Milan Klemenčič

Življenjepis

Milan Klemenčič (1875 – 1957) Rojen v Solkanu, umrl v Ljubljani. Oče Štefan, mati Ana Verdikon. Že v rani mladosti je osirotel. Tedaj se je v Gorici prvič srečal z Reccardinijevimi lutkami. Od leta 1885 do 1889 je obiskoval Goriško od 1890 pa Tržaško gimnazijo. Od 1891 Beneško slikarsko akademijo in leta 1892 akademijo Brera v Milanu. Leta 1893 je odšel v München na Schmidtovo slikarsko šolo, že po dveh mesecih je prestopil v Hollosyevo šolo. V letnem semestru je bil sprejet na Akademijo, tu je do leta 1894 hodil v Gysisovo in Herterichovo šolo. Istočasno je obiskoval gledališki tečaj pri K. Lautenschlagerju. Leta 1895 je odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec pri mornarici, nato je še nekaj časa potoval po Egiptu in Bližnjem vzhodu. Po vrnitvi se je zaposlil kot sodnijski uradnik, vmes pa je leta 1901 prebil še en semester na slikarski akademiji v Münchnu pri Litzenmayerju. Kot uradnik je služboval v Bovcu in Gorici, se 1903 z družino naselil v Šturjah in opravljal službo sodnega kanclista v Ajdovščini. V prostem času je slikal.

Že 22. decembra 1910 je začel z lutkovnimi predstavami v Malem lutkovnem gledališču, tako so Šturje postale rojstni kraj prvega slovenskega lutkovnega gledališča. 1912 je Klemenčič napisal oklic slovenski javnosti, naj podpre umetniško dovršeno in vzgojno usmerjeno, predvsem mladini a tudi odraslim namenjeno ter nad strankarskimi spori stoječe lutkovno gledališče z dobrim tujim, zlasti pa domačim repertoarjem. Oklic takrat ni izšel, ampak šele leta 1919. Klemenčič je leta 1913 začel poučevati risanje in projekcijsko geometrijo na Obrtno – nadaljevalni šoli v Ajdovščini, ob izbruhu vojne leta 1914 je bil vpoklican. Po vojni se je naselil najprej v Domžalah, nato v Ljubljani, kjer se je popolnoma predal lutkarstvu in od leta 1920 do 1924 vodil Slovensko lutkovno gledališče, v sezoni 1920/21 pa opravljal tudi službo šefa opreme SNG za D in O. V lutkovnem gledališču je sodeloval z I. Lahom, M. Jarcem, I. Šorlijem in drugimi.

Po prenehanju tega gledališča se je razočaran posvetil slikarstvu, a se je leta 1936 še enkrat vrnil k lutkarstvu, ko je v lastnem stanovanju v Ljubljani prirejal predstave z novimi, miniaturnimi lutkami. Leta 1930 so ga na ustanovnem kongresu Jsle. lutkarske zveze v Ljubljani izvolili za častnega predsednika, leta 1932 pa za častnega predsednika Jugoslavnskega lutkarskega saveza. Klemenčič je stalno nihal med slikarstvom in lutkarstvom, gotovo pa je v zadnjem pomembnejši. Upoštevanja vredna je tudi njegova fotografska dejavnost: z velikim občutkom za dokumentarnost je posnel številne fotografije, pomembne zlasti za preteklost Goriške okrog leta 1900 in po njem. Klemenčičevo slikarsko delo obsega krajino in portret, poleg tega še žanr in tihožitje. V njegovem slikarstvu ločimo dve obdobji: do prve svetovne vojne prevladujejo primorski motivi, po njej, ko je živel v Ljubljani, se je na Primorsko še vračal na osnovi starih študij, vendar prevladujejo sedaj ljubljanski in gorenjski motivi, zanimala pa ga je tudi krajina na Dolenjskem in ob Jadranu. Enako pomembni kot krajine so portreti, v katerih je že v Šturjah upodobil nekaj uglednih domačinov, sorodnikov in prijateljev, v Ljubljani pa tudi več znanih osebnosti (Andre Jochmann – 1907, Valo Bratina – 1910, dr. Alfred Šerko – 1931, dr. Joža Glonar – 1934, don Bosco (za salezijance na Rakovniku), Bogo Leskovic – 1935,…). Klemenčičevo slikarstvo je realistično, vendar je zlasti pri krajinah opaziti tudi vplive impresionizma in celo pointilistične tehnike. Pri portretih je oblikovno trši, ponekod skoraj z ekspresivnim učinkom (dr. J. Glonar). V manjših delih dekorativnega značaja zasledimo tudi odmeve iz secesije. Veno Pilon je Klemenčiča cenil, saj mu je bil prvi slikarski mentor, in ga je nagovarjal, enako tudi F. Mesesnel, naj pripravi samostojno razstavo, vendar do te za časa Klemenčičevega življenja ni prišlo. Iz Klemenčičevih šturskih let je vredno omeniti prijateljstvo, ki ga je vezalo z domačinom Augustom Schleglom (1856 – 1908), občinskim tajnikom v Ajdovščini in županom v Šturjah, ki se je tudi sam ljubiteljsko ukvarjal s slikarstvom.

Klemenčič je leta 1907 sodeloval na »prvi slovenski umetniški razstavi« v Trstu, leta 1908 je razstavil tri krajine v izložbi Gabrščkove knjigarne v Trgovskem domu v Gorici, leta 1908 do 1910 je razstavljal v Circolo artistico v Trstu, leta 1909 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, leta 1925 na razstavi portretnega slikarstva v Ljubljani, leta 1927 na II. razstavi umetnin v okviru ljubljanskega velesejma, leta 1930 v okviru Kulturne razstave Julijske krajine v Beogradu. Po smrti so bila njegova dela prikazana leta 1958 na razstavi Avtoportret na Slovenskem, aprila leta 1970 je Goriški muzej pripravil razstavo goriških motivov, oktobra istega leta nekoliko razširjeno razstavo v Ajdovščini. Leta 1976 je Goriški muzej pripravil retrospektivno razstavo, ki je osvetlila celotno Klemenčičevo umetniško dejavnost. Razstavljena so bila olja, osnutki in študije, scenski in kostumski osnutki ter lutke. Značilno je, da Klemenčič za svoje lutke ni zgolj osnoval osnutkov, ampak je lutke sam izdeloval, prav tako tudi kostume in scene. Njegove lutke iz vseh treh obdobij, iz Šturij, iz delovanja Slovenskega lutkovnega gledališča v Ljubljani in miniaturne lutke, so še ohranjene, hrani jih Lutkovno gledališče v Ljubljani.

Klemenčič se je v repertoarju lutkovnih iger naslanjal predvsem na tuja dela, medtem ko so domači avtorji, čeprav jih je prosil za izvirna slovenska besedila, slabše zastopani. Iz italianske commedie dell arte je izvajal na primer Reccardinijevi deli Mrtvec v rdečem plašču in Trojčke iz Damaska. Pomagal si je tudi s prevodom iger Franza Poccija (Kralj Lavrin, Začarani princ, Princ Rožencvet in princesa Lilijana, Čarobni dežnik, Gašperček slikar, Obuti maček, Preizkušnja, Tri želje, Sovji grad, Čarobne gosli). Slovensko lutkovno gledališče v Ljubljani je 18. marca 1920 uprizorilo prvo slovensko lutkovno igro, Sneguljčico dr. I. Laha, pogosteje pa so bili delov slovenskih avtorjev prologi, ponavadi aktualno kritično obarvani. Višek Klemenčičevega lutkarstva so nesporno uprizoritve Fausta, ki ga je po tujih virih priredil za lutkovni oder Klemenčič sam. To predstavo in še nekatere druge iz predvojnega repertoarja so v Klemenčičevem stanovanju ponovili z miniaturnimi lutkami tudi še po zadnji vojni. V sezoni 1951/52 pa so v Mestnem lutkovnem gledališču v Ljubljani igrali Poccijeve Čarobne gosli, za katere je Klemenčič izdelal osnutke za sceno in lutke. Že leta 1905 je zasnoval sceno za D'Annuzijevo Giocondo, ko je v Gorici gostovala italijanska gledališka igralka in plesalka Eleonora Duse, leta 1910 je v Benetkah napravil sceno za odrsko delo La Nave istega avtorja. Izdeloval je tudi scene za primorske podeželjske odre. Med deli uporabnega značaja je zanimiv na primer osnutek barvne razglednice ob sokolskem shodu leta 1909 v Ajdovščini, ki je bila tudi tiskana. V Ljubljani je za D. in O. SNG izdelal sceno za Lepo Vido (1920), Thais (1920), Vesele žene windorske (1920), Tosco (1920), Sen kresne noči (1920), Hebblovo Judit (1923), Manon (1944) in Robinson ne sme umreti (1943 – 44).

Zapis pripravil Robert Waltl, december 2010

Fotogalerija

• 

  Milan Klemenčič

• 

  Milan Klemenčič

• 

  Družina Milana Klemenčiča ob odru Miniaturne lutke - 1936 (Mojca Klemenčič, Mila Klemenčič, Milan Klemenčič, Savo Klemenčič)

• 

  Gašperček

• 

  Priprava scene. Dr. Faust- Milan Klemenčič

Literatura in viri

• Wikipedija

Zunanje povezave

• Unima Slovenia