Werther

Avtor: Žanina Mirčevska

Leto nastanka: 200?

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: xx.xx.xxxx, r. xxx, XXX

Dostopnost besedila:

xx moških, xx ženskih vlog

Vsebina

prostor in čas

Prostor dogajanja se skozi dejanja spreminja. Glede na to, da se drama ukvarja z vprašanjem gledališča v današnjem svetu, je večji del zgodbe umeščen v gledališko okolje (večina prizorov se odvija na odru, v Lottini garderobi ali pred gledališčem). Dejanja so postavljena tudi v Wertherjevo sobo, klet, zapuščeno stavbo, ki je že na pol podrta, na nebotičnik in pa na postajo podzemne železnice. Našteti prostori so temačni in skopo opremljeni. Drama se zaključi na splavu ob jezeru. Dogajanje v drami ni postavljeno v natanko določen čas, a glede na to, da je v drami ogromno manipulacije gledališčnikov, bi lahko rekli, da gre za sodobni čas.

Osebe

Werther: mladi pisec, ki je v hudi življenjski stiski. Zaveda se svoje ničevosti, minljivosti. Ustvarja iz lastne bolečine. Do Lotte čuti posebno obliko ljubezni in privlači ga predvsem zato, ker mu je nedosegljiva. Kot pravi avtorica, mu ljubezensko trpljenje pomeni še dodatno potrditev občutka nesmiselnosti bivanja. Je ljubitelj gledališča. Meja med fikcijo in realnostjo se mu zabrisuje in zato vzame Lottino vlogo v dramski igri zares. Izkaže se, da je občutljiv, a ta občutljivost je na začetku nevsiljiva, kasneje pa se spremeni v trzavičnost in napade krčevitosti. Lotte pravi, da je s svojim nerazumnim vedenjem patetičen in sentimentalen.

Lotte: igralka v Albertovem gledališču, ki vsak večer interpretira Wertherjeva besedila. Podreja se Albertu in po njegovem naročilu igra naklonjenost in zanimanje za Wertherja. Je hladna in zadržana.

Albert: režiser in direktor gledališča, ki manipulira z ljudmi in jih izkorišča. Je kalkulantski samovšečnež, ki so mu pomembni le lastni interesi. Wertherja sili v pisanje in njegovo produktivnost izrablja sebi v prid.

Wihelm: nekdanji igralec in bivši Albertov prijatelj. Sedaj je klošar in je edini, ki razume Wertherja in mu skuša pomagati. Lahko bi rekli, da je njegov angel, ki pa žal ne uspe rešiti njegove stiske. V primerjavi z ostalimi je precej zgovoren in okreten.

dogajanje po dejanjih

I. prizor: Besedni izbruh

Lotte v gledališču igra zadnji monolog predstave. Čisti revolver in ko se hoče ubiti, skoči na oder Werther in jo začne divje poljubljati. Nato priteče na oder še Albert, ki loči Wertherja od Lotte. Spusti se zavesa.

II. prizor: Prvi korak moraš narediti ti

Werther je v svoji sobi in deluje odsotno. Poleg njega je Albert s krožnikom juhe v rokah. Wertherja skuša spraviti k sebi, a mu ne uspeva najbolje. Zato se razjezi, vrže krožnik v steno in začne Wertherja poniževati. Ker niti to ne pomaga, ga večkrat udari in šele po tretjem udarcu se Werther odzove in Alberta pljune. Albert je vesel, da se je Werther odzval na njegovo provociranje.

III. prizor: Slovo pred odhodom

Lotte in Werther se nahajata v Lottini garderobi. Lotte prosi Wertherja naj jo neha nadlegovati, on pa ji pove, da se je prišel poslovit, ker odhaja. Lotte mu zaželi srečo, a Werther še vedno stoji v garderobi in začne govoriti nesmiselne stvari. Lotte se nanj jezi in na koncu sama odide iz garderobe.

lV. prizor: Angel varuh v podzemni železnici

Werther se nahaja na podzemni železnici, kjer namerava narediti samomor. Poleg sebe opazi Wilhelma, s katerim se noče v tistem trenutku meniti, a ga Wilhelm ogovori. Začneta razpravljati o življenju in Wilhelm ga hoče odvrniti od misli na samomor. Uspe mu šele, ko omeni, da je govoril z "njo". Werther je mislil, da govori o Lotte in v tem času je vlak že odpeljal mimo. Nato Wilhelm citira pesem v angleščini. Wertherju omeni tudi raco, ki sta jo skupaj hranila pred letom dni, in odide.

V. prizor: Pokliči ga

Albert in Lotte se v garderobi menita o Wertherju. Albert prepričuje Lotte, naj ga zapelje, saj bo Werther le tako zopet ustvarjal. Ona se najprej ne strinja, ko pa ji Albert reče, da se bo Wertherja rešila le, če jo bo zasovražil, se odloči, da mu bo pomagala pri njegovem načrtu.

VI. prizor: Kolega

Albert sreča pred gledališčem Wilhelma. Najprej ga sploh ne prepozna, saj je le-ta postal berač. Albert misli, da ga je Wilhelm prišel prosit za denar ali bivališče, Wilhelma pa samo zanima, kako je Werther. Albert mu odgovori, da je zelo uspešen, vendar Wilhelma bolj zanima njegovo psihično stanje. Alberta prosi, naj ga neha izkoriščati in naj ga pusti na miru, a Albert meni, da ima Werther po njegovi zaslugi streho nad glavo. Poleg tega pa ne more verjeti, kako se je Wilhelm spremenil in pozabil, da sta bila v preteklosti prijatelja.

VII. prizor: Razkroj

Werther se nahaja v zapuščeni stavbi, kjer nenadoma zasliši Lottin glas. Začneta se meniti o stavbi, nato pa beseda nanese na razpadanje in smrt. Med pogovorom se začne Lotte slačiti in se mu ponujati. Ker se ji Werther upira, se razjezi in pokaže svoj pravi obraz. Začne ga žaliti, kar spravi Wertherja v jok. Ni mu jasno, zakaj je sploh prišla in pomisli na Alberta. Lotte mu pove, da ne sme biti vedno tako zagrenjen. Povabi ga na sladoled, a ker ji ne odgovori, steče v solzah ven. Izza zidu se nahaja Albert. Wertherju odkrije resnico o negativnih čustvih, ki jih Lotte goji do njega. Albertu se vse skupaj zdi samo dobra igra.

VIII. prizor: Biti je isto kot ne biti

Werther sedi v temi v svoji sobi in gleda v prazno. Obišče ga Wilhelm, ki se hoče z njim pomeniti. S seboj prinese škatlo, v kateri ima dedkovo glavo (Wilhelm jo je uporabil v eni izmed gledaliških ige). Nato začneta razpravljati o filozofskih vprašanjih ( o Bogu, smrti, resničnosti, večnosti ...). Vmes se začneta tudi malo prerekati. Na koncu Wilhelm podari Wertherju dedovo lobanjo in odide.

XI. prizor: Kateri dan je danes

Werther je zopet v svoji sobi in strmi v prazno. Obišče ga Albert, ki je prišel po njegov rokopis, vendar ga Wertther ni napisal. Albert ga hoče prisiliti v pisanje, a Werther noče več delati zanj. Ko zagleda v Albertovih rokah diktafon, znori in začne govoriti nesmiselne stvari, vse, kar mu pade na pamet. Nato se zažene proti Albertu, a se ta umakne in Werther tako udari z glavo v steno. Albert, zadovoljen s posnetkom, si vrže Wertherja čez ramo.

X. prizor: Na vrhu nebotičnika

Werther stoji na robu strešne ploščadi nebotičnika in namerava skočiti. Pri tem ga zmoti Starec (dejansko je to čisto spremenjen Wilhelm), ki se predstavi kot smrt, protagonist pa misli, da je angel. Smrt ga prepričuje, naj čimprej skoči. Nato se začneta pogovarjati in Werther ga vpraša, kako izgleda skok. Starec skupaj z njim stopi do roba strehe, skoči in se razbije kot porcelanasta figurica, a Werther se pravočasno ustavi in ostane na strehi. Nato se v ozadju pojavi Ženska (igra jo popolnoma spremenjena Lotte), ki začne govoriti o ljubezni. Wertherja zanima, kdo je. Ženska začne jokati in groziti, da bo skočila, zato ker je Werther ne prepozna. Prepričuje ga, naj skoči za njo in jo tako reši. Ker Werther nič ne stori, Ženska uresniči sojo grožnjo. Nato se v ozadju pojavi Črni (igra ga popolnoma spremenjen Albert), ki Wertherju odkrije, da je bila Ženska ljubezen. Nato mu ponuja skrinjico z odgovori na vsa vprašanja, ki jo vrže čez rob strehe. Ker tudi to ne prepriča Wertherja v skok, Črni odide. Werther ostane na strehi sam in se začne boriti z nevidnim nasprotnikom.

XI. prizor: Ali sanjamo, kadar nam je lepo?

Lotte sreča pred gledališčem Wilhelma, ki sprašuje po Wertherju. Lotte mu noče povedati in hoče oditi, vendar ji Wilhelm prepreči odhod in jo začne daviti. Loote mu pod prisilo pove, da je Werther v Albertovi kleti.

XII. prizor: Vino ni zgolj vino

Werther sedi zvezan v kleti in Albert mu razlaga o smislu življenja. Hoče ga poučiti, da je lepota v majhnih stvareh. To mu hoče dokazati z vinom, ki mu ga na silo zliva v usta.

XIII. prizor: Knock knock on the heavens door

Wilhelm pride v klet s škatlo v rokah in razveže Wertherja, ki je popolnoma odsoten. Nato mu začne govoriti o strahu, ljubezni in o njuni rački. Na koncu odide in Werther ostane sam.

XIV. prizor: Besedni izbruh št. 2

V gledališču poteka zadnji monolog drame, v kateri igra Lotte. V roki ima revolver in ko se hoče ustreliti, se poleg nje znajde Werther. Tudi on ima v rokah revolver, s katerim se ustreli. Na oder priteče še Albert in zatem se spusti zavesa.

XV. prizor: Na splavu

Wilhelm sedi na klopci na splavu in hrani račke. Prideta še Lotte in Albert. Albert mu izroči Wertherjevo pismo in ga povabi nazaj v gledališče. Pove mu, da je našel novega igralca Malega, ki spominja na Wertherja (igra ga isti igralec, ki je igral Wertherja). Mali se jim pridruži na splavu in zapoje angleško pesem. Nato Albert še pove, da so rekonstruirali samomor in spremenili konec predstave, katerega bi znal najbolje odigrati ravno Wilhelm. Wilhelm na Albertovo ponudbo ne reagira. Lotte, Albert in Mali odidejo, Wilhelm pa prebere Wertherjevo pismo. Zasliši se Wertherjev glas, ki pove, da je prišel do spoznanj, o katerih mu je govoril Wilhelm. Zatem Werther prisede na klopco k Wilhelmu, ki še naprej hrani račke.

Jezik

V drami se pojavlja eksistencialistično-filozofski jezik. Zanimiv je predvsem jezik glavnega junaka, ki je pomensko zelo zasičen in daleč od vsakdanjega jezika. Njegov jezik je popolnoma drugačen od jezika ostalih oseb in zato deluje absurden in skrivnosten. K temu pripomorejo tudi Wertherjevi prebliski “brainstorma”. Osnova drame je knjižni jezik, ki se prepleta z angleškim jezikom, vulgarizmi in nižje pogovornimi izrazi, kar je ena glavnih značilnosti sodobne slovenske dramatike. V drami je tudi veliko nedokončanih replik, kar je posledica skakanja v besedo sogovorcu.

Interpretacija besedila

Naslov drame zbuja asociacije na Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja, vendar ne gre za priredbo ali dramatizacijo omenjenega dela, temveč za izvirno besedilo. Kot pravi avtorica, ji je Goethejev roman pomenil zgolj snov za razmišljanje. Iz omenjene drame si je sposodila imena junakov in tematiko, zgodba pa je kar precej drugačna. Ne gre le za problem nesrečne ljubezni in samomora, temveč je poudarek na občutju minljivosti. V drami se veliko govori o pojmih, ki so z minljivostjo povezani, in sicer o večnosti, smrti, bogu, končnosti in neskončnosti. Bistvo drame predstavlja človek, ki se zaveda svoje ničevosti in si postavlja vprašanje o smislu bivanja v svetu, kjer je, kot zapiše A. Camus »vprašanje samomora edino filozofsko vprašanje naših dni«. Drama nam ponuja dve možnosti izhoda iz stiske, vendar se Werther po propadu iluzij o ljubezni in smislu bivanja odloči za slabši izhod, za smrt. Stisko je skušal rešiti z ustvarjanjem, a se izkaže, da je tudi to samo iluzija. Avtorica je spremenila tudi osebnosti likov. Lotte ni več mila in ljubka, temveč hladna in zahrbtna. Prav tako ni v zvezi z Albertom. Razlike opazimo tudi pri Wilhelmu, ki ima pri Mirčevski pomembno vlogo. Pri njem opazimo eden od možnih izhodov, ki nam jih ponuja drama. Je edina oseba, ki najde pozitiven izhod iz stiske, in sicer se umakne v naravo. V drami se pojavlja tudi vprašanje o pomenu in vlogi gledališča ter umetnosti sploh v današnjem času. Torej pri glavnemu junaku ne gre samo za tesnobo zaradi lastne minljivosti, temveč tudi za utesnjenost posameznika znotraj družbe, kateri sta danes najpomembnejša materializem in povzpetništvo. To je lepo opazno predvsem pri Albertu, ki manipulira z Wertherjevimi čustvi in življenjem. Njegovo stisko izkorišča za lastne uspehe v gledališču. Skratka, gre le za željo po uspehu in dobičku, ne glede na to, kakšne posledice bo to pustilo pri protagonistu. Oblikovno je drama večplastna in fragmentarna, prizori so nasekani in zloženi eden ob drugega. Lahko bi rekli, da je vsak prizor zaokrožena študija o določenem problemu oziroma filozofskem vprašanju. Drama Werther & Werther nam ne poda odgovora na vprašanje o smislu življenja, saj je le-ta odvisen od posameznika. Premislek je prepuščen gledalcem. Vsak se v času svojega bivanja sooči z vprašanjem o smislu svojega življenja in išče odgovore.