iz didaskalij, ampak iz dialogov: kaj osebe same povejo o sebi in kaj druge osebe povejo o njih. Pri pričah se je avtor nanašal na zgodovinska dejstva. Primer: sodnica Berger zagrozi Napoleonu, da če je ne bo nazival Vaša Milost, ga bo poslala na Sveto Heleno. Napoleon se tega prestraši in jo naziva pravilno. Zgodovinsko dejstvo je, da je Napoleon bil na Sveti Heleni. Nasploh je zelo zanimivo, kako oživijo osebe, ki jih poznamo iz zgodovinskih knjig ali tudi resničnega življenja. Pri njih avtor izpostavi tisto, zaradi česar so povezani z lipicanci, pa tudi tisto, po čemer se jih večina ljudi spomni, ko zaslišijo njihovo ime. Glavne osebe so seveda lipicanci, ki povzročijo glavni konflikt in zaradi katerih se vse to sploh dogaja, pomembni pa so tudi sodniki, ki odločajo o usodi lipicancev. Avtor ne predvideva kostumov, to prepusti izbiri ustvarjalcev v gledališču, zapiše pa, kaj naj scena predstavlja (hlev, sodno dvorano) in nekaj rekvizitov (kladivce, diapozitive, sliko konj itd.). Predvidi tudi glasbo, ob kateri konji pojejo in plešejo. Pesmi naslovi z znanimi naslovi, vendar jih opremi z besedilom, ki je primerno povezano s konji. Predvideva tudi, kdaj naj se prižigajo in ugašajo luči. Jezik igre je izjemno zanimiv, avtor se nam spet pokaže kot mojster jezika. Z jezikom tudi označuje nastopajoče osebe. Lipicance označi kot najvišje na hierarhični lestvici spoštovanja, saj govorijo v verzih. Ne samo, da en konj govori v verzih (npr. Europa: Kje se bomo beli konji zdaj podili, // skrivali, skakali, tepli in ljubili?), tudi drug konj pogovor nadaljuje v verzih in upošteva rimo, ki jo je začel prejšnji. (Maestoso: En sam hlev, da bi turisti začutili vonj. // Europa: Za turiste bo zadoščal en sam konj.) Večinoma se rimata po dve vrstici: let – svet, listi – fašisti, na začetku igre pa se rimajo z isto rimo celo štiri vrstice (to se ponovi v epiologu): Europa: Nekaj vendar morate pojesti, ljubi. // Maestoso: Ljuba, nimam teka, nič se mi ne ljubi. // Europa: Vem, hudo je. A kdor ne jé, ne ljubi. // Maestoso: Vseeno. Itak smo zapisani pogubi.) Poleg tega konji tudi pojejo pesmi in to jih vsekakor označuje kot zelo kulturna bitja. Ljudje govorijo namreč v ˝navadnem˝ jeziku, ki pa jih kljub temu ločuje. Sodniki se pričkajo o izgovorjavi besed, saj vsak gleda s svojega stališča, eden kot Anglež, drugi kot Nemec in tretja kot Francozinja. Marija Terezija govori o sebi v prvi osebi množine, ker so jo v njenih časih najbrž onikali. Teme, ki se jih avtor v besedilu loteva, so družbeno aktualne, poleg tega je besedilo tudi politično angažirano. Slovenci moramo varovati tisto, kar je naše in je dobro, pa naj bo to jezik, kultura ali pa naravne znamenitosti, ki nekatere sicer so zavarovane kot naravni spomeniki. Pri jeziku poudarja to, da slovenščina ima dvojino, kar v igri cenijo lipicanci in Napoleon, češ da je to jezik, v katerem se lahko odvija ljubezen, zato upajo, da se bo ohranil. Med naravnimi znamenitostmi, ki jih je v Sloveniji res precej, minister Volk omeni tudi Lipico. Sodnica ga opomni, zakaj potem zdaj želijo uničiti to lepoto, če so tako ponosni nanjo. To se mi zdi aktualno dogajanje v Sloveniji, saj večina ljudi nima spoštovanja do narave nasploh. Poleg tega moramo Slovneci ščititi tudi sami sebe, saj nas drugi ne bodo. Če bi bil za občudovanje turistov dovolj le en sam, zadnji lipicanec kot simbol slovenstva, ali ne bo kmalu dovolj tudi en sam Slovenec kot predstavnik naroda? Druga tema, ki bi jo lahko izpostavili, je, da je današnji svet je samo na videz enakopraven, demokratičen in strpen. Sodnica pravi, da odločajo moški, odgovornost pa nosijo ženske. Čeprav naj bi bila enakopravna moškim, je njena plača manjša kot plača sodnika Scotta. Enakopravnost žensk podpirajo ženske, moški pa večinoma samo na videz ali celo eksplicitno ne (npr. Napoleon) – to bi najbrž lahko prenesli na osebe današnjega časa. Poleg tega je demokracija na bolj majavih temeljih, saj imajo še vedno prednost tisti, ki imajo kak plemiški naziv ali več denarja. Manj pomembni so nazivi, do katerih pridemo z izobrazbo in delovnim mestom, kljub temu da se vsak, ki tak naziv ima, bori, da bi ga ostali tako naslavljali. Sodniki, ki bi morali biti zgled pravice in enakopravnosti, se od začetka do konca igre pričkajo glede jezika, v katerem bodo sodili, zasmehujejo navade drug drugega, ki izvirajo iz naroda. Čeprav bi morda pričakovali, da se bodo vsaj kot predstavniki treh velikih narodov obnašali strpno drug do drugega, zvemo, da še vedno ni pozabljena bitka med Agleži in Francozi iz leta 1066. To najbrž kaže na to, da vedno samo pogrevamo zgodovino, namesto da bi se iz nje učili in bili danes boljši, kot so bili včasih. Morda zato tudi prepričanje, ki je v duhu celotne igre, da so konji boljši od ljudi. Pri konjih so vsi enakopravni, čeprav so različnih barv. Ljudje so jim določili, da naj bi bil najlepši bel lipicanec. V igri je prisotna satirična kritika sodobne politične situacije v Sloveniji: da gre vsem vplivnim samo za denar in lastno bogastvo, da večinoma samo govorijo, storijo pa ničesar. Vsi bi imeli lepo pokrajino, naravne znamenitosti, vendar nihče ničesar ne stori, da bi se ohranile. Konec igre je namenoma odprt, do razsodbe sodišča še ni prišlo, tako da si lahko vsak bralec zamisli svoj možen konec, hkrati pa lahko tudi sam kaj stori, da bo konec igre in resnične situacije lipicancev v Sloveniji pozitiven.

4 Dosedanje uprizoritve V sezoni 2006/07 je uprizarjana v Mestnem gledališču ljubljanskem.

5 Knjižne izdaje 6 Prevodi v tuje jezike

7 Literatura Novak, Boris A.: Lipicanci gredo v Strasbourg, gledališki list uprizoritve v Mestnem gledališču ljubljanskem. Ljubljana: MGL, 2006.

8 Zunanje povezave www.mgl.si