Josip Vidmar

Življenjepis

Josip Vidmar se je rodil v Ljubljani, 14. oktobra 1895. Leta 1928 je diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med I. svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu. Leta 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Bil je med soustanovitelji Osvobodilne fronte, partizan in vidnejši politik po II. svetovni vojni. Med leti 1946 in 1950 je bil redni profesor za dramaturgijo na ljubljanski igralski akademiji, upravnik Inštituta za literaturo pri SAZU in med leti 1952 in 1976 tudi predsednik SAZU.

Že pred vojno je pisal literarne in gledališke kritike, eseje o slovenski in evropski literaturi ter objavljal v revijah Trije labodi, Kritika, Sodobnost. Po vojni pa je v polemikah spodbijal načela socialističnega realizma, zagovarjal vlogo fantazije in avtonomnosti v umetnosti. Pri obravnavanju literature ni priznaval historicizma. V kritiki je izhajal iz vsebinskega jedra in apriornega temelja, presojal je iskrenost (resničnost) in jasnost umetnikove izpovedi o doživetju. Nazori, ideologija, odsevi časa in tudi forma so bili zanj drugotnega pomena, saj se je spraševal, ali razkrita umetnikova prava narava ustreza splošno veljavni ideji človečnosti. V gledaliških kritikah je dosledno zavračal modernizem ter polemično, kritično in ideološko zaostreno obravnaval kulturna in družbena vprašanja.

Prevajal je iz ruščine, francoščine, nemščine, angleščine in hrvaščine. Umrl je 11. aprila 1992 v Ljubljani.

Prevodi

Viri in literatura

• Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.