Maks Soršak
Življenjepis
Maks Soršak je privekal na svet v letu zmaja 21. decembra 1964 v porodnišnici Celje. Oče Maks je bil zobozdravnik, mati Ladka učiteljica. Družina Soršak je živela na Vranskem. Stari oče po materini strani Slavko je vodil mesnico v mestnem središču. Po njegovi smrti je prevzela vajeti in nož v roke stara mati Pavla, ki je postala na Vranskem prava legenda. Domačini so jo ljubkovalno klicali Cukalova Mami.
Osnovno šolo je Maks obiskoval med letoma 1971 in 1979 na Vranskem. Z nogometom se je začel aktivno ukvarjati pri desetih letih. Bil je vratar, in to zelo obetaven. Izbran je bil tudi v pionirsko reprezentanco Nogometne zveze Slovenije.
Med letoma 1979 in 1983 je obiskoval 1. gimnazijo v Celju. V gimnazijskih letih je z NK Vransko igral v 2. slovenski nogometni ligi zaradi slabega vida pa je po koncu gimnazije svojo aktivno nogometno pot končal. Do leta 1992 je bil sekretar NK Vransko.
Po končani gimnaziji je odšel na obvezno služenje vojaškega roka v Vipavo, kjer ga je v letih 1983–1984 dodobra prepihala burja, vendar se ji je kot sanitejec znal zoperstaviti tako z dovoljenimi kot tudi z nedovoljenimi sredstvi.
Na Pravno fakulteto se je vpisal v študijskem letu 1984/1985 in podaljševal študij z uporabo vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Pavziranje, ponavljanje letnika, vpis na FF, smer ruščina. Po nepreverjenih podatkih je opravil največ dodatnih izpitov v zgodovini fakultete – trinajst. Razlog so bili novi predmeti, ki so jih konec osemdesetih uvajali na Pravni fakulteti kot po tekočem traku. Zaradi sprememb na področju mednarodnega prava po osamosvojitvi je napisal tudi tri različne osnutke diplomske naloge. Na koncu so vsi romali v koš. Po lastnih besedah je pravo obesil na klin leta 2000. Ali kot je dejal njegov sošolec in prijatelj Matjaž Gruden: »Številni veliki ljudje so študirali pravo, ampak samo Maks in Nelson Mandela sta ga študirala tako temeljito.«
Med študijem (1987–1993) si je Maks sredstva za preživljanje v Ljubljani zagotavljal z delom prek Študentskega servisa. Njegova najbolj stalna delodajalka je bila Narodna in univerzitetna knjižnica, kjer je imel pod kontrolo več generacij študentov ljubljanske univerze.
V začetku devetdesetih se je pridružil družbi nogometnih navdušencev, skupaj so ustanovili nogometni klub Medvedi. Med letoma 1992 in 1996 je zagnano kot pravi medved čuval mrežo v drugi bežigrajski ligi v malem nogometu. Sredi devetdesetih je bil na Nogometni zvezi Slovenije en mandat tudi član Komisije za pritožbe.
Kulturi se je zapisal leta 1993, ko se je na povabilo Nevenke Koprivšek, tedanje umetniške vodje Gledališča Glej, pridružil kreativni ekipi gledališča. Od leta 1997 je delo v Gleju nadaljeval v vlogi v. d. umetniškega vodje. Ker pa Maks nikoli ni bil malenkosten, je leta 1997 postal tudi namestnik direktorice Moderne galerije, kar je ostal vse do smrti 28. novembra 2012.
V času službovanja v Moderni galeriji je aktivno sodeloval še v številnih kulturno-umetniških, športnih in drugih projektih: zavod Bunker (svetovalec in podpornik), E. P. I. center (sodelavec na področju uprizoritvenih umetnosti), Društvo Asociacija (ustanovni član in sekretar), Via Negativa (sodelavec), ŠKD Makondo (blagajnik v času akcije Verjemi v svoj koš), ARK inštitut za arhitekturo in kulturo (soustanovitelj, v internih krogih znan tudi kot Vice-president), Društvo za pljučno hipertenzijo (soustanovitelj in tajnik).
Od malih nog je bil navijač Liverpoola in Maribora.
Predvsem pa se je vsem nam, ki smo Maksa poznali, z njim zdel ta svet lepši, zabavnejši in bolj human.
Andrej Benčina v: Petra Pogorevc in Inga Remeta (ur.): Maks, vezni igralec mesta. Knjižnica MGL, 2013.
Viri in literatura
- Petra Pogorevc in Inga Remeta (ur.): Maks, vezni igralec mesta. Knjižnica MGL, 2013.