Plešata pevka

Avtor: Eugene Ionesco

Žanr: Absurdna drama

Uprizoritev: 17.05.1982, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)

3 moški, 3 ženske vloge

Zasedba

• Gospod Smith: Franci Kranjec
• Gospa Smith: Helena Bešter
• Gospod Martin: Andrej Krajcer
• Gospa Martin: Vesna Jankovič
• Služkinja Mary: Helena Peterlin (Marjeta Gorjanc)
• Gasilec: Tone Strlič

• Režija:Iztok Alidič
• Dramaturg: Cveto Sever
• Lektor: Kondi Pižorn
• Scenograf in kostumograf: Saša Kump
• Koreografija: Dragica Klavora
• Originalna glasba: Skupina Gestalt
• Design luči: Andrej Mihelčič

Mnenja in kritike

Plešasta pevka

Potem smo šli v Gradec gledat „Plešasto pevko“ (hm!). Znašli smo se sredi gledališča absurda. Eugene Ionesco gotovo ni maral Angležev, zato jim je s svojim delom dal misliti. A gotovo niso marali razumeti, saj so ga tudi v resnici težko. „Plešasta pevka“ je vznemirljiva predstava, ki vzbuja kup vtisov in asociacij, kritičnih namigov in podobnih reči. Vprašljiv je le namen oziroma cilj, če so si ga avtor in kasneje dramaturg in režiser sploh zastavili. So se hoteli ponorčevati iz česa, obsoditi izrojenost nekih odnosov med nekimi ljudmi? Jaz to nisem, ti tudi ne – midva to nisva, bi rekel (vsak človek). Iz koga se torej norčujemo, koga smo dali na pladenj, komu stvari v razmislek? Nihče se ne javi. In to iz prepričanja. To bodo torej kakšni dekadentni angleži z Otoka. Ali pa malovaščanska srenja iz Spodnjega kašlja. Bodice so torej zletele v prazno. In v čem je potem smisel? Saj to je – smisla ni v tej “Plešasti pevki”! Vse je le silno dogajanje, kup nenavadnih vtisov, sproščanja energije, iskanje nečesa … Kdor išče, ta najde. Morda to res drži in bomo našli pot iz zablodelega sveta strahov, norčij in brezsmisla, zaslutili nove temelje in na njih zgradili podobo novega ideala. . Uzakonili ga bomo in spremenili v konvencijo, da nam bo spet postal tuj in odmaknjen, neživljenski. In spet bomo imeli gledališče absurda. Tako se svet vrti! Iskrene čestitke režiserju za pogum (nikoli ni prepozno!), igralcem za dinamično igralsko kreacijo, ki gotovo presega običajen ljubiteljski domet.

Kazimir Mohar, Glasilo Iskra Kranj, 28.maj 1982

IONESCO – TUDI ZABAVEN AVTOR

V Kranju se je v okrilju društva “Gledališče – lutke – glasba pojavila nova “eksperimentalna gledališka skupina” in se predstavila z uprizoritvijo ene izmed začetnih in najznačilnejših besedil evropske povojne gledališke avantgarde, groteskne komedije PLEŠASTA PEVKA Eugena Ionesca. Predstava v režiji Iztoka Alidiča, na sceni in v kostumih Saše Kumpa ter pod dramaturškim vodstvom Cveta Severja je bila uprizorjena 20 maja, namenjena pa je sezoni 1982/83. Po skoraj treh in pol desetletjih od nastanka (Plešasta pevka je bila napisana leta 1948) in po četrt stoletja od tedaj, ko je bila uprizorjena tudi na Slovenskem, prihaja ta ironično izzivalna igra kot začetek delovanja neke eksperimentalne skupine, ki si je z izborom Plešaste pevke očitno zaznamovala tudi svoja hotenja.

Seveda je zanimivo in mikavno videti zdaj že tako rekoč klasično dramsko besedilo iz naslova absurdne dramatike po vsem tem, kar se je v času od njenega nastanka dogajalo in zgodilo v evropski in svetovni dramski produkciji in to špe v interpretaciji mladih, očitno neobremenjenih izvajalcev. Če je Plešasta pevka ob svojem nastanku in prvih izvedbah učinkovala izzivalno in šokantno s svojo groteskno komiko, svobodnimi, nelogičnimi asociacijami in s karikaturo meščanske samozadostnosti in zaprtosti, potem je po ogledu kranjske uprizoritve treba ugotoviti, da je njena prvinska izzivalnost odstopila prostor satirično zabavni komiki. To se ni zgodilo le zaradi takšnega pristopa v uprizoritvi, marveč tudi zaradi večplastne, lahko tudi poljudno razumljive komike v besedovanju in obračanju pomenov te persiflaže meščanske konverzacijske dramatike.

Ker so za to dane možnosti, kranjska uprizoritev ni iskala v smeri groteskno obteženega iskanja nesmislov in odtujenosti ljudi v sožitju dveh zakonskih parov – Smithovih in Martinovih. Ubrala je bolj komunikativno pot smešenja in komičnega poantiranja situacij, večinoma dovolj izrazitih poudarkov v interpretaciji besedila in komično zabavnega igralskega izraza brez odvečnega pretiravanja, ki bi ga asociativno nelogično nizanje besedila kaj lahko izzvalo. Režiserju Iztoku Alidiču je treba priznati, da je mlade izvajalce obdržal v uro in pol trajajoči predstavi v enovitem ritmu, predvsem pa to, da je uravnaval tekočo predstavo brez večjih zatikanj. V zelenem tonu označeno prizorišče Saše Kumpa z uro in angleško zastavo je dajalo izvajanju smiselen dekorativen in pomenski okvir, glasbena skupina “Gestalt” je opazno povezovala posamične prizore predstave. Dokaj izenačeno in že kar nenavadno sproščeno pa so svoje vloge odigrali Franci Kranjec in Helena Bešter kot zakonca Smith, Andrej Krajcer in Vesna Jankovič, kot zakonca Martin, Marjeta Gorjanc v vlogi služkinje Mary in Tone Strlič kot poveljnik gasilcev.

France Vurnik, Ljubljanski dnevnik, 27. maja 1982

Članki o predstavi

S Plešasto pevko v Katowice

Predstava Plešasta pevka kranjske eksperimentalne gledališke skupine pri GLG izbrana za decembrsko srečanje poljskih ljubiteljskih odov v Katowicah, kjer sodelujejo najbolj uspeli evropski gledališčniki.

Dramsko besedilo Plešasta pevka je prvenec francoskega avtorja Eugena Ionesca, hkrati pa je , hkrati pa je režijski prvenec Iztoka Alidiča, ki se je lani skupaj z enajstčlansko ekipo eksperimentalne gledališke skupine pri kranjskem društvu GLG spopadel z zahtevnim tekstom. Gledališko skupino so pravzaprav ustanovili z namenom, da bi se študijsko ukvarjala z modernimi alternativnimi gledališkimi besedili, da bi v njihovi interpretaciji zaživele nove oblike gledališčenja in svež pristop k odrskemu mediju. Za režiserja Iztoka Alidiča, ki se je že kot igralec v Emigrantih soočil z eksperimentalnim gledališčem, je bilo absurdno besedilo Plešaste pevke precejšen izziv. Najprej zato, ker je to njegov režijski krst, pa tudi zato, ker se amaterske gledališke skupine uprizoritve Ionesca še niso lotile. Kranjčani so bili prvi. Dramskega besedila so se lotili povsem neobremenjeni, saj o Ionescu niso veliko vedeli, razumevanje gledališča absurda pa so gradili postopoma, kakor je nastajala predstava. Čeprav so jih od vsega začetka spremljale prostorske in finančne težave, svojske tovrstnim gledališkim skupinam (prostore so si morali “izposojati” v Delavskem domu, pri ZKO, društvo GLG pa jih je skromno materialno podpiralo), so vendarle odigrali lepo število predstav, med drugim v Idriji, Lendavi, Škofji Loki, Mestnem gledališču ljubljanskem, doma pa v Prešernovem gledališču. Izbrani so bili tudi za letošnje gorenjsko in republiško srečanje amaterskih gledališč in obakrat poželi burno navdušenje občinstva. Slednje sicer eksperimentalnim predstavam ni naklonjeno, saj jih absurdno besedilo drame, nenavadni gegi, zloben črni humor in podobni prijemi gledališča absurda spravljajo v negotovost. Ionescova Plešasta pevka namreč na nenavaden način slika medzakonske odnose zakonskega para, česar gledalci niso vajeni in tako v humornih trenutkih pravzaprav niso prepričani, naj se smejijo ali zamislijo. Tudi kritike so bile naklonjene eksperimentalni skupini kranjskega gledališča GLG, največja spodbuda in priznanje njihovemu ustvarjanju pa je prav gotovo odločitev, da pojdejo s Plešasto pevko gostovat v Katowice, kjer se na Poljskem festivalu ljubiteljskega odra običajno zbere vsa evropska amaterska smetana. Letos bodo edini zastopali Slovenijo. Pred leti so kranjčani tamkaj že nastopili. Prešernovo gledališče je namreč odšlo v Katowice gostovat z Beckettovim delom Čakajoč na Godota. Eksperimentalne skupine, kakršna je kranjska, se po enkratnem odrskem uspehu običajno razidejo. Režiser Iztok Alidič pa pravi, da njihova skupina po letošnji sezoni ne namerava odnehati. Potem, ko se bodo od Plešaste pevke poslovili, se bodo lotili novega eksperimenta, Strežnega jaška Harolda Pinterja.

Danica Žlebir, Gorenjski glas, 15. junij 1983