Mali raj

Pop TASIČ M A L I R A J

(pasijon)

“Zakaj, na priliko, ne prepoznajo v Jezusu velikega šaljivca, komedijanta? Prepričan sem, da sta dve tretjini prilik šale ali potegavščine v slogu Čuang Cuja. Generacije mistagogov in dlakocepcev so izpulili njihov pravi pomen. Jaz pa sem v tem prepričan, ker je gotovo vedel, da resnica izgine, brž ko jo poveš. Lahko jo samo nakazujemo, ugotavljamo pa ne, in te naloge ne opraviš drugače kakor z ironijo.” (Lawrence Durell - ‘Aleksandrijski kvartet’)

Liki: Delodajalec Popotnik - brezposelnež Miško - upokojeni železničar brez rok Križ - šef železniške postaje Mali Raj Kralj - veteran, Križev brat Vojka - Križev sin Bojka - Križeva hčerka Marija - Križeva dekla Prvi - prvi do Kralja Drugi - drugi do Kralja

Prvi del

I

(Delodajalec, Popotnik) DELODAJALEC (nekje v zraku) Povem ti, sreča ni v delu. To ti govorim jaz, ki imam največ opravka s tem. Ljudem delim službe in jih gledam, kako se mučijo, da bi dobili delo, potem se matrajo, ko delajo, srečni so, ko končajo, zvečer pa dojamejo, da so ves dan brskali po lastnem dreku. Tem revežem so oči nasajene na živo temo. Ničevost jim piha skozi želodec. Ker lačen ni tisti, ki nima mesa, temveč tisti, ki si ga želi. In vsak, ki je zaskrbljen za svoj kos mesa, je le z razumom obdarjen - nož. Tako kot se resnična ljubezen ne zaveda lastnega obstoja in resnično usmiljenje ne misli na se, tako tudi resnično življenje ne skrbi zase. Začetek skrbi je začetek razuma. Začetek razuma pa je poezija, a poezija je začetek umiranja. Umiranje je grozljivo delo. Vseeno je v njem lepota. Vse skupaj je smešno. Ja, ja, vem, da je treba delati. Potreba, poraba, povpraševanje... ekonomija duha... Za vsakogar se mora najti nekaj... (Popotniku, ki je nekje na tleh) Ej, službo si dobil! (izgine)

POPOTNIK (poje; najprej sam na odru, okrog njega ni ničesar; med petjem se za njegovim hrbtom zgradi Mali Raj: če je mogoče, celotno scenografijo postaviti na tračnice, po katerih se kulise pripeljejo s stranskega na glavni oder; to je železniška postaja nekje v provinci, z velikansko uro na steni (sredina); gostilna na edinem peronu s sobo iznad na levi in stanovanje g. Križa na desni; vsi prostori imajo odprto četrto steno, kot srednjeveški odri; vsak prostor ima na zadnji steni izhod; dogajanja v različnih prostorih so lahko istočasna)

Pograbil sem lopato, da nahranim svoj vlak, brez krvi, kosti, mesa, se mu zniža tlak. Lakota in žeja, kuga, gonoreja, prispeli bodo na prvi peron!

Kot velika ideja se prebijam skozi čas! Ker zamujam, se sprašujem ali bi skuril še vas? Vaše grehe in nesreče, ljubezni krvaveče, denar, slavo, čast in dober glas?

Zlodej je v primerjavi z mano le majhen škrat! Vsem vam sem enak, saj sem... vaš brat! Sestra je slabost, mati pa norost! Vaše trpljenje mi ponuja le radost!

Pridite otroci iskat svoj drugi jaz! Vem, da bi mu radi videli obraz! ‘Je podoben meni?’ ‘Ali moji ženi?’ ‘Je stoletja star al’dvajst?’ ‘Je poltergajst?’

Naš vrli strojevodja pridno že tlači tlak. Ne vemo ali diha ali prežvekuje zrak. Še tolpa prodajalcev, možganskih odjemalcev, vsi pojejo za špas na ves glas...

Pograbimo lopate, da nahranimo naš vlak! Brez krvi, kosti, mesa, se mu zniža tlak! Lakota in žeja, kuga, gonoreja, prispeli bodo na prvi peron!

I I

(železniška postaja Mali Raj; Miško, Popotnik) POPOTNIK Dober dan. MIŠKO Končno ste prišli. POPOTNIK Gospod Križ? MIŠKO Ne, jaz sem prvi sosed. Ste prišli vsi? POPOTNIK Mislite na potnike? Ja, bilo nas je okrog petdeset na vlaku. MIŠKO Oho, to je skorajda celo božje kraljestvo. POPOTNIK Na začetku se je zdelo, da bo pot krajša. Morali smo prestopati z vlaka na vlak. Potem še čakanje... Vlak iz Žeje je zamujal dve uri. MIŠKO Prišli ste v pravem trenutku. POPOTNIK Upam, da vam nisem pokvaril načrte. MIŠKO Nič za to. POPOTNIK Zdi se mi, da moja ura prehiteva. Ali pa vaša zamuja - dve uri najmanj. MIŠKO To ni vaš čas. POPOTNIK Kako to mislite? MIŠKO Prišli ste in ura je tričetrt na osem. POPOTNIK Ampak na vaši uri je pet do osem! MIŠKO Tri-četrt-na-osem! Glejte, jaz sem skorajda ves čas, vsak dan, na železniški postaji. Tukaj spremljam čas. Vaš vlak je prispel po voznem redu ob tričetrt na osem. Na pet do osem je nastavljeno za vlak iz Vodic, ki pa ne bo prišel vsaj še pol ure. Če ne bo prispel v dveh urah, potem ga danes sploh ne bo. Jaz sem upokojeni železničar. POPOTNIK Dokler ne pride, vi ne premikate kazalce?! MIŠKO Lahko, a ni nujno. V nepredvidljivih okoliščinah... Poglejte, zdaj je ura tri-četrt na osem. Dan - sreda. Čez pol ure bo prišel tovorni iz Vodic in ura bo pet do osem. Če pa se slučajno pojavi potniški od včeraj, iz Oklopnice, bom moral vse vrniti za en dan. Za njim bi moral priti... No, to je preveč zapleteno. Jaz samo vodim evidenco za g. Križa. On je šef postaje. POPOTNIK Ali je g. Križ... MIŠKO Seveda, seveda... Takoj ga bom poklical. Počakajte.

I I I (gostilna; Popotnik še vedno stoji na peronu; Kralj, Prvi, Drugi; pozneje Križ, Marija; Vojka, Bojka;) PRVI Kralj, kralj, kako je s kraljem? KRALJ Kralj je žejen. DRUGI Kralj, kralj, kako je kaj naš kralj? KRALJ Kralj je lačen. PRVI Kralj, kralj, kaj je z našim kraljem? KRALJ Kralj bi fukal. DRUGI Kralj, kralj... KRALJ Nehaj že enkrat! V redu... Sem žejen? Vse smo spili. Sem lačen? Vse smo pojedli. Pa tudi ženske so se skrile od mojega poželenja. PRVI Kaj bomo zdaj? KRALJ Kaj bomo zdaj in kaj bomo zdaj... Vsaj to je jasno! Za kaj gre v tej zgodbi? DRUGI Gre za to, da nimamo pijače! PRVI In da nimamo hrane! DRUGI Nimamo nič za pofukat! KRALJ Bla, bla, bla... Pijača, hrana, fuk... To je vse, kar vam lahko pade na pamet. PRVI Saj vse to sploh ni pomembno. DRUGI Kaj pa je sploh pomembno? KRALJ Pomembno je to, da nimamo denarja, seveda. Če nimamo denarja, nismo srečni. Srečen in zadovoljen je nekdo drug in sicer tisti, ki ima denar. On je srečen, sit, oblit s pijačo, nafukal pa je toliko, da se mu ne da več fukati ! Mi pa smo banda otožnih kretenov! Torej, če hočemo biti srečni, siti, napiti in nafukani, bomo morali onesrečiti tistega, ki je trenutno srečen, sit, napit, nafukan... Njegove solze so naš denar. PRVI Moj bog, a ni to malce žalostno... DRUGI (iz žepa izvleče nekaj drobiža) Poglejta, pravkar sem našel polno pest solz! Nekdo je jokal v mojem žepu... PRVI V bistvu nima denar nobene zveze z denarjem? KRALJ Seveda nima. Vsaj to je jasno. Denar je ponaredek užitka. Z denarjem lahko ponarediš vse živo. DRUGI Zakaj ne bi mi ponarejali - denar? KRALJ Zakaj ne bi, zakaj ne bi... Zato, ker nimamo originala. DRUGI (kaže pest z drobižem) Kaj pa tile kovanci? KRALJ Sam si rekel, da so solze. Mi potrebujemo - kri!

(molk) KRALJ (Popotniku) Hej! Hej ti! Si ti ta glumač? Nam lahko kaj izrecitiraš? Hej! Si gluh, nem ali pantomimik? POPOTNIK Jaz... (iz stanovanja pride Križ) KRIŽ Kaj delate tukaj? KRALJ Filozofiramo, brat moj. KRIŽ Ja, ja, filozofirate o tem, kako bi koga oropali! KRALJ To so težke besede, brat moj. KRIŽ Nehaj s tem bratom! To je zame težka beseda. Za vas pa je kakršnakoli beseda pretežka, ker sami nimate teže! Sebe ste pokradli, zato zdaj ropate druge! Da ste se takoj pobrali! KRALJ (Prvemu in Drugemu) Poberite se!

(Kralj, Prvi in Drugi odidejo) KRIŽ Se opravičujem tudi v njihovem imenu. POPOTNIK Nič hudega. KRIŽ Kako nič hudega! Hudič naj jih žive vzame in jih pusti v peklu same, da s svojimi lopovskimi prsti oropajo sami sebe v krsti! Ste prijetno potovali? POPOTNIK Zelo prijetno. KRIŽ Takoj vam bomo postregli. Marija! (iz gostilne pride Marija s pladnjem jedače in pijače) Marija vam bo noge oprala, piti in jesti vam bo dala. Čeprav, vi sami za nas ste hrana, naše veselje, obenem pa rana, ki se s skrbjo in ljubeznijo zdravi. (s prijaznim, razumevajočim nasmehom) Življenje je krhko, hitro se onegavi. Sedite, prosim. MARIJA (Popotniku) Jejte, pijte, kmalu boste morali na križ.

(Križ in Popotnik se vsedeta za mizo v gostilni; Marija jima streže; veselo pridirkata Vojka in Bojka in se začneta preganjati okrog mize) KRIŽ Hej, hej, kaj je zdaj to otroka? Pokažita malo spoštovanja! VOJKA Torej je prišel. BOJKA Je to on? VOJKA Nama lahko pokažete kak čudež? BOJKA Hojo po vodi?

POPOTNIK (jede) Lahko vama povem, da sploh ni težko hoditi po vodi. Po zemlji se težko hodi. VOJKA Ali lahko iz tega kosa naredite toliko kruha, da nahranite ves Mali Raj? POPOTNIK Ni težko nahraniti lačnega, težko je nahraniti sitega. BOJKA A lahko slepemu vrnete vid? POPOTNIK Tudi to ni težko. Težko pa je kazati tistemu, ki vidi. VOJKA Ali boste pozdravili vse, ki so tukaj bolni? POPOTNIK Ozdraviti bolnega je malenkost. Dati zdravje zdravemu - to je težko. BOJKA Kaj pa mrtvi? Lahko oživljate mrtve?

POPOTNIK (smeje) Ne. Prišel sem, da bi dal življenje - živim. VOJKA Potem pa niste - tisti... BOJKA Križanka! On je križanka! KRIŽ Dajmo, dajmo, otroka... Pojdita se umit, pa pridita potem. MARIJA Me boste še potrebovali, gospod Križ? KRIŽ Pozneje, pozneje vsekakor. (Marija odpelje Vojko in Bojko) Kako je kaj v velemestu? POPOTNIK Tako... velemestno. KRIŽ Jaz sem tudi živel v velemestu. Včasih še odidem povohat ta velemestni zrak. Saj ga lahko samo vohaš, dihati ga ne moreš, ha, ha... Včasih, ko sem študiral, sem užival v obhajanju gostiln, veseljačenju s prijatelji... Ogromno ljudi sem poznal. Zdaj pa uživam le v občasnih sprehodih po velemestnih ulicah, ki se jih še bežno spomnim... Vse se tako hitro spreminja.. Kot če bi se sprehajal po pragozdu lastnega spomina. Me razumete? POPOTNIK Razumem, razumem... KRIŽ Zdi se mi škoda, da država ne pošilja več političnih kažnjencev za kazen v provinco. Ni več izgona iz velemesta. Pri nas je dobrota izvirna, ampak nekultivirana, nevzgojena... Le grešni poživljajo dobroto. Na ta način bi se provinca oplemenjevala, razsvetljevala... Zato je zdaj tukaj nenaseljen, divji paradiž, tam pa prenaseljen in urejen pekel. Me razumete? POPOTNIK Razumem, ampak... KRIŽ Province nikakor ni treba podcenjevati. Vi, ljudje iz velemesta, mislite, da je provinca nekaj majhnega, omejenega, dolgočasnega, naučenega... Ni tako, dragi moj gospod. Tudi pri nas se nabirajo vprašanja, problemi... Upam si celo trditi, da pri nas živi resnični eksistencijalizem! Nič umetnega! Resnična kri, resnične kosti in resnično meso! Zato pri nas ima človek dosti več razlogov, da se ubije, kot pa pri vas, v velemestu. Če pa hočete, da grem do konca, potem vam lahko povem, da je vaše življenje, v vašem velemestu, le provinca našega umiranja! Mi sledite? POPOTNIK Mislim, da... KRIŽ Vi tam preveč brskate, preveč pa je v bistvu premalo, mar ne? Gradite podobo o vas samih na podlagi tistih stvari, ki vas določajo. Kaj pa vas sploh določa? Premalo je resnice v tistem, kar naj bi vas določalo. Še manj v človeku! Blodimo! Blodimo v lažeh! Saj vas nimam namena poučevati. Vidim, da ste dobro pripravljeni. Ampak, tam kjer vi živite, se ljudje ne zavedajo, da je glava glagola BITI v glagolu - NE BITI! Oko glagola VIDETI je na lobanji slepca! Se strinjate? Srce glagola ŽIVETI je v prsih smrti! Kdor molči... itd. Včasih se mi zdi, da so se ljudje naselili v lastnih besedah, kot reveži v kartonske škatle. Hodijo, blodijo, a vseeno tisti, ki je na pravi poti, ve, da pot ni niti pod nogami niti med nogami. Mi sledite? POPOTNIK Sledim, sledim... KRIŽ Lahko bi se spočili. Težka noč vas čaka. POPOTNIK Lahko bi se malo spočil... KRIŽ No, povejte. Treba je le povedati, človek božji... Sobo imate tu zgoraj. Imate besedilo? POPOTNIK Ne. Rekli so mi, da ga dobim tukaj.

KRIŽ (izvleče iz žepa sveženj papirjev) Vzemite. Upam, da se boste hitro naučili na pamet. (Popotnik vzame sveženj papirjev in se povzpne v sobo iznad gostilne)

IV

(Križ, Marija) (Križevo stanovanje; Križ stoji izpred zrcala in se češe) KRIŽ Marija! MARIJA (pride z lavorom vode in ga spusti na tla) Izvolite, gospod. KRIŽ Kako se ti zdi? MARIJA Ima žalostne oči. KRIŽ To je dobro. MARIJA Suh je. KRIŽ Tudi to je dobro. MARIJA Koščen obraz. KRIŽ (konča z ogledanjem in česanjem, se vsede na stol in da noge v lavor; Marija mu jih umiva) Ni slabo. MARIJA Kratke roke, kratke noge... KRIŽ To bomo uredili. MARIJA Na fotografiji je imel več brade. KRIŽ Če bo potrebno, bomo dodali umetno. MARIJA Mogoče se ga bodo usmilili... KRIŽ Mogoče. Ne za dolgo. MARIJA Meni se že zdaj smili. KRIŽ Ti bi se usmilila še zadnje podgane. MARIJA Mar se nisem tudi vas usmilila? Takrat, ko nisem imela ničesar in ste vi imeli vse, le da ste postajali mehki in izgubljeni. Moje usmiljenje vas je naredilo spet trdnega in... KRIŽ ...krutega? To hočeš reči? Moram biti hvaležen? Spet mehek? Od moje krutosti in trdnosti ti živiš. MARIJA Živim. KRIŽ Se ti ne zdi, da je vreme prav prijetno. Spomladansko. Človek bi se kar sprehajal in sprehajal... MARIJA Da. KRIŽ Potem pa se nehaj sprehajat in pojdi delat kaj koristnega!

V

(peron; Miško, pozneje Vojka in Bojka; Kralj, Prvi in Drugi; Marija) MIŠKO Maaaaaaali rajani! Dragi meščani! Danes se bo nebo zatemnilo! Danes se bo zgodilo! Krivice nič kriv, tisti, ki je zaradi naših grehov živ, starejši, kot je rep hudičev, mlad, kot je mlada tovarna mrličev, grozljiv, ker je nedolžnost grozljiva, mrtev v besedi, ki je živa...

Z mojega obraza, s plašča, hlač, čevljev odpadajo drobci laži. Povsem majhni so, posamično nevidni in nepomembni. Zaradi njihove številčnosti se zdijo resnični in popolnoma ustrezajo originalu - meni. Torej kaže, da sem se oplodil in ustvaril bitje, ki sem v bistvu jaz sam in ki mi je prav zaradi te podobnosti (lahko bi se reklo celo istovetnosti) - neznano in tuje. Kar je še bolj čudno, to lažno bitje, ki se rojeva istočasno z mojimi vsakdanjimi trenutki, besedami in mislimi, to bitje je resnično, včasih celo bolj resnično od mene. Govori z mano, se prepira, misli tudi takrat, ko jaz nič ne mislim, in nenehno vztraja na svojem obstoju. Živim v gneči: v stanovanju, na ulici, kjerkoli in kadarkoli, nikdar več nisem sam. Kadar me kdo obišče, začnem takoj iskati in šteti, koliko nas je pravzaprav v tem prostoru, in nič več nisem prepričan, da ravno jaz sedim na kavču, moj gost pa v naslonjaču. Popolnoma možno je, da sedita takrat moja in njegova laž ob skodelici kave. Tega vsiljivca je treba prisiliti, da stopi čez rob, v brezno niča in se vrne tja, od koder je prišel! In vendar je požrešnost laži, ta pohlepna želja po življenju v laži močnejša kot pri tistem, ki jo je rodil. Laž ne potrebuje čudežev! Ona sama je čudež! Moj bog, kaj bo z menoj?Ali se res moram prilizovati lastni nizkotnosti, da bi jo uničil? Sem že res tako daleč, da bom, če uničim laž, moral žrtvovati tudi sebe? In končno... Iznašel sem pravi način, popolno rešitev! Metoda je naslednja: vzeti najdaljše in najlepše pero iz blazine, na kateri spiš; sleči se do golega, udobno se namestiti v naslonjaču in se s peresom v desnici nežno božati po celem telesu (laž moraš najprej razvedriti in omehčati); po določenem času, ko laž začne zadovoljno presti, začeti z brezčutnim žgečkanjem levega podplata; pri tem moraš biti osredotočen in obvladati samega sebe; če se začneš smejati TI, bo poizkus propadel - laž te bo premagala! Vsak naslednji poizkus bo zaradi neuspeha samo še težji. Torej ne smeš se smejati skupaj z lastno lažjo! Če ti to uspe, se bo smejala samo laž in od smeha umrla. Dandanes umirajo od smeha le bedaki! Če si se znebil lastne laži, hrani orodje tega zločina v posebni škatlici s ključem, ker ti lahko še koristi. Zapomni si: to je zelo koristno, vendar nevarno orožje! Podobno pero je skozi stoletja tlačilo celotna cesarstva.

VOJKA Miškec! BOJKA Vrtaš po nosu z levico ali desnico? VOJKA Ej, Miško, ga drkaš z levim ali desnim ušesom? BOJKA Miško, prosim te, odpel se mi je gumb na krilu, mi ga lahko zapneš? VOJKA V zdravem telesu - zdrav duh! Dajmo, sto sklec, pa bomo meditirali! BOJKA Ujemi! VOJKA Drži! BOJKA Mahaj! VOJKA Stisni! BOJKA Tipaj! VOJKA Božaj! BOJKA Maži! VOJKA Čisti! BOJKA Vozi! VOJKA Piši! BOJKA Grabi! (od zadaj pridejo Kralj, Prvi in Drugi) KRALJ Ej, ej, ne bodita tako kruta! Pustita nekaj veselja tudi nam! (ga brcne v rit) MIŠKO (Kralju) O, Bog! Hvala ti! Če bi imel roke, bi bile krvave! (pobegne) VOJKA (Kralju) Striček, lolek, ima odprt razporek! KRALJ Seveda je odprt. Veliko dela imam in malo časa. Zdaj pa - domov! (Vojka in Bojka odideta) Moj bog, tako dobre volje sem, da bi lahko celo rekel, da sem - srečen! (vsedejo se v gostilno) KRALJ Kaj mislita - kdo je najsrečnejši med ljudmi? PRVI Prepričan sem, da mi takšnega človeka ne poznamo. DRUGI Zagotovo tudi on nas ne pozna. KRALJ Zelo možno, zelo možno... Mogoče je tudi, da srečen človek le kroži okrog sreče. In kaj ima od tega? Nič več kot nočni metulj od ulične razsvetljave. PRVI Ja, ja, težko je živeti in nekako... absurdno. DRUGI Čakamo, čakamo in čakamo. PRVI Kaj čakamo? DRUGI Herojsko vprašanje? KRALJ Heroji so zmote in njih zmote so naše usode! Otroci moji! Ali vi veste, da je prepovedano sovražiti telo, ki nam je dodeljeno in ki je dražje od katerekoli obleke? Ampak mene ne skrbi telo. Duh, duh je uganka! Moj duh je elastičen kot žvečilni! Žvečim, žvečim, prežvekujem, ne morem ga pogoltniti niti izpljuniti! Takšna mu je narava... PRVI Treba je poskusiti z začimbami... DRUGI Sol, poper, kumina... PRVI Tri kapljice džina... DRUGI En deci vina... PRVI Kuhati deset let... DRUGI Na zmernem ognju greha... PRVI In potem nenadoma... DRUGI Ko sploh ne pričakuješ... PRVI Razsvetljenje... DRUGI Preobrazba... PRVI Vera... DRUGI Luč nebeškega velemesta... PRVI Telo nemočno pade... DRUGI Ampak ne trohni in ne razpade... PRVI Ker padec je del naslade... DRUGI Se naslajuješ... PRVI Iščeš smisel, ljubezen... DRUGI Bereš... PRVI Težko je umreti... DRUGI Če je sploh mogoče... PRVI Ker, vse kar je resničnega... DRUGI Prihaja od Boga... PRVI Življenje je grešno... DRUGI Greh ni od Boga... PRVI Smrt je vizija... DRUGI Javna hiša iluzija... KRALJ No, otroka moja, pojdimo potem do te iluzije, pojdimo iskati božije magistrale in ceste, skrivnostne luknje med duhom in telesom... Poiščimo ta kavelj, na katerem je bila obešena beseda preden je postala meso. Pripravita se, ljuba moja, ker bomo šli skozi tunel v katerem nas lahko vsak hip preseneti vlak. Šli bomo do mesarja v upanju, da ga ne bo doma. Peljali se bomo skozi božje stavke, kjer te vsak pomišljaj lahko stane glave. Pojdimo tja, ker tukaj ni več ljudi, vsaj ne takšnih, ki bi uživali v grehu in se tega veselili. Tukaj je vse postani obup, ki ne more niti solze več spustiti... (iz gostilne pride Marija) MARIJA Zapiramo! KRALJ Saj ste komaj odprli! MARIJA Da bi odprla, moram najprej zapreti. Zdaj pa plačajte in počakajte, da spet odprem. KRALJ Če želiš, da ti plačamo, te moramo najprej pretepsti, potem pa oropati. Za napitnino se bomo dogovorili. PRVI Da platimo, da platimo... DRUGI Hlače so mi polne napitnine! MARIJA Če ne odidete takoj, bom klicala Križa! (vsi trije vstanejo in se počasi premikajo proti Mariji) KRALJ Križ! PRVI Križ! DRUGI Križ! MARIJA Križ! Križ!

VI (Popotnikova soba; Marija, Popotnik, pozneje Križ; Vojka, Bojka; Miško;) (Popotnik sedi pred ogledalom, daje si puder na obraz, lasuljo na glavo, s šminko riše rane po telesu itd.; Marija, razcefrana in razkuštrana, sedi na robu njegove postelje) MARIJA Zakaj ste prišli sem? POPOTNIK Eh, zakaj... Poklicali so me. MARIJA Vam je nekdo umrl, pa ste prišli obiskati njegov grob? POPOTNIK Ne, ni... MARIJA Ste prišli komu na obisk? POPOTNIK Ne. MARIJA Ste prišli zaradi denarja? POPOTNIK To sploh ni... MARIJA Morate to delati? POPOTNIK Od nečesa se mora... MARIJA Živeti? POPOTNIK Da. MARIJA Ali - preživeti? POPOTNIK Da, mislil sem... MARIJA In vi temu rečete življenje! POPOTNIK Vi ste od tod? MARIJA Ne. POPOTNIK Prišli ste... MARIJA Preživeti. Zdaj mi je žal... POPOTNIK Ne govorite tako... MARIJA Da nisem umrla... POPOTNIK Pomislite, koliko je ljudi, ki jim je težje... MARIJA Tam, od koder sem prišla... POPOTNIK Lažje vam bo. MARIJA Vi morate zbežati od tod! POPOTNIK Ne morem. MARIJA Vi ne poznate teh ljudi. To so zločinci! POPOTNIK Marija! Ne morete tako govoriti o ljudeh! (pride Križ, se previdno povzpne po stopnicah in se ustavi pri vratih) MARIJA To so strupeni plini, ne ljudje! Zbežite! POPOTNIK Ne morem. MARIJA Vzemite me s seboj! POPOTNIK Kam naj grem? MARIJA Če ne boste zbežali, se vam bo zgodilo... KRIŽ Kaj se tukaj dogaja? MARIJA Resno vam govorim: najprej vas bodo poljubljali, potem pa ubili. Drugače ne morejo razumeti ljubezni. (pavza) Pojdite k hudiču! (odide) (med pogovorom Križa in Popotnika se v Križevem stanovanju pojavi Vojka s pištolo v roki; najpre se igra, meri s pištolo v razne smeri, na koncu pa cev nastavi na sence) KRIŽ Kaj se je zgodilo? POPOTNIK Ne vem. KRIŽ Marija je dobra ženska. Ali vam je povedala, da bi morali zbežati? POPOTNIK Da. KRIŽ Če želite - zbežite! Ne bom vas zadrževal. A moram vas opozoriti - le bedak bi bežal s takšno žensko. POPOTNIK Ne bom bežal. KRIŽ Pametno, ker takšno bežanje bi bilo podobno plavanju po oceanu s kamnom okoli vratu. POPOTNIK Ne znam plavati. KRIŽ Tudi to je dobro. Vseeno pazite. Marija je zelo močna in prepričljiva ženska. Lahko bi vas naučila. (sliši se strel; Križ oddirka v svoje stanovanje; tam stoji Vojka s pištolo na sencih) KRIŽ Vadiš, vadiš... (primaže mu klofuto) Navadi se že enkrat! VOJKA Oprosti. KRIŽ Življenje je stvar navade. VOJKA Saj nisem mislil nič slabega... KRIŽ Razen tega, samomor lahko vadiš kje drugje. Poišči si kako livado ali še bolje - deklico. VOJKA Ne razumem... KRIŽ Ljubi moj Vojka, zdaj ničesar ne razumeš, zato se moraš navaditi, ker tudi pozneje ne boš razumel. VOJKA Samo igral sem se. KRIŽ To so resne stvari. Za takšno igro moraš imeti razlog. (za sebe) Moj bog, kdo vas je napravil tako bedaste... (Križ gre do zadnjih vrat; ko odpre vrata se vidi Bojka, obešena) KRIŽ Moj bog, kaj vam je danes? Bojka, prosim te... BOJKA Počivam, le počivam. KRIŽ Počivaš, kaj? BOJKA Tako se lažje sprostim. KRIŽ (zapre vrata) Umijta si roke. Večerja bo. Miško! MIŠKO Izvolite, gospod Križ. KRIŽ Je vse pripravljeno? MIŠKO Je, gospod Križ. KRIŽ Pokliči gosta. Čas je, da sedemo k mizi. (Miško odide do Popotnikove sobe; Popotnik bere besedilo, ki mu ga je dal Križ) MIŠKO Gospod! POPOTNIK Mmmm? MIŠKO Gospod, če si res ta, ki mislim, da si, pomagaj! POPOTNIK Sem, kar sem. MIŠKO Grešen sem. Vem, da nisem edini, vendar so moji grehi zaradi tega še težji. V sebi vidim greh, vidim ga v ljudeh... POPOTNIK Če preziraš sebe, postaneš podoben lastnemu preziru. Če preziraš ljudi, podoben si preziranim ljudem. MIŠKO Sanjam in svoje sanje vidim v budnosti. Od zadaj me potiska lik lastne nizkotnosti, jaz pa mu poljubljam robove plašča. Moja osebnost je tako nemočna. Edina jasna in odločna stvar, ki sem jo napravil v življenju, je bila tale: dokler sem še imel roke, sem si vsako jutro napravil jasno in odločno prečo. Gospod, kače se zvijajo okrog mojih nog, me božajo in mi grizljajo nožne prste. Zaradi svojih grehov in laži, ki so jasni kot preča in strupeni kot kače, sem izgubil roke. POPOTNIK Zdaj grešiš manj, ko nimaš rok? MIŠKO Ne, še bolj! Z očmi! Grešne oči me mučijo huje od grešnih rok. Pomagaj mi! POPOTNIK Zakaj ne bi oči preprosto zaprl? MIŠKO To ni dovolj. Razen tega bi bilo to strahopetno. POPOTNIK Zakaj misliš, da ti jaz lahko pomagam? MIŠKO Vzemi moje oči! Oslepi me! Hodil bom v temi in to me bo razsvetlilo. POPOTNIK Ali te mučijo grde misli? MIŠKO Da, da, gospod! POPOTNIK Potem je vse zaman. Zdaj zahtevaš, da se ti odvzamejo oči, naslednjič pa boš zahteval, da ti odrežemo glavo. MIŠKO Gospod! POPOTNIK Prosim. MIŠKO Pojdi k hudiču! (tema)

Drugi del I (Križ, Vojka, Bojka, Marija, Miško, sedijo za podolgovato mizo izpred Križevega stanovanja; Popotnik leži na mizi, po njegovem telesu je servirana hrana; Kralj, Prvi in Drugi sedijo v gostilni; kazalci na velikanski uri se začnejo počasi obračati) KRALJ (dvigne kozarec) Trenutek!

KRIŽ (sklopi roke za molitev) Polovica gneva, Gospod, je moja, polovica je tvoja. Ti si velik in strašen, jaz sem majhen in smešen. Jezen si name, ker sem majhen in smešen. Tudi jaz sem jezen. Želel bi te ljubiti kakor polž, počasi, brez strahu, s popolno predanostjo. Toda - kaj je zate polž, Gospod? KRALJ Trenutek, ki drhti, potresava na mestu...

MIŠKO (moli) Tvoja lakota je čezmerna. Ti nas vse dokončno požiraš, ker si pohlepen razvratnik, in lačen si kot volk. Hraniš se s sržjo naših kosti. Kljub temu se ti radi vdajamo in dajali se ti bomo toliko raje, kolikor bolj ti prijamo. Ne moreš se nas nasititi, ker je tvoja lakota volčja, ker je tvoja lakota brezmejna. Nam si podaril duhovno lakoto in naši goreči ljubezni za hrano svoje telo. Hranimo se od tega telesa, jemo ga v globoki pobožnosti. Iz njega bo tvoja slavna, vrela kri tekla v naše duše in vse naše žile. KRALJ Rekel sem sebi: pojdiva zdaj, ti in jaz, medtem ko večer prihaja in pada kot bolnik, ki pada v narkozo...

MARIJA (moli) Jedli te bomo dobro pečenega na ognju. Tako kot je jagnje za Veliko Noč med dvema ognjema iz lesa in premoga bilo dobro kuhano in pečeno, tako si tudi Ti za Veliki petek bil nataknjen na raženj častnega križa, med dvema ognjema grozljive smrti in trpljenja. Velika ljubezen, ki si jo kazal za naše duše in naše zveličanje te je zares dobro spekla in skuhala. Vse to, samo zaradi našega zveličanja. KRALJ Tako je, sem si rekel. Nimamo mi tu več o čem razpravljati. Ali boš razumel ali pa ne...

BOJKA (moli) V tej noči, ki je dojka sanj, sta želja in molitev skriti. Veruje, kdor veruje vanj, da umrejo lačni, ne umrejo siti.

VOJKA (moli) Saj kri njegova in meso nasitita le izbrane. Lačni tega ne preneso, ker desert so gnojne rane.

KRALJ (naliva kozarce sebi, Prvemu in Drugemu; za drugo mizo začnejo jesti; občasno dajejo Popotniku kak požirek vina) Moram vam povedati eno zgodbo. Enkrat so mi, zaradi nekakšne napake ukazali, da moram poljubljati rit prijatelju. Napaka je bila storjena in jaz sem jo poljubljal. Ampak, v tej riti sploh nisem videl - riti! Bili so gozdovi, soteske, obli hribčki, za katere se mi je zdelo, kot da bi bili zasneženi... vendar pa topli, skorajda vroči... Poljub je počil, kot če bi rekel - dom! Doma pa vem kaj moram delati. POPOTNIK Jaz odhajam in vi me boste iskali. Umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti. MIŠKO Ne morete nikamor. Jaz vas držim.

MARIJA (hraneč Miška) Si boš vzel življenje, da praviš: “Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti?”

KRIŽ Ja, težko je oditi, če je kaj takega sploh možno. Vsak ODHOD je v bistvu PRIHOD. Jaz sem šef železniške postaje.

POPOTNIK Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj.

KRALJ Žica, žica, vlečnica - hribček pa je lunica...

BOJKA Ali so nebesa blizu?

KRIŽ Bližje, kot če bi imela dlako v ustih.

MARIJA (Popotniku) Kdo si ti, prav zaprav. POPOTNIK To, kar vam govorim od začetka. Mnogo imam o vas govoriti in soditi. Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. KRIŽ Kaj takega je nemogoče.

MARIJA (Popotniku) Ne, ne, resno te sprašujem. Si igralec ali kaj?

KRIŽ (jo resno pogleda) Marija...

POPOTNIK Resnično vam povem: vsak, kdor dela greh...

MARIJA (mehanično nadaljuje) ...je suženj greha, suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj. Torej? POPOTNIK Slabo mi je... KRALJ Pridi k stricu, otrok moj! Najprej te bom spotaknil, da padeš na kolena, potem pa te bom, od krvi umazanega, polizal, kot olupljeno oranžo... Desert! POPOTNIK Hočete me umoriti... Kdor se drži moje besede, bo rešen...

MIŠKO ...od nenadne in neznane blaznosti...

MARIJA ...ki smrt nosi v sebi in vse okrog nje je - smrt! (Popotniku) Torej?

KRALJ Eh, mar ni življenje krasno!

VOJKA Nekam žalosten se mi zdi...

POPOTNIK Slabo mi je... KRIŽ (vstane s kozarcem) Poznam tvojo žalost, otrok moj. Potolažil te bom, dal ti bom kelih, ki se mu reče - kesanje. (vlije mu požirek v usta) Ti veš, da je bil On zaradi tebe bičan z ognjenimi jeziki bolečine. Trpel je potrpežljivo. Zaradi tega moraš tudi ti na isto pot. Ni ti treba skrbeti, saj bodo dobra dela potovala s tabo, božje usmiljenje bo hodilo s tabo, tvoj čas bo vihral kot veter med Njegovimi ranami in časa je dosti. Ne bomo ga merili z utripom ure, temveč s prostorom med utripi. Verjemi, odšel boš od tod vesel in svež. Potrpeti moraš še nekaj požirkov, pa boš spet svoboden in srečen. (spet mu vlije malo vina v usta) (Popotnik začne kašljat in se dušit od zadnjega naliva; najprej z roko poskuša pokriti usta, potem pa vstane in strese hrano s sebe, razbije nekaj steklenic in kozarcev ves čas kašljajoč) VOJKA Kaj mu je? MARIJA Slabo prenaša pijačo...

KRIŽ (Popotniku) Kaj se vi greste? Kaj je zdaj to? Niti ene vloge se ne morete naučiti na pamet!

POPOTNIK Jaz... KRIŽ (ostalim) Gremo naprej. Smo pripravljeni? Križ, križ, kako je s križem!

PRVI (pride k Popotniku in ga zalije z vinom) Je kdo žejen?

KRIŽ Križ, križ, kaj je s križem?!

DRUGI (pride k Popotniku in mu nameče hrano v usta) Je kdo lačen?

MIŠKO Prerokuj gospod, kdo te bo udaril!

MARIJA Jaz sem Marija. Se spominjaš? Iz mene si izgnal vseh sedem hudičev, da bi me dobil zase. PRVI Kakšen je bil?

MARIJA Hujši od prejšnje sedmerice!

KRIŽ Kaj je s tem prekletim križem?

MIŠKO Jaz sem slepec, ki si mu vrnil oči! Brez oči sem bil čist in nedolžen. Kaj pa zdaj? “Oči so luč duše!” “Prižgite svetilke!” “Kdor ima oči, naj gleda!” Poglej me v oči, gospod! Oči so mrak in prevara! KRALJ Kralj je žejen!

MIŠKO (pljune na Popotnika) Butl! Bebec! Bedak!

PRVI Zakaj? MIŠKO Zaradi njega sem si odrezal roke!

DRUGI In?

MIŠKO Zdaj nimam rok, da bi si iztaknil oči!

KRIŽ (dviguje Popotnika s tal) Mar bom sam križ?

KRALJ Kralj je bolan. Bolezen, bolezen... Prekleta bolezen je moje edino zdravje!

MARIJA (gre do Kralja in ga pljune) Umij se z mojo slino...

KRALJ (jo objame) Memento me mori. Morda bi se moral spovedati.

MARIJA Tvoj zaboj grehov je večji in težji od zaboja Petra Luksemburškega.

KRALJ Ti si moj zaboj grehov!

PRVI (meče si hrano v usta) Kralj je lačen!

DRUGI (odpije velikanski požirek) Kralj je žejen!

MIŠKO Kralj je revež!

KRALJ (fuka) Kralj bi fukal!

KRIŽ (vleče Popotnika, kot da bi nosil križ) Kralj je Križ!

PRVI Oprostite, koliko je ura?

KRALJ Imamo čas.

MARIJA To je večnost! O, Bog, poglej me! Rodila bom, tako lepo mi je!

KRIŽ (nosi Popotnika na rokah) O, Bog, zakaj si me zapustil?!

VOJKA (Bojki) Greva se igrat? (odideta)

MIŠKO Vlak! Vlak! Prihaja vlak! (tema)

II (Kralj, Popotnik) KRALJ Poslušaj, če hočeš bom tvoja priča. Vse sem videl. Na začetku pa ti moram svetovati takole: čuvaj se prijateljev in bratov! Pa še nekaj ti moram povedati: ne prodajaj nam kreposti, ker se to vedno žalostno konča. Kaj bi prav zaprav hotel od nas? Da se odrekamo in prerokujemo? Da se usmilimo? Vsaka krepost nas dela neresnične in dolgočasne kot driska. Človek božji, tvoj meč je navaden švicarski nožek! Živi smo samo zaradi naše nepopolnosti, laži in svetohlinstva, napačnih vprašanj in napačnih odgovorov! Ti pa hočeš iz ljudi narediti žive mrtvece! Izsušene opne kreposti! Tvoja ljubezen je navadna diktatura! Nebeško kraljestvo na zemlji pa je pokopališče! Tvoj objem in poljub sta vampirska, ker ljudem zahrbtno sesajo kri, kot zvita sovražnika. Odigral si nam to lažno tragedijo in zdaj pričakuješ, da te nosimo po rokah kot holivudsko zvezdo? Če si mislil resno, potem si se prevaral. Če pa si nas resno lagal, potem si nam koristil, ker potrebujemo velike laži, da bi se česa naučili. Čim hujše, tim boljše! Naši strahovi in slabosti nam bodo pokazali pravo pot. Ti pa si, komedijant, iz nas hotel napraviti bedaste amorčke. Edina pametna stvar, ki jo lahko napravimo je, da te vsak dan, vsako jutro, za kosilo, pijanko in večerjo ponovno raztegnemo na tem križu, da se ti meso cvre in napihuje pod žeblji, da nam tvoja patnja poje in da nam končno priznaš: ‘Sem lažljivec, pankrt, ki nikjer nima nikogar!’ Zdaj pa boš še izgubil službo, ker mi lahko pripnemo na križ karkoli - človeka, žival, stvar... Mrtvo svinjo, če je treba! Vseeno, če želiš, bom tvoja priča... (odide)

I I I (Popotnik) POPOTNIK Jaz nisem živ človek, temveč izmišljen lik, prikazen, za katero se le zdi, da hodi in govori, nekdo, ki ga lahko, vendar ne nujno, vzameš zares. Moja fiktivna notranjost sadrži vse zamolčane nežnosti, tako kot vse neopevane krutosti. Lahko bi rekli - tisto najhujše. Prav ta skrajnost mi daje obseg, težo in višino. To, kar predstavljam in govorim, sploh ni pomembno. Spet pa, prav ta gnjavaža, to neobvezojoče blebetanje me dela pomembnega. Kot pri vaškemu norcu: zelo pomembno je, če se nekdo ne more spomniti kaj sem govoril in ali sem sploh govoril. Ne morem razvozlavati uganko lastnega umora, ker me ni mogoče ubiti. Lahko me poškodujete, pohabite, celo užalite. Imam nekaj od narave muhe: moj obstoj svojim zujanjem vedno nekoga spominja na nekaj. Imam tudi eleganco ščurka: tisto, na kar spominjam, je majhno, črno, ovito je s temo in ko ga osvetliš beži na vse strani. Nimam ne rase ne spola, pa tudi o domovini ne morem govoriti. Ne morem reči: “Jaz sem!” ali “Mi smo!” ker, moj bog, ne vem kdo sem! Če te nekdo tolmači, določa in dela to več tisoč let, potem je zares težko reči - kdo si! Vem le, da nisem od tistih, ki dajejo ljubezenske izjave. Jaz delam hujše reči! Sem vodnik skozi gore ljubezni in moja steza pelje do ravnice sovraštva. Od pretiranosti do modrosti. Ne prosim za pomoč - z mano je treba delati čim bolj kruto. Samo na takšen način lahko pomagam. Lahko me trpinčite - vse bom priznal! Moja modrost je v tem, da lahko premagam Sonce, če le pomežikam. Lahko ga ujamem z roko, ker je Sonce veliko kot moje stopalo. Skratka, sem nekaj podobnega križu - kakorkoli me obračaš, vedno si v krogu...