Silvan Omerzu
Življenjepis
Silvan Omerzu je slovenski režiser, slikar in lutkovni umetnik, rojen 1955 v Brestanici. Po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani začel delati v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Nato je leta 1983 prejel štipendijo za študijsko bivanje v Pragi, kjer je končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je svojo avtorsko poetiko, namenjeno odraslemu občinstvu, najizraziteje uresničeval v gledališču Konj, ki ga je ustanovil skupaj z režiserjem Janom Zakonjškom. Že z njuno prvo predstavo Napravite mi zanj krsto sta leta 1993 osupnila slovensko javnost in gledališče si je pridobilo svoje zvesto občinstvo. Istega leta se je odločil prekiniti desetletno zaposlitev v Lutkovnem gledališču v Ljubljani in postal svobodni umetnik. Še vedno je sam ali v okviru Gledališča Konj sodeloval z LGL-om, pa tudi z Gledališčem Glej, Cankarjevim domom in Slovenskim mladinskim gledališčem.
Njegove prve predstave z Gledališčem Konj so bile dionizično razvratne, v njih so se združevale plemenitost in prostaštvo, tradicija in sodobnost, vedno polne črnega, obešenjaškega in obscenega humorja. Predstave so gostovale na mnogih mednarodnih festivalih na Hrvaškem, v Italiji, Češki, Franciji, Avstriji, Belgiji, Bosni in ZDA.
V letih od 1994 do 1996 je redno sodeloval z osrednjim lutkovnim gledališčem Minor v Pragi. Poučeval je na Gledališki in lutkovni šoli v Ljubljani ter likovno urejal revijo Lutka. Kmalu pa so ga pričele zanimati še druge stvari, ukvarjati se je začel s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, keramiko in oblikovanjem plakatov ter eksperimentirati z materiali, od lesa, prediva, do kovine.
Po letu 2000 so v trilogiji Zbogom, princ po motivih flamskega dramatika in mistika Michela de Ghelderoda, Peskar in Svetnik Krespel po motivih Hoffmannovih grozljivih zgodb, lutke postale prefinjene asketske figure, ki pripovedujejo o smislu življenja, smrti, božanski popolnosti in bistvu umetnosti. Od takrat so za njegove predstave značilna asketska, a plemenita likovna podoba, minimalizem pri animaciji lutk in usodnost dogodkov, v katere junake žene njihovo srce. Pogosto so lutke črno-belo ali sivo-bele barve z razpotegnjenimi rdečimi ustnicami, bolščečimi očmi in izrazitimi nosovi.
Omerzu v vsaki novi predstavi svojevrstno prepleta materiale in tehnologije, da vedno znova ustvari sijajen oblikovno-kiparski svet, v katerem se giblje neka prvinska energija. Poleg lutk, izbire besedila in režije, izdela tudi celotno likovno zasnovo odra ter na njem združi vse mogoče scenske, likovne in gledališke elemente. Tako lahko njegove minimalistične lutke s podobnimi gibi in premiki ustvarjajo tiho univerzalnost ter pripovedujejo zgodbe o življenju in smrti.
S svojim umetniškim delom Omerzu odpira vprašanja o (navidezni) vodljivosti lutke, razmerju med lutkarjem in lutko, zahteva ponoven premislek o likovni dramaturgiji in intenzivnosti animacije lutk.
Mednarodno priznan likovni umetnik in lutkar je imel tudi številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Za svoje delo v gledališču je prejel več mednarodnih in slovenskih nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada (2006).