Franjo Vičar

Redakcija dne 14:19, 3. januar 2014 od Anja (pogovor | prispevki) (Nova stran z vsebino: Vičar,FranjoVičar,Franjo ==Življenjepis== (* 27. april 1906, Sakušak pri Juršincih (Slov. gorice)) Ig...)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)


Življenjepis

(* 27. april 1906, Sakušak pri Juršincih (Slov. gorice))


Igralec Franjo Vičar je Nižjo realko (1918–22) in učiteljišče (1922–6) obiskoval v Mariboru, nato je bil učitelj: 1926–7 v Slov. Bistrici, 1928–33 Juršincih, 1933–41 na Polenšaku (šol. upravitelj). Po okupaciji Jugoslavije je bil julija 1941 izgnan na Hrvaško, tu sodeloval z NOB, bil zaradi tega zaprt v Vinkovcih, ob bombardiranju 1943 ušel iz zapora in se priključil partizanom. 1943–5 je sodeloval v propagandnih in igralskih enotah IX. vojvod. brigade, nazadnje kot vodja kulturnoprosvetne skupine komande mesta Vukovar. Po vrnitvi v Slovenijo je bil 1945–6 šol. upravitelj v Juršincih, 1946–8 je učil na osnovni šoli J. Spolenjaka v Ptuju, tu igral 1948–54, nato v Mariboru pri SNG 1954–68, ko je bil upokojen.


V igralstvo ga je uvedel H. Tomašič (poklicni igralec iz Maribora) na dramskem tečaju v Juršincih. Do 1926 je bil član stalne gledališke skupine v Bučkovcih, s katero je B. Kreft uspešno uvajal nove gledališke prijeme, med drugim tudi z režijo Tolstojeve drame Moč teme (Vičar je upodobil Pjotra). V ptujskem gledališču se je razvil iz komika v ljudskih igrah v karakternega igralca in bil med drugim Argan (Moliere, Namišljeni bolnik, 1927), Blagojević (B. Nušić, Pokojnik, 1940), dr. Mrož (M. Bor-V. Pavšič, Raztrganci, 1947), Urh (F. S. Finžgar, Razvalina življenja, 1948), župnik (Cankar, Kralj na Betajnovi, 1952), Wurm (Fr. Schiller, Kovarstvo in ljubezen, 1952). V SNG Maribor pa se je izkazal mdr. kot: sodnik Maveri (U. Betty, Zločin v sodni palači, 1957), pastor (A. Cason, Drevesa umirajo stoje, 1958), Kajaznik (Fr. Levstik — B. Kreft, Tugomer, 1959), Dundo Maroje (M. Držić, 1964), Japelj (B. Kreft, Kranjski komedijanti, 1964), oče (V. Blažek, Tretja želja, 1965), oče Kvirin (S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, 1966), Juzlek (I. Potrč, Krefli, 1968). Posebno priljubljen je postal, ko je nastopal v Totem teatru in na veselih večerih po štajerski z Matjaškom (D. Šugman) in Štefom (A. Tovornik).


Prejel je nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije »1. maj« (1961) za vlogo župnika v Samorastnikih (dramat. M. Mikeln).