Tihožitje

C. Fuentes, E. Cioran, J. Lorenci, N. Pop-Tasić

Projekt CIORAN

Tihožitje

31. december 999, 23.45

GUZMAN …in dneve in dneve in dneve. In mesec: ena. Mesec: dva. Mesec: tri. Štiri. Pet. šest. Sedem. Ura, ura, minuta, sekunda. Kapela, kamen, tla. In dneve in dneve si poljubljal: Roko Svete Barbare. Roko Svetega Siksta. Rebro Svetega Albana. Polovico medenice Svetega Lovrenca. Stegnenico apostola Pavla. Odžagano koleno Svetega Sebastijana. Golenico Svete deviške mučenice Leokadije. Čeljust trinajstletne mučenice Neže. Roko Svetega Ambroža. Glavo pogumnega kralja in mučenika Svetega Hermangilda. Glavo Svetega Simona Gobavca. Glavo presvetega doktorja Svetega Hieronima. Glavo device in mučenice, Svete Doroteje. Roko Svetega Vincencija. Roko Svete device in mučenice Aguede. Dvestodva zoba in čeljust Svete Apolonije. Veni, creator spiritus. Večerja, Sveti Adelard. Večerja, Sveti Badulfus. Večerja, Sveta Baldegundis. Večerja, Sveti Kalikst. Večerja, Sv. Dionizija. Večerja, Sv. Enkratija. Večerja, Sv. Epafrodit. Večerja, Sv. Faustinij. Večerja, Sv. Gerebald. Večerja, Sv. Hermolaj. Večerja, Sv. Irinej. Večerja, Sv. Jukundian. Večerja, Sv. Konstantin. Večerja, Sv. Laetij. Večerja, Sv. Mederik. Večerja, Sv. Merkurij. Večerja, Sv. Mavricij. Večerja, Sv. Nemezij. Večerja, Sv. Odrijan. Večerja, Sv. Pantanij. Večerja, Sv. Rigobert. Večerja, Sv. Salvinij. Večerja, Sv. Teoderik. Večerja, Sv. Uršula. Večerja, Sv. Vulpijan. Veni, creator spiritus. Veni, creator spiritus. Srce, veliko za oreh. Trije veliki žolčni kamni. Jetra, polna vode. Nagnito drobovje. Štirje abscesi na prsih, trije gnojni, četrti jamica, polna uši. Dve fistuli na dlesni, ena v nosu. Herpes na desnem ušesu. Vnetje sečnega mehurja. Krvni strdek nad levim očesom. Srednje velika bula pod levo pazduho. Otrdeli tvor z več strženi na desni podlahti. Vratne bezgavke napihnjene. Krotíca na zadnjiku, blato krvavo. Pogoste konvulzije želodčnih mišic. Splošna astenija. Nekroza leve roke. Samo eno črno modo. Veni, veni creator spiritus. Rodil sem se v eni latrini; in v drugi latrini bom umrl. In star sem prišel na svet. Čas, čas, čas. Večerja!

EL SENOR Piši, piši, Razgrni pergament. Nikoli ni prepozno. Večnost ne šteje svojih trenutkov. Kralj in smrt sta prijatelja. Rojstvo je praznik smrti. Smrt se rojeva z nami. Danes je praznik. Piši, izpolni mojo željo. Vse kar bom povedal jaz, Bo meni povedala ta slika. Govorim, kar vidim. Nihil potest homo intelligere sine phantasmate. Pomoči pero v tintnik. Napisano ostane. To je polna resničnost napisanega. Papirna resničnost. Celovita. Enkratna.

GUZMAN Večerja!

EL SENOR Vzel bom besedo iz ust drhali. Vsem pisarjem bom dal - odrezati roke, Da ne bodo mogli pisati. In gospodarjem, sužnjem, modrijanom, neumnežem, učenjakom, krivovercem… Oblast je enotnost moči. Enovita moč pa temelji Na pravici, da imaš edino napisano besedilo. Nespremenljivo normo. Piši, piši. Edina skrb, ki mi jo lahko odvzameš, Je strah, da bi se stvari spremenile In da bi bil svet nekaj več Kot le svet za zidovi moje grobnice.

GUZMAN Večerja!

SLIKA – Opustošena obala Le redko kdo zaide na ta kos obale. Vihar in sonce se bojujeta za oblast in sta vsak zase enako okrutna. V pripeki morje zacvrči, kadar se dotakne zemeljske skorje; nobena noga ne prenese dotika s črnim zrnatim peskom, ki prežre najtrpežnejše usnjene hlače. Potok se izsuši kot koža bolnih sokolov in v njegovih zavojih hirajo ostanki nekdanjih brodolomcev. Da bi se lahko gibalo po obali, se mora telo, zajeto v razžarjeno peč brez sapic in sence, boriti z negibno težo sončnega zvonca. Hoja po tej obali razkriva samo željo po begu, po vzponu čez razbeljene sipine, in upanje, da je mogoče peš prehoditi puščavo, ki obalo ločuje od gozda. A puščava je ravna kot mrtvakova roka, na kateri so izginile poteze naše usode. Znane so zgodbe o brodolomcih, ki so izdihnili tukaj, potem ko so tavali v krogu, se borili z lastnimi sencami in jih preklinjali, ker se niso dvignile s peska, proseč, naj kot hladne prikazni lebdijo nad glavami svojih gospodarjev; končno so jih klečeče na pesku zadavili. Tu so se stopili možgani nesrečnikov, in kadar ne vlada kot maslo rumeno sonce, prevzame oblast vihar in dopolni opravilo.

EL SENOR Ime boga bo zmeraj tajno in…

GUZMAN Večerja!

EL SENOR …sveto. Pozna… …ga le on. Jaz… …sem tu, kjer sem. Ti… …si v moji službi. Verjamem, da… …me je za vladarja imenovala božja volja, da… …je Bog zapisal moje ime, da bi jaz lahko vladal v njegovem. On,… …ki razpira prepad med tem misterijem in… …burko, ki jo zganjamo mi. Ali… …Bog ve za moje ime? Vem… …jaz za njegovo? Kakšna slepa… …muka? Kdo… …je ustvaril Očeta? Oče se ni nikoli rodil in ni bil nikdar ustvarjen; to… …je njegova skrivnost, njegova svojskost, ko to… …spoznamo, lahko doumemo, zakaj… …je bil sposoben ustvarjati; zato,… …da bi mu ne bil…

GUZMAN Večerja!

EL SENOR …nihče… …podoben.

SLIKA - Kuga Trupla ležijo na ulicah in vrata so zaznamovana s hlastno narisanimi križi. Zlohoten veter biča rumene prapore na visokih stolpih. Berači si ne upajo beračiti; njihovi pogledi so uprti v moškega, ki se na trgu podi za psom, ga slednjič ujame in ga pobije s krepelcem, saj pravijo, da so živali krive za kugo; obarvana voda, ki je prej tekla iz barvarn, je presahnila in nihče več ne zliva skozi okno urina in dreka in celo svinje, ki so prej prosto tekale po ulicah, so poginile; ampak pred mesnicami se razkrajajo mrhovine zaklanih živali in ribe, zmetane na cesto, in kurje glave; in nad vsem tem se mastijo gosti oblaki muh. Bolnike izganjajo iz lastnih domov, da samotni tavajo naokrog in se slednjič z drugimi okuženci vred zbirajo ob kupih nesnage. Počrnela trupla plavajo v reki in črne ribe poginjajo na zastrupljenih bregovih. Gorijo odprti grobovi. Potrti muzikanti igrajo na trgih, upajoč, da bodo pregnali mučno vzdušje žalosti, ki visi nad mestom. Nekje v…

EL SENOR … nekem trenutku je… …bilo… …ustvarjeno… …prvo nebo; ko je bilo… …prvo… …nebo ustvarjeno, so iz njega nastajala še druga nebesa, podobna prvemu, vendar zmeraj bolj oddaljena, dokler ta razmnožena nebesa niso postajala vse bolj bleda, vse bolj tenka, in so naenkrat bila, kakor po številnih odtisih, vidna tudi nam. Kljub lečam poznamo le zadnje nebo, najbolj nepopoln posnetek, ki je najbolj oddaljen… …od prvotnega izvirnika, četudi najbližji zemlji, na kateri živimo, in bojim se, da so vse stvari na naši zemlji proizvod nam najbližjega, a Očetu najbolj oddaljenega stvarstva, in da nas je Oče ustvaril le posredno, kajti najprej je ustvaril mogočne angele, ki so ustvarjali druge, zmeraj manj pomembne vrstnike, ti pa so končno ustvarili… …tudi nas. Smo posledica naveličane muhavosti zdolgočasenih angelov, ki so imeli le toliko moči in domišljije, da niso zmogli več kot ustvariti človeško bedo. Vendar so prav na ta način izpolnili skrivni Stvarnikov načrt. Zadnje dejanje stvarjenja… …ni bilo nič drugega kot zadnje dejanje; ne vrhunsko, ampak ponesrečeno dejanje, porojeno iz dolgočasja in pomanjkanja domišljije. Pomisli, da takšni, kakršni pač smo, in Bog ni tak, izgovarjamo božje ime… …in ga pišemo ter v svoji pregrešni oholosti verjamemo in govorimo, da nas je ustvaril Bog po svoji podobi. Do kraja… …bi rad očistil esenco Boga in Očeta stvarnika osvobodil največjega greha: stva… …rje… …nja lju… …di; ne,… …ne mo… …re… …mo bi… …ti nje… …go… …vo de… …lo,... …ne mo… …re… …mo bi… …ti,… …ne…

GUZMAN Večerja!

EL SENOR Po-glej v mo-je zr-ca-lo!

OGLEDALO – Mi, angeli Kaj bi si v svoji nemoči mogli mi, ki smo zadnji angeli, tisti, ki nikoli nismo videli Boga očeta? To se sprašujemo mi, najbolj ponižni sli nebes, zakaj v teh najnižjih nebesih je bilo nemogoče zvedeti, ali smo, angeli, potomci višjih angelov ali je eden izmed nas najvišji, padli angel Lucifer; in Lucifer sam nam je svetoval:… izmislimo si bitje,… …ki si bo drznilo verjeti, da je ustvarjeno po božji podobi,… …po podobi Boga očeta.

EL SENOR In tako smo nastali.

SLIKA - Sejem In oči so se razprle in videle tisto, kar so že poznale, vreščeče otroke pri igri, duhovne, ki so prodajali odpustke, hvalisave klice potujočih kramarjev in podrsavajoče korake beračev, boje tekmecev, prepire med študenti pa tudi zaljubljence, tolažeče drug drugega, poljube parčkov v zavitih uličicah, močan vonj po brinu in slanini, po pečenem merjascu in ocvrti čebuli; pisano druščino učenjakov v škrlatnih talarjih in rdečih rokavicah, gobavce v sivih ogrinjalih in škrlatnih klobukih, vlačuge v rdečih oblekah in osvobojene krivoverce z dvojnim izvezenim križem na tunikah in Jude z okroglo, rumeno krpico nad srcem; romarje, ki se vračajo iz Jeruzalema in vihtijo palmove veje; tiste, ki prihajajo iz Rima z Veronikinimi prti na obrazih, one iz Compostele z morskimi školjkami, prišitimi na klobuke; in tiste, ki prihajajo iz Canterburyja s kapljico krvi upornega Becketta v steklenički.

GUZMAN Večerja!

EL SENOR Vzemi papir, pero in črnilo, dobro poslušaj, kar bom povedal. Zapustil bom pričevanje o svojem spominu; piši: nič ne obstaja zares, če ni preneseno na papir. Piši!

GUZMAN Večerja!

EL SENOR Piši, dobro poslušaj, kar bom povedal.

OGLEDALO – Pilat; prvič Moj pes ima pokvarjen želodec, jaz pa nimam ne volje ne potrpljenja, da bi se ukvarjal s primerom enega izmed številnih judejskih magov, ki se klatijo okrog, oznanjujoč nesreče in zla znamenja: propad Rima, osvoboditev hebrejskega ljudstva, ne, moj pes je bolan, soparna vročina in še en ovaduh, eden izmed mojih najetih vohunov, nastavil pa sem jih nekaj sto, za skrivne shode judovskega ljudstva; plačal mu bom običajnih trideset srebrnikov; jaz, Pilat, bi bil lahko kdo drug, ime bi mi bilo Numa ali Flavij ali Teodor, lahko bi opravljal svojo službo, kakor so to številni prokuratorji počeli pred menoj in bodo počeli za menoj; sem le eden več in izreči moram sodbo enemu izmed številnih magov, ki so dolga stoletja ponavljali iste prerokbe pred zlaganimi učenci, medtem ko so jih ti stoletja ovajali nam, oblastem, mi pa smo stoletja želeli obdržati - red – za vsako ceno.

EL SENOR Bodiva pametna, vprašajva se, zakaj med stotinami Jezusov, stotinami Judežev in stotinami Pilatov izberemo le tri, da bi zasnovali zgodovino naše svete vere? A dvomiti moraš tudi o teh razlagah, dvomi o nadnaravnem, razglašujoč, da je racionalno, in dvomi o tistem, kar se zdi naravno, iščoč magično, barbarsko, iracionalno razlago, saj sama na sebi nobena ne zadošča, ampak vedno obstajajo v parih, tako kot je Bog z imenom Kristus živel zraven človeka z imenom Jezus: brž, poglej oba skupaj, Jezusa človeka in Kristusa boga, boga, poglej… …ju v mojem zrcalu; slike, slike, slike, slike, slike požira čas;… …nihče, nihče, nihče se ne spominja… …Pišeš, pišeš, pišeš? Me slišiš? Tiho, tiho, tiho, piši, tiho, piši, odpri usta, in dahni v moje prekleto zrcalo, da ne bom več gledal obraza Poncija Pilata, resničnega utemeljitelja naše vere, in njena resnična dilema…

OGLEDALO – Pilat; drugič Zakaj jaz sem bil edini, ki sem spoznal tekmeca, sinu božjega in sinu Marijinega, ki so ju nekega razbeljenega popoldneva pripeljali predme v Jeruzalem. Kako naj bi ločil enega od drugega v mračni dvorani iz mrzlega kamna in belimi zastori, ki so me varovali pred pripekajočo puščavsko pomladjo, kako naj bi ju poslušal zraven dvorišča s pozibavajočimi se palmami in žuborečimi izviri? Kdo od njiju naj umre, tisti, ki mu je ime Kristus in trdi, da je božji sin, ali tisti, ki mu je ime Jezus in pravi, da je Marijin sin? Kristus, ki oznanja človeškost svojih božanskih dejanj, ali Jezus, ki trdi, kako božanska so njegova človeška dejanja? Ta, ki obljublja božje, ali tisti, ki obljublja judovsko kraljestvo? Kateri je bolj nevaren, kateri mora umreti, kateri naj namesto Barabe visi na križu? Izbrati smem samo enega; prav tako tvegano je, če dam umoriti še enega preroka ali izpustiti še enega tatu; pravica mora biti uravnotežena, da lahko prikrije zločinskost svojih odločitev. Utrujen sem, zdolgočasen, skrbi me za psa; to podnebje hromi odločitve; človek postane dremav; morje in puščava. Koga v Rimu bi utegnila zanimati ta zgodba?

EL SENOR Je bila naša vera utemeljena zaradi zmote rimske policije? Preklet, preklet naj bo tisti, ki je med dva značaja ali dve osebi razdelil evangelijske reke Jezusa – Kristusa in en del besed in dejanj prisodil človeku, drugega pa Bogu.

OGLEDALO – Pilat; tretjič Koga med njima sem obsodil, koga med njima sem pokazal ljudstvu in zamrmral: »Glejte, človek!«, ko sem sklenil, da je eden človek in drugi Bog, kdo izmed njiju se mi je zdel manj nevaren, katerega sem obsodil? Kako naj bi ne dvomil spričo dvojčkov, ki sta bila na videz popolnoma enaka, oba naga, bradata, fanatična, zgovorna, prestradana? Koga izmed njiju? Kako naj bi vedel? Eden bo umrl na križu, in ko sem ga obsodil, sem bil prepričan, da sem si v resnici in ne le simbolično umil roke. Le kako naj bi slutil, kakšno prevejano past sta mi nastavila tako imenovana Jezus in Kristus? Eden naj bi trpeč umrl na križu, drugi pa naj bi dva dni pozneje zaigral komedijo vstajenja. Kako naj bi to vedel? In kako naj bi vedel, kateri je mrtev in kateri živ, da bo vstal namesto mrtvega? Skrivaj bom priznal le sebi: križan je bil Kristus, Bog, in je zares umrl, kajti če bi jaz, Pilat, ne obsodil na smrt samega Boga, bi moje življenje ne imelo nobenega smisla; v Cezarjevem imenu sem lahko ubil tatu; a če sem ubil Boga, je ta nenadkriljiva slava moja, samo moja. In to mlahavo telo, ki sem ga dal križati, to za zmeraj nekoristno telo so njegovi učenci, ki so mu okrog vratu in gležnjev privezali uteži, vrgli v vode Jordana, da ne bi pozneje priplavalo na gladino Mrtvega morja. Drugače je z Jezusom, človekom… Prisostvoval je smrti svojega dvojnika, pomežiknil je Janezu, Mariji, svoji materi, in heteri Magdaleni, kajti smrti na križu je ušel zavoljo človečnosti, ki se mi je zdela nenevarna, nato pa se je s prgiščem datljev, steklenico vina in hlebcem kruha skril v grob pripravljen za žrtev, in se od tod prikazal dva dni pozneje. Učenci so trdili, da je njihov učitelj šel v nebesa. Oddahnil sem si; vrnil se je v Egipt. Dolga leta se je skrival v bednih, prašnih uličicah Aleksandrije kot onemel, nemočen, postaran in zavoljo lastne legende za zmeraj onemogočen berač; pravijo, da je kot prastar mož, ki ni znal drugače potešiti pohlepa po legendarnosti, odtaval po svetu in prišel v Rim tedaj, ko je vladal Neron; v cirkusu je bil priča smrti tistih, ki so umirali za njegovo legendo. Tako sem tudi njega obsodil na smrt: da je kot brezimen popotnik lahko le smrtna priča drugih, ki umirajo v njegovem imenu ali zoper njega. Hebrejski romar, poznam te; ti si Jezus, človek, obsojen na večno življenje, ker ob enkratni priložnosti na Golgoti nisi umrl. Vem, ker te spremljam, sem vedno ob tebi; usojeno mi je, da sem še nekaj hujšega kot tvoj rabelj: tvoja priča. Bog je mrtev, živiva ti in jaz, fantazma Jezusa človeka in Pilata sodnika.

EL SENOR Oče je bil tisti, ki je ugonobil Sina, in ne Pilat in ne modreci in ne farizeji; Oče se je odpovedal Sinu in ga ubil. Oče se je znebil nasprotnika v nebesih in se izognil nuji, da bi pokazal svoj lastni obraz. In verjemi mi, da je razum posrednik med Bogom in Hudičem, kajti niti Satanova zloba niti božja krepost ne bi obstajali ali se nam hlinili brez pomoči razuma; zla dejanja bi sprejeli kot dejstvo in dobra kot skrivnost. Hočem obljubljena nebesa in pekel, hočem biti preklet ali odrešen za vso večnost, hočem kos popolne nebiti, ki jo je Oče odrekel Sinu in človeku, Kristusu in Jezusu. Na zemlji bova ustvarila pekel in tako zagotovila nujnost nebes, ki naj nam poplačajo vse muke, ki jih zadajamo, in muke, ki jih nam zadajajo drugi; in šele potem, ko bomo na zemlji spustili z verig sile zla, bomo nekoč deležni rajske blaženosti v nebesih. Nebesa: zavedno pozabiti, da smo nekoč živeli.

SLIKA – Mi, angeli; drugič Ker nimamo nič, kar je slabše kot ta naš svet, ne more biti niti vic niti pekla in grešna človeška narava se zato mora pokoriti in očistiti na zemlji, saj se v zemljo tudi vrne;… …peklensko se mora izčrpati v čutnem razvratu, da bi na koncu sprala s sebe ves živalski nagon in se v smrti združila z nebeškim telesom;… …zato nismo tudi mi mnenja, da Jezus Kristus in njegovi svetniki hitijo na pomoč dušam pravičnih ob njihovi smrtni uri, zakaj sleherna duša zapusti zemljo v silni bolečini, saj je bilo tudi življenje bolečina; in za plačilo,… …tako zatrjujemo,… …se duše po smrti ne bodo ne zavedale… …ne spominjale svojega svetnega življenja. Tako bodi.

OGLEDALO – Marija; prvič Kot mati tesarjevega sina se vsega spominjam kakor sanj, ne vem, kje je resnica, nič več ne vem in nikoli nisem vedela, ne vem, ali me je oplodil tesar ali kakšen vesel vajenec starega obrtnika Jožefa, kateremu so me dali za ženo, ko sem bila še deklica, ali pa je bil brezimen popotnik, ki je prosil kozarec vode za svojo kamelo in mi pripovedoval čarobne zgodbe. Jaz, poročena z Jožefom… Jaz, mati otrokova… Jaz, hči iz Davidove hiše - in ne tesar; zgodbe bodo govorile drugače, ker jih pišejo moški. Jaz, ženska, hčerka Davidova…

EL SENOR Tu ne bo drugih zakladov, razen relikvij našega Zveličarja, ki sem jih ukazal prinesti; tu bo las z njegove najsvetejše glave ali brade v dragoceni škatlici, kajti če je dejal, da je ljubil enega izmed nas, kako potem mnogi ne bi umrli za enega izmed njegovih; in bo tudi enajst trnov iz njegove krone, zaklad, ki odtehta enajst svetov, kajti ti trni so poroštva, ki predrejo v dušo tistega, ki samo sliši o njih, kaj šele da bi jih videl; Bog je v svoji dobroti okronan s tem trpel tudi zame, jaz pa ne zanj; in bo košček vrvi, s katero so zvezali roke ali vrat najnedolžnejšega jagnjeta.

OGLEDALO – Marija; drugič Poljubljal me je, samo poljubljal in rekel, to je pač zakon, nagli, sopeči, trpinčeni poljubi, jalovi kot sinajska pota, tako je rekel, in ko je videl rasti moj trebuh, me je zavrgel; ponoči sem tesarju vlivala v usta čarne napoje, da je sanjal o bližnjih angelih, priapijskih, podkupljivih in satanskih angelih iz najbližjih nebes, tistih, ki jih ženske lahko vidimo s prostim očesom, iz sprijenih nebes, ki se jih lahko dotaknemo z roko, iz telesnih nebes; v dremežu telesa sem lažne angele pripustila k tesarju, naj mu v snu dopovedo, da sem zanosila s Svetim duhom in da bom podarila luč sveta sinu Boga, oznanjenemu Mesiji, potomcu kralja Davida.

EL SENOR Poslušaj krohotanje angelov, poslušaj, kako odmeva od nebes do nebes onkraj let.

SLIKA – Jezus, Janez Ne vidiš svetlobe, ki obliva najini telesi, potopljeni v reko, kako udarja s perutmi nevidna ptica, Janez? Krsti me, Janez, mojster, rad bi bil človek s teboj, Janez, pokaži mi pot življenja, Janez, mati pravi, da sem sin Božji, Janez, a zraven tebe se počutim samo kot ubog Galilejec, slaboten, človeški in preveč človeški. Hrepeneč po sadovih življenja, sit dolgih ur, razmišljujočih, mrkih ur ob študiju Svetega pisma, in materine prisile, beri, vse moraš vedeti, osupi učenjake, dobro moraš igrati svojo vlogo, ne moreš biti neotesan in neveden kakor tvoj oče, krsti me, Janez, okopaj me, Janez, vzemi me v naročje, Janez, v moji krvi se mešata neomikana ponižnost tesarja in ohola modrost kraljevskega rodu, povej mi, kaj naj storim z dediščino sužnja in kralja, Janez, pomagaj mi voditi sužnje in premagovati kralje, Janez.

EL SENOR Poglej, poglej na sliki: kako se Kristus brez obstreta približuje možu v kratki tuniki iz krznenih kož, kako se primeta za roke, se objameta in poljubita na usta, kako Krstnik obhaja poroko z Jezusom, za to prosim v svojih molitvah, za božji objem in najbolj kreposten poljub. Molči in glej, molči in razumi; poglej Jezusa, ki je bil rojen Mariji in neznanemu očetu in ga je obiskal Kristus, sel nerojenega Duha očeta; šele po krstu v puščavski reki živita skupaj, pragmatični Kristus, poslušaj ga.

SLIKA – Jezus, Tantal Hitro bom opravil to, kar moram storiti, ob sleherni priložnosti bom zatajil svoje pozemske starše, da bodo vsi doumeli, da moje kreposti in moji čudeži niso in tudi ne bodo od tega sveta; ljudem bom ponudil Tantalovo podobo, povabil jih bom, naj pijejo vodo in jedo sadeže, ki se bodo tisti hip, ko odprejo usta ali iztegnejo roko, umaknili pred njihovo žejo in gladom.

EL SENOR To je šala.

GUZMAN Čas, čas, čas.

SLIKA – Jezus, zaljubljeni prah Drhtite od strahu, stokajte od slasti, hrepenite, zavidajte, serjite, ščijte, jokajte in mi kljub bedi, h kateri ste priklenjeni, poskušajte slediti; a če privezani k strasti, krhkosti in nesnagi zemlje vendarle zaničujete tisto, kar je pred vami, in se podajate v nore pustolovščine za ono, česar ne boste nikdar dosegli, potem je res, da mi ne le sledite, ampak me presegate; postali boste, kar jaz nikoli nisem mogel postati: gnoj in pogum, zaljubljeni prah.

EL SENOR Ne, ne poslušaj lažnivca, Kristusova okrutnost je v tem, da je hotel pokazati, kako ne bomo nikdar takšni kot on, okrutnost dreka pa v tem, da nas vse izenači.

SLIKA - Kristus Tako zlagan, kakor si ti, Jezus, zlagan za mojo, Kristusovo božanskost: ne da bi te vprašal, sem si prisvojil vso krivdo, hibo in potrebe tvojega telesa, Jezus, med tisoči izbranega; moj Oče je položil svojega duha v tvoje umrljivo meso, sin Marijin, in ponudil ljudem slepilo nemogoče kreposti; a brž ko v grlu začutim kis, brž ko na čelu začutim trne, bom zapustil tvoje telo in te prepustil človeški krutosti.

EL SENOR Dvomi, človeško telo Kristusa je samo privid, njegovo trpljenje in smrt samo videz, zakaj če je trpel, ni bil Bog, in če je bil Bog, ni mogel trpeti. Dvomi in glej predstavo, ki v okviru te slike teče pred našimi očmi.

GUZMAN: Čas, čas, čas!

SLIKA – Jezus, Simon Če sem Bog, ne morem trpeti; če trpim, nisem Bog; sit sem kisa in trnov; zdaj me bodo prišli iskat in me iz celice po globokih, mračnih hodnikih odpeljali do velikih vrat, kjer si bom na rame zadel svoj križ. Napočil je trenutek, ko moram zbrati vse sile spreminjanja, zaklinjanja in rokohitrstva, zdaj, ko mi preti nevarnost, da se bo moja božanskost razblinila skozi reže bolečine. Ko so mi dajali piti kis, me bičali in kronali s trnjem, sem se izognil trpljenju, ker sem vztrajno mislil na dobrodušnega, preprostega, in zato dostopnega moža, Simona iz Cirene, zaklinjal sem ga, naj prihiti k meni, nenehno molil, da bi me slišal in mi prihitel na pomoč ob pravi uri in na pravi kraj. Simon me je slišal, prišel je oblečen kot preprost branjevec in otovorjen z zelenjavo in ribami, ter me ubogal: zamenjal me bo; hlinil sem nenaden padec; stražarji so izgubili ritem, obstali, se obrnili, stopili naprej, se zmedeno zasukali okrog svoje osi in me začeli tepsti, zmerjali pa so tudi Cirenca, ki je že prevzel moje mesto, in medtem ko je nosil križ, sem si jaz oprtal čebulo in posušene slane ribe ter jih začel ponujati centurijem, ki so me odganjali, procesija pa je nadaljevala pot in jaz sem hvalil slepoto tujih gospodarjev. Pozneje, še isto popoldne, sem videl Simona, križanega zaradi nevednosti in pomote; lahko sem opazoval svoje lastno mučenje in smrt, kajti centuriji, apostoli, Magdalena in Marija in Janez so mislili, da je Simon jaz; in ko so moje oči predrle menjavanje zrnate sončne bleščave in nevihtnih senc, sem zagledal na križu Simona iz Cirene in nisem verjel svojim očem: dobrodušni, preprosti človek iz Cirene je v smrtnem boju prevzel moje poteze; njegove so se z razbolelim znojem vtisnile v Veronikin prt in tako sem bil jaz, Jezus, priča Simonovega križanja na Golgoti in to je bilo moje najčudežnejše, četudi najmanj znano dejanje.

GUZMAN Čas, čas, čas.

OGLEDALO Slika.

EL SENOR Slika, slika.

OGLEDALO Čas.

GUZMAN Čas, čas, čas.

OGLEDALO Slika.

EL SENOR Slika, slika.

OGLEDALO Čas.

GUZMAN Čas, čas, čas.

OGLEDALO Slika.

EL SENOR Slika, slika.

OGLEDALO Čas.

GUZMAN Čas, čas, čas.

EL SENOR Slika, slika.

SLIKA – Jezus, zgodovina Ne Bog in ne čudež: ampak palestinski agitator; svoje pristaše in sorodnike sem prepričal, da je videz mučeništva nekaj neogibnega za našo stvar; vrgli smo srečke, kdo me bo izdal oblastem in kdo nadomestil, če me, kakor pričakujem, obsodijo na smrt. Srečke so naklonjene Judežu in Simonu iz Cirene. Naša skupina je majhna zaradi gotovosti, gibljivosti in enakega prepričanja; pa tudi zato, ker smo si med seboj zelo podobni. Vsakdo se lahko preobleče v drugega in tako se z občim imenom Mesija lahko hkrati prikazujemo na različnih krajih in osupljamo nevedno množico z lažnimi čudeži, ki jih sicer organizira več tovarišev, a jih vedno pripisujejo meni, ki sem simbol upora in njegov intelektualni vodja. Obžalujem, da je Judeža in Cirenca izbralo naključje. Raje bi izgubil Petra, najbolj nezanesljivega in šibkega med vsemi, ali Janeza, ki je prevelik sanjač, da bi bil politično učinkovit. A čustva nimajo prav nič opraviti z odločitvami, ki so pomembnejše od osebnih simpatij ali antipatij. In tako na križevem potu vsi sledimo mojemu dvojniku, vsi stopamo za njim in hlinimo jok in obup z namenom, da bi prevarali oblast in utrdili legendo o vstaji; potem vsi igralci te drame poniknemo v temo, se čez čas, a za kratko spet prikažemo in preigramo individualno vstajo sužnjev proti kolektivni etiki Rima in nadležni tradiciji Izraela. Popoldne, ko nam je bilo vreme tolikanj naklonjeno, to popoldne, ki se je začelo s pripeko, soncem in prahom in se končalo z nevihto, prezgodnjim mrčem in potresom, je bilo potrebno, da se je vstaja razširila na perutih verske legende. Samo iz žrtev rastejo novi svetovi. Ampak žrtvovani so bili zmeraj ljudje. Jaz pa sem se domislil: žrtvovati Boga. Iz človeških žrtev so se rodili stari bogovi in njihova božanska zgodovina. Iz božanske žrtve naj bi se rodila človeška zgodovina. Zamenjava je bila učinkovita; trud je bil poplačan. Nihče več ni slišal za nas. Toda nikomur ni ostalo skrito, kar se je tisto popoldne zgodilo na Golgoti. Naše stvarjenje se imenuje zgodovina.

GUZMAN Čas, čas, čas.

OGLEDALO Slika.

EL SENOR Slika, slika.

OGLEDALO Čas.

SLIKA – Bog Jaz. Sem. Ki. Očeta. Boga. Edinega. Križali. So. Ljudje. Umrl. Sem. Sam. Trpel. Sem. Sam. Jaz. Bog. Nedeljivi. In. Edini. Sebe. Samega. Sin. Jaz. Sebe. Samega. Oče. Jaz. Rodil. Nisem. Prej. Se. Ki. Bog. Edini. Jaz. Rodil. Nje. Iz. Se. In. Oplodil. Jo. In. Marijo. Obiskal. Sem. Bog. Edini. Jaz. In. Edini. Sem. Bog. Sem. Ker.

EL SENOR Zapečati mi usta, kot boš zapečatil mojo oporoko, ko bova pri kraju, in zdaj, ta hip, na kolenih ponavljaj z menoj neomajno resnico: Verujemo v boga! (nadzemskega očeta, početnika, stvarnika in usojenega vladarja vesoljskega sveta.)

GUZMAN Gospod, hočem, da mi podariš moč, da bi nikoli ne molil. Naj gre mimo mene nizkotna brezumnost oboževanja; naj gre proč ljubezenska skušnjava, ki me hoče zavedno obrniti k Tebi. Naj se med mojo dušo in nebom razširi praznina. Ne želim, da bi se tvoja prisotnost naselila v moje puste kraje; nočem, da moje noči polne trpljenja osvetli Tvoja luč. Bolj osamljen sem kot Ti. Ne potrebujem Tvojih besed. Strah me je blaznosti, v kateri bi jih lahko slišal. Daj mi le tisto čudežno ubranost, ki je bila, preden je vse nastalo, tisti mir, ki ga nisi mogel prenašati in ki te je prisilil, da si zlorabil eno špranjo v niču in v njej ustvaril komedijo časa. Tako si tudi mene obsodil na svet, na ponižanje in sramoto obstoja. O, kako se mi gnusi Tvoje sramotno delo in vsa ta golazen, ki Ti je podobna in ki se ti prilizuje. Čas, čas, čas. Krepko si me obdaroval z grenkobo, ki si jo iz usmiljenja odrekel svojim sužnjem. Ker je počitek možen le v senci Tvoje ničelnosti, bo dovolj za najnižjo zvrst zveličanja, da se naslonim na Tebe ali pa na kakšnega od Tvojih ponaredkov. Ti si dušilnica mojih ljubezni in mojih uporov, gasilec mojega ognja. Pohodil bom vse Tvoje skrivnosti, razkrinkal tvoje prevare in zvitosti iz katerih je narejena obleka Nedoumljivega. Čas, čas, čas. Ni mi mar ali bo Tvoje delo izginilo ali se bo nadaljevalo. Tvoji podrejeni ne bodo znali končati tistega, kar si tako nenadarjeno začel. Čas, čas, čas. Prestopil bom k Tvojemu Sovražniku in počakal dan, ko Ti bo ukradel sonce in ga obesil iznad nekega drugega sveta. Čas, čas, čas.

EL SENOR Ponovi ta credo z menoj. Zlo bova vzela za svoje spoznanje. Zlo je samo to, česar ne poznamo; samo to, kar nas ne pozna, je zlo; in to nam neznano zlo, ki nas ne pozna in je neukrotljivo ter se upira našemu prilaščanju s pisavo, našo izključno pravico, to zlo moramo neusmiljeno izkoreniniti.

GUZMAN Amen, amen.

EL SENOR Mir in skorajšnjo smrt.

GUZMAN Odpočijte si, vaše besede narekuje utrujena duša…

EL SENOR Kakšna neznosna bolečina… Pridi, položi mi v dlan rdeči kamen… Vidiš, kako zelo me boli telo; ti nikoli ne dvomiš?

GUZMAN Če bi imel moč, ne bi nikoli o ničemer dvomil, Senor.

SENOR A je nimaš, ubogi Guzman; daj, poljubi mi koščeni prstan, poljubi mi roko, zahvali se mi. Pridi, poljubi mi roko, spoštljivo in hvaležno.

GUZMAN Da, Senor, nadvse ponižno.

SENOR Vse, kar sem ti povedal, bi bilo oholo, če ne bi prek zapisanih besed izražalo želje, ki jo je brez besed čutiti v slehernem utripu mojega življenja: smrt naj bo resnična smrt, nebit, popolno pozabljenje in izginotje; moja moč je absolutna, ker bom poslednji Senor, poslednji Senor.

GUZMAN Čas, Senor, čas.

EL SENOR Pogledam. V zrcalo. V zrcalu. V svojih očeh. Vidim. Svoje prednike. Ki so mrtvi.

Torej.

Kaj? Gledam? Sebe? Živega? Sebe? Mrtvega? Njih? Ki so živi? Njih? Ki so umrli? V meni? Živem?

Smrt.

Nosim v sebi. Vse. V meni. Je.

Smrt. V zrcalu sem. Grobnica sem. Kralj. Vse vidim. Vse čutim. Vse imam. Je moje. Jaz je. Vi ste. Oni so.

Konec je.

Pokrajina. Gledam. Umira. Roža. Drevo. Nebo. Mravlja. Človek. Bog. Ki je ustvaril. Človeka. Vse. Umira. Takšna. Je. Moja. Volja.

Čas je.

Umrejo. Vsi. Devet. Devet. Devet. Triindvajset. Petinštirideset. Še petnajst. Do sto. Krat deset.

Umrli so. Videl sem. Umrli. Bodo. Jaz. Bom. Priča. Pričal bom.

Če ne umrejo. Vsi. Tudi jaz. Ne bom. Mogel.

Umreti.

Ne zdaj. Ne pozneje. Nikoli.

GUZMAN Dvomim, Senor, dvomim… Iskal si največje breme in našel samega sebe. Živel si izven življenja, kajti samo na ta način si lahko upal, da boš našel smrt izven smrti. Hotel si biti grobnica sveta. Zdaj boš le truplo ob božjem truplu. Bog je bil tvoj trg žalosti. Obupanec si bil in Bog je bil glava tvojega brezupa. To je kraljevski brezup, ki se začenja tam, kjer se vsi drugi končujejo. Zdaj ne morem zate žrtvovati nič več, kot malo preprostega, človeškega zanimanja za tvoje truplo. Mirno bom stal pred njim in čakal na njegovo sodbo. Ne verjamem, da bo imelo toliko drznosti in moji samoti pogledalo v obraz. In kljub temu me privlači in osrečuje kot živalski nasmeh neke služkinje. Nič ne skrbi. Nekega dne bom vladal v tvojem imenu. Jaz, Guzman. Konec, ki si ga tako vročično čakal ti, bo konec, ki ga dočakam jaz. Kdor premaga strah pred smrtjo, bo premagal tudi življenje. Kajti življenje je le druga beseda za ta strah. Ne, ne bojim se smrti. Še manj se bojim tvoje smrti. Tvoja duša je patetična hijena, ognjemet na ozadju niča. Od samega začetka si se hranil z lastnim truplom. Živel si iz obzirnosti. Dihal zaradi predsodkov. Tvoje srce je utripalo zoper tebe. Bojevnik si bil, ki se bojuje s samim seboj. V tem boju je nastalo vse: ti, Bog in še nekaj iluzij. Pozabil te bom. Z užitkom se bom spominjal te pozabe. To bo moja moč, Senor. In tvoj pekel.

SLIKA – Jožef Zmeraj ugasnejo luči, kadar govorim. Zmeraj govorim v temi. Nihče se še ni zmenil zame. Kadar govorim, ugasnejo luči. Bojijo se me. Strah jih je resnice. Resnice starega, kosmatega, žuljavega, nevedneža, ki resnico pozna. Jaz sem edina priča. Videl sem vse. Zato mi ugašajo luči, da se me ne vidi. Če ga ne vidijo, ga ne bodo poslušali. Pravijo, da sem star, dobrodušen, neomikan bedak, ki požre vse laži. Ljudje bi se smejali, če bi vedeli, kaj je res. Že kot fantič je bil Jožef korenjak, širokoustnež, dober jedec, dober pivec. Če mislite, da lažem, vprašajte po bordelih v Jeruzalemu in krčmah v Samariji. In betlehemskih hlevih, kjer me je na senu spoznalo več kot dvajset deklin. Takšen sem jaz, Jožef, in Marija in njeni sorodniki bi mi morali biti hvaležni, da sem se oženil s punčko in jo spravil iz propadle, a zelo domišljave hiše, kjer so se vsi vedli, kakor da so kralji; pa so bili zelo zadovoljni, da jih je nakrmil mizar. Nehvaležnica. Najprej ne, ne, ne moreš se me dotakniti, bojim se, privaditi se moram, po malem, boli me, mogoče drugič. Nato sem lepega dne spoznal, da je devica noseča, in to krepko noseča! No, pa sem jo namlatil. Cvilila je in prisegla, da je to delo majhne golobice. Jožef, dedec in pol, ki mu nasadi roge golobica? Padalo je, padalo, padalo… Zapustil sem jo in odšel nazaj v Betlehem. Pricapljala je za mano, dobila otroka in takoj začela pripovedovati okoliškim pastirjem, da je njen otrok sin božji, in to so slišali trije vetrnjaki v turbanih, magi in lutkarji po poklicu in poklicni čvekači, ter zanesli novico do samega dvora; in Herod je besnel in trepetal in velel moriti otroke vsevprek po Judeji, zato sem jo pobrisal v Egipt, daleč stran od hokuspokusa, ki mi ga je skuhala moja coprniška žena, ona pa na oslu za menoj… Zdaj me vendar ne moreš zapustiti, kakšne krokodilje solze, in končno, tvoja bom, vzemi me, a meso je bilo slabo, ona čedna in sem se vdal. Imela sva še nekaj otrok, v Egiptu in nato spet v Palestini, ampak z nežnostjo in skrbjo je obdajala samo bastarda. Božanje, šušljanje, coprnije, stari papirusovi zvitki, ki jih je prinesla iz tastove in taščine hiše, same traparije so bile v njih… Pri dvanajstih letih je bil fant napumpan z neumnostmi, pogovarjal se je z doktorji, vseved, poln neumnih misli in samopoveličevanja. Pobral je šila in kopita, kot da naju sploh ne pozna, a sva mu dajala jesti in streho nad glavo. Kaj sem ti rekel, ženska, zaničuje naju, ne pozdravlja naju pred ljudmi, nikoli naju ne omenja in vsem po vrsti svetuje, naj zapustijo očeta in mater, nečloveški sin, za povrh še slepar! Prežim nanj. Zasledujem ga. Gledam, kako se pogodi z Lazarjem, bolnikom iz Betanije, naj hlini, da umira, nato ga pokopljejo, bastard pa ga spet oživi. In to v soglasju z Marto in Marijo, bolnikovima sestrama! Čista spletka! In njegovi učenci, ti čepijo pod svatbenimi mizami s košarami, polnimi kruha, in amforami vina, nakar, čudež, čudež, čudež, jaz pa stojim ob strani, skrit, pozabljen, zaničevan, ponižan rogonosec… Kako ga ne bi naznanil? Kako si ne bi privoščil zadoščenja in sam, mizar po poklicu, s starimi žuljavimi rokami vzel v roke žago, prežagal dvoje desk, ju sestavil v križ in dobro zbil skupaj? Trideset srebrnikov. Nikoli nisem videl toliko denarja! Gledal sem kako je umrl na križu, ki sem ga naredil. Videl sem grozo v njegovih očeh, ki so gledale konec sveta. On pa ni videl groze v mojih očeh. Jaz sem videl, da bo konec - neskončen. Me slišite?... Jaz, pizda, Jožef, jaz… Ph. Zmeraj mi ugasnejo luči. Zmeraj govorim v prazno.