Züsse heilige Natur

Züsse heilige Natur, foto: xy

Avtor : Johann Wolfgang Goethe

Leto nastanka: 1989

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: 20.01.1989, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto v sodelovanju s Teatrom ante portas, Kranj (Delavski dom)

4 moške, 3 ženske vloge

Zasedba

• Duhovin, Mrtvi duh, Hudič: Bojan Artač
• Deček, Mladenič: Denis Trost
• Oče, Hvaljujoči, Zvonikar: Dragan Petrovič
• Vijolica, Nasedajoča: Irena Oman
• Deklica: Olga Tadič
• Starka: Lionella Zagoričnik
• Prišepetovalec, Esesman: Zvone Tomac

• Zamisel, režija, kostum in scena: Iztok Alidič
• Dramaturg, lektor za nemški jezik: prof. Milan Tepina
• Korepetitor za molitve: Vencelj Sedej
• Koreografija: Irena Oman
• Izbor glasbe: Zvone Tomac
• Prevodi iz latnsčine: Ciril Berglez

TEATER ANTE PORTAS ALI PONUJENA NEVARNOST

Iztok Alidič, dramatik, gledališčnik, slavljen in preganjan, nagrajevan in izobčen, drzen aranžer skrajnih situacij na odru in okrog odra, lahko bi rekli mož, ki se kar naprej igra z usodo in še bolj ona z njim, nam je pripravil nov gledališki dogodek. Po primerku pesniškega gledališča Magma pred letom in pol, ko je bil Alidič že z eno nogo zunaj Gledališča čez cesto (Magma je bila predstavljena kot delo L.F.N.S. – leva frakcija neodvisnih sindikatov GČC), smo tokrat ponovno soočeni s primerom pesniškega gledališča. Gre za štiri balade Johana Wolfganga Goetheja, ki so Alidiču služile kot tekstovna predloga, na podlagi katere je naredil predstavo Susse heilige Natur. Imenoval jo je performance, z izrazom, ki je bolj pogost v svetu totalne umetnosti, kjer je ponavadi tveganje in žrtvovanje akterjev tolikšno, da se lahko ves čas držijo na robu, tako potencirane resničnosti, kakor tudi kulturnega in političnega izzivanja ter škandala. Izraz performance ni potrebno za vsako ceno sloveniti, kot to počne Glasov kritik France Vurnik, saj bi tako pristali pri pomenski razvodenitvi in zmotni poenostavljenosti tam, kjer so stvari vendarle konstantno razpeta med skrajnosti, pa ne samo scenskih situacij. V Alidičevo predstavo je največkrat zapletena tudi sama publika, z njo manipulira, kot da je sestavni del predstave. Ali bolje: Obiskovalci so tudi udeleženci, nedolžni so krivi itn.

Alidič se nenehno trudi vse zaplesti v svoj teater. Spomnimo se naslednjih dejstev iz njegovega repertoarja obvladovanja različnih skrajnosti. Po nadvse vljudnem vabilu na prvo premiero novega Teatra ante portas pridemo pred vrata, skozi katera publiko v dvorano selektivno prepušča esesovec iz predstave. Človek je hočeš-nočeš v zadregi, pa si misli nekako pripravljen na tolerantnost, zakaj pa ne? Spomnimo se vhoda v Magmo. Že hodnik in stopnišče Delavskega doma v Kranju sta bila spremenjena v mrtvaški koridor, ki je peljal navzgor v podzemeljske katakombe; lahko bi dejali, da sta pot navzgor in pot navzdol v stičišču človekove duše. Publika je tako zapletena v dogajanje na različne načine. Spomnimo se Alidičeve drame Gomba: publika vstopa v dvorano čez oder, mimo igralcev, ki že igrajo. V Susse heiligfe Natur dvorano zasedejo igralci, publika si najde prostor na odru, ali ne tudi v presojo s strani igralcev, ker je to navsezadnje njihova publika in si to zaluži. Tako tudi sodniki čakajo na sodbo. Tako tudi sodniki čakajo na sodbo. In nemara mrtvi hrumijo s svojo baladnostjo, s polnim mementom mori, pod pogojem gledališke verodostojnosti. Tu seveda trčimo v tisto mejnost amaterskega gledališča, ki zadeva njegovo umetniško zmogljivost. To sosočanje je nenehno, od primera do primera. Nivojski preskok v kvaliteti je lahko bolj redek. Primeri za to so mogoče Jesihova Afrika, Alidičeva Semenska gasa in Gomba, če se omejim na Alidičeve režije. Kaj hočem povedati? Amatersko gledališče je lahko sestavljeno iz samih šibkih točk. In kot takšno je lahko tudi vse hvale vredno, saj že sama hvala deluje kot pozlata. V primeru Gledališča čez cesto se je izkazalo dvoje: 1. da je kvalitativno odstopanje na ravni amaterskega gledališča zelo dopadljivo.

2. trajna kvaliteta pa ni zaželjena, ker je neznosno moteča, ker nenehno ogroža načelo demokratično upravičenih vseh udeležencev, da so vsaj občasno med novimi: ta me spomina na nekdaj znano politično volilno burko, po kateri imajo vsi pravico da volijo in so izvoljeni.

Alidičevi endemični in tudi širše upoštevani izum in tudi prekletstvo je ravno v tem, da je skvaril amatersko ljubiteljsko povprečje, ga je skušal oplemenititi z višjo gledališko zahtevnostjo in jo tudi doseči z raznovrstnimi postopki. Enega sem že omenil: provokativen odnos do publike; publika je postala aktiven del predstave; ta smer je evidentna. Pravo stališče med odrskim dogajanjem in občinstvom je sicer še nekje v prihodnosti, vendar je to približevanje na vidiku. Z druge strani peljejo namreč k temu že preizkušeni množični prizori, ki delujejo obredno in smo jih videli v nekaterih najbolj znanih izvedbah Gledališča čez cesto. Pri tem postane pomemben soustvarjalec predstave koreograf, ponavadi koreografinja, ki nadomesti tudi skromno dramsko igro, in kar je najvažnejše , s tem nadomesti tudi najbolj običajno povprečje. Gledališče lahko raste ob optimalnem izkoriščanju najrazličnejših izraznih možnosti.

Pomenska značilnost tokratne uprizoritve je v tem, da le siceršnji časovni vzorec Alidičeve dramatike, ki obsega vojni (Gomba) in povojni čas (Semenska gasa in dr.), da se razširja na čas romantike kakor se je avtor predstave v svoji neposredni življenski in miselni zasnovanosti zavesel časa, ki pa ni zamejen z življenjem posameznika, ampak tudi s prvinami, ki so onkraj zasebnega in enkratnega bivanja. V baladnem svetu je banalni vidni svet razširjen z iracionalnim. Iracionalno pa postane, tako kot vsako novo odkritje, področje plena in novega izkoriščanja ter moči. Ta zavojevalca ne obogati, kot bi pričakoval, pač pa ga proti njegovemu pričakovanju izprazni. Človek kot skrajni računar, skrajni racionalist, se je skrajno uštel. V njem ostane le še odmev nekdanje človeške usojenosti in brezumno kriči: „Lotte! Lotte!“ To bi bil nekakšen klic po kulturi (Lotte kot Goethejev umetniški izdelek), klic v izpraznjenem in opustošenem svetu. Ta klic bi lahko sugeriral tudi nekakšno naše baladno počutje in verovanje, da je svet brez kulture obsojen na propad. In da morajo biti kulturi kot pogoju obstanka dane vse možnosti duhovnega iskanja in eksperimentiranja v nekakšnem kontekstu obnavljanja in revitalizacije družbe.

Alidiču so pri realizaciji pomagali igralci in igralke Bojan Artač, Zvone Tomac, Denis Trost, Dragan Petrovič, Irena Oman, Lionela Zagoričnik, Olga Tadič. Irena Oman je bila tudi koreografinja, glasbo pa je izbral Zvone Tomac. Teater ante portas deluje pri DPD Svoboda Stražišče.

Franci Zagoričnik, 21. marec 1989

Teater ante portas

TEATER ANTE PORTAS PRI DPD Svoboda Stražišče. Johann Wolfgang Goethe: SUSSE HEILIGE NATUR /Performance v obliki idilične podobe raja). Zamisel, režija, kostum in scena: Iztok Alidič. Sodelavci: dramaturg in lektor za nemščino Milan Tepina, korepetitor za molitve Vencelj Sedej, koreografija Irena Oman, izbor glasbe Zvone Tomac, prevod iz latinščine Ciril Berglez. Nastopajo: Bojan Artač (Duhovin, Mrtvi duh, Hudič), Denis Trost (Deček, Mladenič); Dragan Petrovič (Oče, Hvalujoči, Zvonikar), Irena Oman (Vijolica, Nasedajoča), Olga Tadič (deklica), Lionella Zagoričnik (Starka) in Damjan Perne, alt. Zvone Tomac (Prišepetovalec, Esesman). Premiera je bila 20. januarja 1989, ta zapis je nastal po ogledu ponovitve, 6 marca 1989.

Po ločitvi od skupine Gledališče čez cesto, ki jo je pred tem vodil, je Iztok Alidič z nekaj sodelavci ustanovil novo gledališko skupino Teater ante portas in pripravil z njo prvo predstavo, performance Susse heilige Natur, za osnovo katere je uporabil štiri pesmi J.W. Goetheja in še nekaj različnih fragmentov. Uprizpritev je tako sestavljena iz štirih slik, ki vsaka po svoje teatralizirajo štiri pesmi (Duhovin, Vijolica. Mignon in Mrtvaški ples), za neke vrste ločila pa služijo nastopi Esesmana (Goetheja?), ki kliče svojo Lotte, (oziroma prizor molitve v latinščini). Alidičeva uprizoritev se po eni stvari bliža nekakšnemu plesnemu gledališču (slike so postavljene kot koreografirani prizori, deloma spremljani z glasbo), besedilo pa je delno reproducirano kot magnetofonski posnetek in delno neposredno govorjeno, navezuje pa se tudi na izročilo ritualnega gledališča šestdesetih let (kostumi, petje, deloma tudi način gibanja in mizanscenske kompozicije). Gre torej za gledališče, ki se želi ukvarjati z bistvenimi vprašanji človekovega bivanja in v skladu s tem tudi iznajti jezik, ki naj bi ustrezal temu iskanju prvotno človeškega. Najbrž je treba v ta kontekst postaviti tudi lik Esesmana (esesovca), ki kliče Lotte in potemtakem pooseblja Goetheja, čeprav po drugi strani tak prijem deluje tudi groteskno in nekako relativitizira osnovno raven temeljnih vprašanj.

Skupina potemtakem šele išče svojo lastno poetiko in ne želi ostati niti na ravni posnemanja tradicionalnega institucionalnega gledališča, kot to velja za mnoga amaterska gledališča, niti ne išče zgolj v smeri travestije, farse in groteske, kot večinski del slovenske gledališke alternative in vsaj sprva tudi Alidič z Gledališčem čez cesto. Vloženemu naporu je vsekakor treba izreči priznanje, čeprav hkrati moramo opaziti tudi določene pomanjkljivosti. Tako je treba omeniti, da nekoliko moti slaba reprodukcija magnetofonskih posnetkov, saj delujejo zlasti posnetki Goethejevih pesmi prej kot kak delovni posnetek za vajo in ne kot končni izdelek. Tudi koreografija deluje preveč ilustrativno in vztraja pri nekaj že velikokrat videnih znakih (plahutajoči gibi Duhovina, gibi rok, zgolj ilustriranje teksta v četrti sliki itd), morda je bila v tem pogledu še najzanimivejša rešitev z vozičkom v tretji sliki (Mignon). Precej pozornosti pa bodo člani skupine še morali posvetiti tudi govoru. Dobro oceno za izvedbo pa zasluži zlasti prizorček z zaključnim songom.

Tone Peršak, 9. marec 1989

Rojeni iz balad

J.W. Goethe: Susse heilige Natur“ s podnaslovom „performance v obliki idilične podobe raja“ je predstava, ki jo je kot svoj otvoritveni nastop (v petek, 20.1. 1989) uprizorilo novoustanovljeno amatersko gledališče “Teater ante portas” iz Stražišča pri Kranju. Zamisel, kostumi, scena in režija so delo Iztoka Alidiča, ki je skupaj z dramaturgom in lektorjem za nemški jezik Milanom Tepino oblikoval gledališki večer po predlogi štirih baladnih pesmi Johanna Wolfganfa Goetheja.

Tri ženske igralke (Irena Oman, Olga Tadič in Lionella Zagoričnik) ter trije moški igralci (Denis Trost, Bojan Artač, Dragan Petrovič) interpretirajo Goethejeve balade tako, da nastopajo kot zbor in kot posamezniki. Kot igralci oblikujejo prizor, ki posamezne verze in pesmi zdaj bolj, zdaj manj dobesedno uprizarjajo v podobe; kot zbor pa z asketsko igro, premišljeno mizansceno in koreografijo na golem prizorišču vzpostavijo mrežo simbolnih odnosov in pomenov, kar ustreza pretežno baladni intonaciji te uprizoritve. Izbor in razvrstitev pesmi: “Duhovin” v prevodu Otona Župančiča, “Vijolica” (Janko Glaser), “Mignon” in “Mrtvaški ples” (Oton Župančič), govori o trpkem občutju življenja, v katerem se lepota in ljubezen prepletata z bolečino in smrtjo. Dosledno dvosmiselno funkcijo ima lik esesovca (Zvone Tomac), ki z rotečim glasom kliče Lothe ter s svojo nemo prisotnostjo skoraj grozeče obvladuje dogajanje in vstopa v funkcijo prišepetovalca. Pretežno baladno naravnanost uprizoritve podčrtuje klasična glasba (Grieg, Faure), ki jo je izbral Zvone Tomac, finale uprizoritve pa se izvije iz okvirov baladnosti in zraste v spev na temo Goethejevih verzov “Susse heilige Natur…”

Poetika uprizoritve nekoliko spominja na avantgardni teater šestdesetih let (asketskost izraza, osredotočenje na igro telesa, ritualnost, na močno poudarjen metrum oprta govorna interpretacija, pa recitacija na način obrednega zaklinjanja, petje). Moteče delujejo v tem kontekstu posnetki v offu. Uprizoritev Goethejevih balad je projekt, ki je zaradi izjemne izvajalske zahtevnosti bolj primeren izvedbi z visoko profesionalnim ansamblom, kot pa uprizoritvi z amatersko gledališko skupino. Ne glede na to pripombo pa otvoritvena predstava “Teatra ante portas” iz Stražišča dokazuje, da gre za ambiciozno zastavljeno delo, ki mu v pripravi in tehnični izvedbi ne manjka strokovnosti in profesionalnega pristopa. Med nastopajočimi sta s kulturo giba in govora nase opozorila igralca Irena Oman, ki je tudi kot koreografinja prispevala uprizoritvi opazen delež, ter Denis Trost. Pri pripravah sta sodelovala Vencelj Sedej (korepetitor za molitve) in Ciril Berglez (prevajalec latinščine), predstavo pa so omogočili ZKO Kranj, delovna organizacija Gradbinec Kranj in DPD Svoboda Stražišče.

Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 24. januar 1989

ŠE ENO DRUGAČNO PRIZORIŠČE

Pri DPD Svoboda Stražišče ustanovili Teater ante portas. Prva uprizoritev je slogovno enotna in impresivna.

Pri Delavsko prosvetnem društvu Svoboda v Stražišču se je oblikovala nova alternativna gledališka skupina z nekoliko patetičnim naslovom Teater ante portas, kar pomeni Gledališče pred vrati, hkrati pa gre za parafrazo znamenitega rimskega klica na pomoč, ki se je glasil “Hanibal ante portas”, kar je pomenilo silno nevarnost. Teater ante portas v Stražišču verjetno ne preti, temveč obeta, vsaj sodeč po prvi predstavi, izvedeni po štirih baladah nemškega pesnika Johanna Wolfganga Goetheja, in sicer Duhovin (Erlkonig), Vijolica, Mignon, in Mrtvaški ples.

Avtor projekta, imenovanega “performance”, kar ne pomeni nič drugega kot uprizoritev (gl. Gledališki besednjak, str.45 in 431), je Iztok Alidič, dramski avtor, režiser in vodja kranjskega alternativnega Gledališča čez cesto. Vsebino Goethejevih balad je strnil v celoto in jo ponazoril v slogu „koreodrame“, s povezavo temačne, bučne glasbe in izraznega plesa.

Med balade so vključene še nekatere drobne sestavine, klicanje Lothe in zelo subtilno izvedbo Libere (Libera me Domine … Reši me gospod večne smrti, tiste groze polni dan, ko se bosta majala nebo in zemlja …) Naslov predstave je seveda v nasprotju z mračno baladno vsebino, in se glasi „Susse heilige Natur“, „Sladka, blažena narava“, kajti predstava ponazarja skrajnosti od čustvene idiličnosti (pot v Italijo), prek polaščevalnosti (Duhovin) do mrtvaškega plesa kot opomina za splošno minljivost živega. Koreografski elementi predstave, ki jo označujejo in prevladujejo v njej in jih je zasnovala Irena Oman, so nazorni, usklajeni z vsebino balad in lirično impresivni; nekoliko pomanjkljiv, ali bolje premalo izbrušen je le govorni del predstave.

Tudi izvajalci (Bojan Artač, Denis Trost, Dragan Petrovič, Irena Oman, Olga Tadič, Lionela Zagoričnik in Zvone Tomac) so se dovolj temeljito pripravili, da so svojo telesno izraznost uravnali po vsebinski skladnosti in zmogljivosti. Nastanek nove skupine Teatra ante portas v Stražišču pri Kranju je nedvomno zanimiv in tudi značilen pojav gledališkega snovanja zunaj rednih gledaliških ustanov in potrjuje individualno ustvarjalno voljo. S svojo izraznostjo pa se navezuje na podobne profesionalne, polprofesionalne in ljubiteljske alternativne scene na Slovenskem, vendar uveljavlja opazno samostojnost in (zlasti v govoru) tudi krajevno označenost.

France Vurnik, Gorenjski glas, 24. januar 1989