Jonathan Livingston Galeb
[[Kategorija:Drama|Jonathan Livingston Galeb
[[Kategorija:Dramatika|Jonathan Livingston Galeb
- Avtor: Bach-Zagoričnik
- Leto nastanka: 1987
- Žanr: Drama
- Krstna uprizoritev: 02.07.1987, r. Vladimir Rooss, Gledališče čez cesto -Lutke čez cesto, Kranj (Delavski dom)
Vsebina
Zasedba
- Režija: Vladimir Rooss
- Dramaturgija in priredba besedila: Franci Zagoričnik
- Glasba: Dino Gojo
Ocene in kritike
Peta premiera v GČC
IMPRESIVNA PRISPODOBA
Multimedionalna predstava Galleb Richarda Bacha po dramatizaciji Francija Zagoričnika učinkuje estetsko in vzpodbudno.
Celoten splet vizualnih, zvočnih, pantomimičnih in tekstovnih sestavin se v predstavi GALEB zlije v impresivno metaforo o hotenju in volji – biti več, kot je ustaljeno, preseči to, v kar si se rodil in primakniti svojemu bivanju globji doživljajski smisel. Bachovo lirično poetično, pa tudi dramatično besedilo, ki takšno prispodobo omogoča tudi z večizrazno ponazoritvijo, poteka na ravni ezopovske govorice in personifikacijo galebov doseže svoj namen. Nosilec dogajanja, konflikta in izpovedi je galeb Jonathan Livingston, ki s svojo drugačnostjo, ambicijami in željami želi in hoče doseči ne le popolnost v letenju, marveč tudi totalno doživetje doseženega, s čemer sprva izziva nasprotovanja v svoji jati, pozneje pa se pridružijo podobni.
Uprizoritvena prispodoba je oprta predvsem na animacijo lutkovnih galebov ob premišljeni in izbrani svetlobni ter glasbeni spremljavi, v izmeničnih sekvencah, ap tudi na pantomimično ponazarjanje jate galebov v izrazno uglašeni izvedbi sedmih plesalk (Lili Gartner, Nataša Herlec, Dobrila Matić, Ksenija Ponikvar, Polona Rampre in Duša Repinc). Opazen delež režiserja Vladimirja Roossa se kaže predvsem v organskem in funkcionalnem prepletanju vseh različnih izraznih in sporočilnih sestavin; Jolanda Regouc je vsebinsko nazorna in kompozicijsko uglašena; izbor glasbe, ki jo je oskrbel Dino Gojo, tematsko in razpoloženjsko podpira in bogati dogajanje.
Edina šibkejša sestavina ter uprizoritev je pomanjkljivo izoblikovan in premalo profiliran, izbrušen govor, ki ima seveda zelo pomembno sporočilno nalogo v tej predstavi. Uprizoritev GALEBA Richarda Bacha v pregledno razčlenjeni priredbi Francija Zagoričnika v lutkovnem oddelku kranjskega eksperimentalnega Gledališča čez cesto pomeni prav posrečeno, estetsko uglašeno in lirično razpoloženjsko predstavo.
V takšnih in podobnih oblikah (ki jih je Gledališče čez cesto manifestiralo tudi v predstavi Bratec Hansa Fallade v priredbi Iztoka Alidiča in v režiji Jožeta Valentiča), ima ta zavzeta ljubiteljska gledališka skupina več inventivnega učinka kot v svojih mrakobnih prikazovanjih bolj namišljene kot resnične resničnosti. Zanimivo je, da v tujih besedilih odkrivajo svojevrstno poetiko čustveno odprtih možnosti, v predstavah domačih avtorjev pa prav obratno smer. Tako s svojim primerom razkrivajo neko veljavno spoznanje, ki bi v prihodnjem repertoarnem snovanju spodbudno vplivalo na njihove odločitve.
France Vurnik, Gorenjski glas, 5. junij 1987