Emil Baronik

Redakcija dne 11:21, 28. januar 2023 od UrškaB (pogovor | prispevki) (Nova stran z vsebino: Baronik, Emil Baronik, Emil ==Življenjepis== Svojo glasbeno pot je začel na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, kj...)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)


Življenjepis

Svojo glasbeno pot je začel na Srednji glasbeni šoli v Mariboru, kjer je študiral petje pri profesorju Milošu Brišniku. Svoje znanje je izpopolnjeval na Dunaju pri profesorici Elizabeth Kreiči. V Mariborski operi deluje že od leta 1962. Svojo pevsko vzdržljivost in igralski potencial je Emil Baronik potrdil tudi z izjemnim številom predstav, ki presega 4000 nastopov, v zadnjih opernih sezonah se je (kljub upokojitvi) večkrat preizkusil v zahtevnejših vlogah, nazadnje v vlogi Markiza de la Force v Poulencovi tragični operi Pogovori Karmeličank ter kot Cesar Altoum v Puccinijevi operi Turandot. Od svojega opernega debija je poustvaril več kot 120 vlog železnega opernega repertoarja, med katerimi izstopajo naslovne vloge iz oper Seviljski brivec Gioacchina Rossinija, Don Pasquale Gaetana Donizettija, Porgy in Bess Georgea Gershwina, Ero iz onega sveta Jakova Gotovca, ter vloge iz Mozartovih oper Figarova svatba in Così fan tutte, Donizettijeve komične opere Ljubezenski napoj ter Puccinijevih oper La Bohème in Gianni Schicchi.

Baritonist Emil Baronik je bil prvi, ki se je v mariborski operni hiši dosledno preizkušal v novejših glasbeno-gledaliških žanrih, zlasti v opereti in muzikalu, za svoje odrske upodobitve pa je prejemal izvrstne kritike. Kot vodilni interpret v muzikalih se je uveljavil v Človeku iz Manče Mitcha Leigha, v kultnem muzikalu My fair Lady Fredericka Loeweja ter v Goslaču na strehi Jerryja Bocka. Briljiral je tudi v operetnih vlogah, kot denimo v Netopirju Johanna Straussa mlajšega.

Svoje bogato glasbeno znanje je prenašal na mlajše generacije kot predavatelj vokalne tehnike na Pedagoški Fakulteti v Mariboru ter kot zborovodja Moškega zbora D.P. D. Pekre, Planinskega mariborskega okteta in Okteta Marles. Sodeloval je tudi pri raznovrstnih koncertih, med katerimi še posebej izstopajo izvedbe Mozartovih, Bachovih in Schubertovih maš ter sodelovanje na dvajsetih koncertih sodobne cerkvene glasbe v Nemčiji. Leta 1972 je s kantato hrvaškega skladatelja Silvia Foretića nastopil na Zagrebškem bienalu. Med pevčeve pomembne dosežke sodi tudi vrsta uspešnih samostojnih recitalov in koncertov z ansamblom Pro musica Tibicini, veliko pa je tudi nastopal in snemal z RTV Slovenija.

Za svoje umetniške dosežke je prejel številna priznanja, med njimi Nagrado Prešernovega sklada, Glazerjevo listino, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo ter naziv Ambasadorja Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Izjemen obseg repertoarja in umetniškega udejstvovanja ter pohvalne kritike nesporno dokazujejo, da je Emil Baronik eden najbolj prepoznavnih opernih glasov, celovitih odrskih osebnosti ter še danes zelo dejavnih opernih pevcev v slovenskem prostoru.

Vloge

Nagrade

Viri in literatura

Zunanje povezave