Dobitnik Borštnikovega prstana 1974, Slavko Jan

Slavko Jan je začel svojo gledališko pot leta 1923 v ljubljanski Drami in se kmalu povzpel do vodilnih vlog v klasičnem in modernem repertoarju. Oblikoval je ljubimske, junaške in karakterne vloge in si z njimi priboril mesto med prvimi slovenskimi igralci. V klasični dramatki je vedno izstopal poleg vlog v Schillerjevih dramah zlasti v Shakespearovih delih, kakor so Cassio v Othellu, Laert v Hamletu, Lorenzo v Beneškem trgovcu, Lisander v Snu kresne noči, Brutus v Juliju Cezarju in še drugih Shakespearovih dramah. Skoraj ni bilo uprizoritve Shakespearovega dela, v katerem bi Jan ne bil nastopal. Ves čas svojega igralskega ustvarjanja je bil med nosilci repertoarja. Zaradi svojih interpretacij Shakespearovih vlog je postal eden najvidnejših jugoslovanskih igralcev v uprizoritvah Shakespearovih del. Umetniški višek je dosegel z izvirno interpretacijo Romea in Hamleta. Ti dve igralski stvaritvi sta bili prelomni v zgodovini slovenskih interpretacij teh likov, saj sta v nasprotju z dotlej tradicionalno, še močno romantično karakterizacijo bili zasidrani na trdnih tostranskih tleh, v življenjskem, Shakespearovem renesančnem realizmu in moderni psihologiji, ne da bi se pri tem igralec odrekel poetičnosti Shakespearovega stiha. Jan je ustvaril Župančičevima mojstrskima prevodoma Romea in Julije enakovredno igralsko in govorno plemenito zvenečnost in lepoto besede. S tema dvema likoma je ustvaril vrhunski igralski interpretaciji, ki ju doslej še nihče ni prekosil. Strogi kritik France Vodnik je po premieri Hamleta leta 1941 med drugim zapisal o Janovem Hamletu, da njegova ustvaritev tega težkega lika ni le viden mejnik Janove osebne rasti, ampak je obenem pomemben uspeh našega igralstva sploh. Vidne igralske stvaritve pa je ustvaril Jan tudi v Molieru – kot Valer v Skopuhu, Damis v Tartuffu in Klitander v Učenih ženskah, s katerimi ni nič manj kakor pri Shakespearu ali kot Schillerjev Don Carlos in Rostandov Napoleonov sin v drami Orlič izpričal poleg subtilne karakterizacije mojstrstva poetičnega govora. Tega je po vojni prav tako uveljavil v Gavellovi režiji kot Čacki v tako pomembni, a hkrati silno zahtevni dramatski umetnini, kakor je tragikomedija Gorje pametnemu Gribojedova. Iz Janovega ruskega repertoarja izstopa tudi njegov Hlestakov v Revizorju. Nič manj uspešno pa se ni uveljavil v moderni drami in komediji, kar je med drugim dokazala njegova interpretacija glavne vloge v Shawovem Hudičevem učencu. V slovenskem repertoarju je ustvaril odrske podobe Dioniza in Stefana Poljanca v Cankarjevi Lepi Vidi, umetnika Petra v Pohujšanju in Ščuko v Narodovem blagru. Bil je Linhart v Kranjskih komedijantih in Tugomer v prenovljeni tragediji. Igralca Jana je poleg vsega odlikovala še studioznost in velika ustvarjalna skrb za čisto in lepo odrsko besedo slovenskega jezika, pri čemer je njemu in njegovemu igralskemu pokolenju veliki učitelj pesnik Oton Župančič.

K igralskemu umetniškemu delu se je po osvoboditvi še priključila vrsta režij, med katerimi je treba predvsem omeniti Janovo režijo Cankarjevih Hlapcev v sezoni 1948/49, ki pomeni prelomnico v režiji tega dela. Zanjo ni dobil le Prešernove nagrade in zvezno nagrado, marveč je z uspehom in priznanji pokazal to predstavo leta 1956 tudi na mednarodnem festivalu Gledališča narodu v Parizu, naslednje leto pa še na Poljskem. Kot gost režiser je zrežiral Hlapce tudi v Zagrebu in Beogradu. V uprizarjanju Molierovih komedij izstopa Janova režija Učenih žensk, ki je bila umetniško na enaki ravni kakor Gavellova režija Tartuffa. Med Janove odlične režije sodobne dramatike sodi režija Millerjeve drame Smrt trgovskega potnika. Uprizoritev Borove drame Zvezde so večne je dobila v Janovi režiji in izvedbi igralcev drame SNG Ljubljana na Sterijinem pozorju prvo nagrado. Navesti bi bilo mogoče še marsikaj iz bogatega in razsežnega dela, h kateremu pa moramo vendarle prišteti še tistih enajst let, ko je kot ravnatelj vodil ljubljansko Dramo. Pritegnil je takrat v Dramo vrsto mladih igralcev in igralk in skupaj z režiserji uskladil tri generacije v umetniško homogen ansambel, ki je takrat veljal za najboljšega v vsej Jugoslaviji.

K igralsko ustvarjalnemu in gledališko organizacijskemu delu pa se priključuje še poleg njegovega sodelovanja v radijski in televizijski igri njegovo pedagoško delo na Akademiji za gledališko umetnost, film in televizijo, ki ga je prav tako opravljal dolgo let in bil tudi nekaj časa njen rektor. S strnjenim, a ne izčrpanim prikazom zaslužnega in pomembnega vsestranskega enainpetdesetletnega dela Slavka Jana v slovenskem gledališču, kjer še zmeraj gostuje kot režiser, je podelitev Borštnikovega prstana zasluženo priznanje za Janovo gledališko-umetniško, organizacijsko in pedagoško delo.