Diego de Brea/Maša Pfeifer: Jean Genete - Služkinji

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Seminarska naloga (2008/09), Mentor: as. dr. Gašper Troha, Ljubljana, 2009

Analiza predstave Služkinji v izvedbi SNG Drame

V Genetovi predstavi Služkinji (Les Bonnes) ne bomo našli velike mere performativnosti, ki ga gledališče absurda ne potrebuje, prav sem pa Služkinji spadata. Genet že v svojem spisu Kako igrati Služkinji s prvo besedo teksta priporoča zadržanost, čeprav so bili Janez Škof, Gregor Baković in Alojz Svete v vlogah služkinj in gospe močni v svoji igralski ekspresivnosti.

Predstava SNG Drame je premiero doživela 2. marca 2007, sama sem si jo ogledala malo po premieri, zato naj zapišem le nekaj bistvenih elementov, ki jih drama predstavlja. Kot že omenjeno, predstave nima smisla opazovati performativno. Genet kot dramatik poskuša v gledališču iskati nove dimenzije pomenov in simbolov in v navezavi na to se bom osredotočila v svoji seminarski nalogi.

Služkinji sta bili igrani v Mali drami v režiji Diega de Breae, brez odmora. Sama scenografija je kljub Genetovim navodlim naj bi jo sestavljalo pohištvo v slogu Ludvika XV in polno čipk, v slovenski najnovejši izvedbi zelo aksketska. Po besedah režiserja predstave deluje zaporniško in nam pomaga aktualizirati pomembna vprašanja v zvezi s človekovo naravo, ki lahko pripelje do skrajnih dejanj kot je umor. Na črnem parketu se tako znajde en sam naslonjač, od rekvizitov pa je najpomembnejša bela čajna skodelica z zastrupljenim čajem. Ker vlogo služkinj in gospe igrajo moški so za učinek predstave pomembni tudi kostumi. Kostumografijo za predstavo je prispeval Alan Hranitelj, ki je tokrat ostal pr minimalnem in izčiščenem oblikovanju tekstilij. Močne črno-belo-rdeče kombinacije soupadajo z vsebino drame, a vseeno ostajajo dovolj v ozdaju, da smo pozorni na samo igro in njeno sporočilnost. O sami maski pravzaprav ne moremo govoriti, edino Janez Škof v vlogi služkinje Claire nosi rdečo šminko, ki je potrebna za razvoj dogodkov. Predstava se pred nami odvrti v enem samem zamahu, brez bistvenih sprememb na odru. Spremembe se dogajajo zgolj v identiteah gledaliških oseb. S tem mislim na igro v igri, ko se Claire prelevi v Gospo in Solange v Claire. Pozornost tako vzbujajo prehodi iz njunega igranja v njuno dejansko stanje, ko sta spet navadni služkinji. Zgodbo Služkinj je sicer Genet napisal po resničnih dogodkih, a v svojem bistvu ostaja preprosta. Claire in Solange služita pri bogati Gospe in v pomankanju občutka do moči in v sovražtvo do gospe, vadita njen umor, kot uvod vanj pa si privoščita raziskovanja odnosa med gospodarji in služabniki. Njuno fantaziranje o umoru izpade skrajno sadomazohistično, Claire pa v vlogi Gospe vsekakor deluje močnejše od svoje sestre Solange. Tenzijo v igri predstavljaja strah služkinj, da bi bili pri svojem igranju zaloteni, prav tako se bojita, da bi Gospa izvedela kdo je napisal ovadbena pisma proti njemu Gospodu. Konec je pospremljen s smrtjo Claire ko popije čaj, ki je bil namenjen njeni gopodarici. Skrajno uživljanje v vlogo Gospe je zahtevalo tudi ritual žrtvovanja, ki vsaj simbolno ponazori smrt gospodarice. Tako smo najprej priča trpinčenju Claire, ki je prevzela vlogo Gospe in prevzame vlogo izživljanja na Solange, ki igra njo samo. Solange še vedno v vlogi služkinje čisti in poljublja lakaste čevlje svoje gospadarice in jo pripravlja za njen običajen dan, vendar se njuna igra podre ob zvonenju budilke, ki naznanja prihod prave Gospe.

Ritualizirano izmenjavanje vlog se na odru meša z občutkom močne ljubezni do Gospe, ki jo služkinji primerjata tudi z devico Marijo, a v svojem resničnem pomenu je sovražtvo do Gospe preraslo v načrtovanje umora. Služkinji se zavedata svojega socialnega statusa in bede, ki podkrepi občutja do Gospe. Gospa je ujeta v svoj lasten svet, ki se vrti okrog materialnih dobrin in skrbjo za njenega Gospoda, ki je po zaslugi ovadbenega pisem služkinj v zaporu. Gopod je v končni fazi tudi izpuščen iz zapora, zato se služkinji zbojita, da bi njuna gospadarica izvedla za poneverbo pisem. Dejstvo, da je lahko njuna igra razkrita je njun motiv za umor Gospe. Kot že omenjeno predstava zaključi svoj krog menjavanja identitet s smrtjo Claire, ki se tako žrtvuje za simbolno smrt osovražene gospodarice.

Predstava se tako sklene in čeprav vizualno ne daje tako močnega učinka, je sama igra igralcev, ki iz nas popeljeta od komičnega do tragičnega, dovolj čustveno angažirana, da nas močno pritegne. Po Rainerju Poppu naj bi kot ena izmed značilnosti drame absurda tičala v tipizaciji likov, tako služkinji v popačene smislu zrcalita druga drugo in svoj položaj.

Režiser je za vlogo služkinj in gospe izbral tri moške, dva izmed njiju Alojz Svete in Gregor Baković pa kot igralca nosita za seboj še sledove Beckettovega Čakajoč Godota, vsaj za tiste, ki smo si ogledali obe predstavi. Genet sprva sicer ne predvideva moških v svoji predstavi, a se je po besedah režiserja predstave za ta odmik odločil predvsem zato, ker bi lahko z ženskimi vlogami dramske osebe lahko presegle izumetničenost. Konvencija moških vlog v Služkinjah sicer obstaja že od prve uprizoritve iz leta 1947 v režiji Louisa Jouveta, ko je Genet predlagal moške za vlogo žensk.

Zgodba o dveh služkinjah, ki ubijeta svojo nadrejeno izvira iz resničnih dogodkov, ko sta sestri Christine in Lea, leta 1933 zagrešili umor ženske pri kateri sta delali kot služkinji. Nekateri so njuno dejanje idealistično dojemali kot upor proti izkoriščevalski francoski buržoaziji, a se je prevdala strokovno in kasneje javno mnenje, da sta bili služkinji mentalno zaostali. Proletariat in mlado usmerjeni intelektualci so njun umor povzdignil v idejo upora, vključno s Sartreom. Kakorkoli že, zgodbo, ki temelji na resničnih dejstvih, je Genet prenesel v gledališki medij.

Vsekakor je v Služkinjah zakoreninjen radikalen simbolizem. Na odru skozi dialog sester Genet predstavlja iluzijo in realnost kot dve opoziciji, ki se skozi igro-v-igri stapljata in obenem izključujeta. Takoj, ko se zavesa dvigne se spustimo v igro Claire in Solange, ki na gledalce deluje kot dramatična iluzija služkinje in njene Gospe. Zamenjani vlogi sester, ki igrata groteskno igro, se stopnjuje; od zmerjanja do umora. Čeprav sestri skozi celotno odrsko dogajanje igrata različni vlogi in je dejanska Claire vidno agresivnejša od Solange, imamo občutek, da se stapljata v eno samo identiteto. Njuno »siamskost« nakazuje že kostumografija, s katero je poudarjena njuna istost ter nižina socialnega statusa. Razmeroma kompleksno menjavanje identitet se kaže v Clairenemu nagovarjanju Solange kot Claire, ter Solangeinemu streženju sestri kot da bi bila njena gospodarica.

Odnos med sestrama se meša z medsebojno odvisnostjo pa tudi ljubosumjem. Solange je ljubosumna na svojo sestro, ker naj bi imela razmerje z mlekarjem. Menjavanje vlog deluje kot zrcalo s štirimi zornimi koti, ko se postavljata proti ena drugi sprava kot prava Claire in zaigrana ter prava Claire in Solange. S tem zrcaljenjem Genet ustvari močan simbol nedojemljivosti in skrivnosti resnične resničnosti. Resničnost in iluzijo meša na način, ko postaneta obe zrcalni ena drugi, torej identični v dojemanju življenja kot služkinj. Same izrečene besede, čeprav v igri, postanejo realnost dramskih oseb. Genet tako realnost spremeni v simbol same sebe, kjer je izrečeno, ne glede na dejanskost, dojeto kot resnično.

Igra služkinj, ki postane ritaul in njuna dejanskost, zamegli njuno pravo presojo. Zato je tudi Solangin umor sestre v vlogi Gospe, za resnični svet sicer simbolen, a za Solange resničnen umor sovražnice. Claire, ki delno prevzame vlogo Gospe zahteva zastrupljen čaj zavoljo dokočne zadovoljitve rituala, ki sta ga s sestro opravljali skozi celotno igro. Čeprav sta na začetku služkinji načrtovali realni umor, se plan podre. Njuna igra postane nujnost in prav tako umor, zato Claire ne omahuje pri pitju zastrupljenega čaja.

Umor morata zagrešiti nemudoma, pa čeprav na simbolni ravni tudi zaradi tega, ker sta pustili med igro v stanovanju in sebi preveč dokazov, ki bi razkrili njuno skrivnost. Tako je Claire pozabila odstraniti gospejino šminko z obraza in po pomoti pove, da je telefoniral Gospod, da je bil izpščen iz zapora, zato Gospa hoče nemudoma iz hiše in noče popiti čaja. Služkinji ostaneta sami z bojaznijo, da bosta razkrinkani in premočno potrebo po smrti Gospe. Edino pomiritev tako najdeta v tem, da nadaljujeta igro-v-igri in potešita svojo željo po uničenju svoje sovražnice.

Vendar pa v zadnji zamenjavi identitet Solange postane Gospa in Claire Solange. Solange z mimiko in gestami prevzame vlogo Gospe, a se v njeno igranje meša njena prešnja vloga Claire. Prav tako ni popolnoma jasno, če Claire res postane Solange; tudi ona v svoje igranje še vedno umešava lik Gospe. Zaključna izmenjava identitet postane iluzija, ki ima v realnosti resnične posledice. Simbolno je smrt Claire udejanjene iluzije in ko umre ne umre kot ona sama in tako vseeno postavlja resničnost v relativno dojemanje.

Mnogostranost identite dramskih oseb, mešanje različnih in med seboj nekompatibilnih nivojev resničnosti sproža v Služinjah razpad logike in resničnosti. Za Geneta ima vsak fenomen ali identita dvojen pomen; ta dva pomena pa lahko funkcionirata le v medsebojnem delovanju. Solange se sama sebe zaveda le ko je v interakciji s sestro Claire.

Gospa po drugi strani ne loči dobro med sestrama; ne loči ju že zaradi razloga, da sta obe enako oblečeni. Zato služkinji potrebujeta ena drugo, da njuna nestabilna identiteta lahko funkcionira kot ena popolna, vizualno in čustveno. Čustva, ki so pri njima izvana samo v iluziji in igri so po svoji moči ekvivalentna tistim, ki bi jih sprožila dejanskost. Tako je Claireina smrt na koncu drame legitimna in zadovolji potrebe, v resničnosti sicer ne dokonča rituala. Čustva obeh služkinj so neodvisna in avtonomna, čeprav spodbujena samo s podobo resničnosti. Za lažnimi podobami se tako skrivajo realna čustva, ki pa spodnašajo tla jazu oz. identiteti služkinj.

Služkinji sta torej povezani med seboj z ljubeznijo in sovražtvom medtem pa zrcalita ena drugo. Vendar to zrcalnjene še vedno ostaja dvoumno, ko v igranju Gospe vidimo občudovanje sveta višjega sloja in obenem sovražtvo do njega. Revolt dve služkinj nima namena poudarjati njuno socialno dno in ni revolucionarna gesta; bolj je podobna hrepenenju, da bi postale nekaj drugega in tega razen v iluziji ne moreta doseči. Umor je dejanje revolta v smislu padlega angela, ki je bil izganan iz svetlega in dobrega raja v katerega se ne more vrniti. Tako je njuno igranje vlog mešanje izvajanja moči ena nad drugo, ko igrata Gospo ter ustrežljivosti in občudovanja Gospe, ko sta spet v vlogi služkinje. Z grobim in poniževalnim obnašanjem v vlogi Gospe relativizirata sovražtvo in zavist. Gospa je tako objekt ljubljenega in osovraženega, s temi občutji pa se lahko pomirita le z ritualizirano igro. Njuno izvajanje rituala v končni fazi nikoli ne bo realizirano in na koncu tudi ne doživi pravega vrhunca, le zasilni izhod.

Satre v svojem eseju O služkinjah razloži, da ritual kot ga izvajata Služkinji niti ne more doseči vrhunca, ker je sam ritual kot priprava na samo dejanje trajel predolgo. Absurd je bomo našli torej prav v želji po izpolnitvi končnega akta, ki se veže na ljubosumje in ljubezen. Želja po umoru nastane most med iluzijo in resničnostjo, ki ga služkinji ne moreta preseči. V dojemanju sveta zaostali sta služkinji nezmožni sprejeti svet tak kakršen je, zato si z igro skušata osmisliti svoje bivanje. Odmaknjene od dejanskega življenja njun ritual izraža nevrozo in kompulzivno obsesijo, ki je posledica nesprejemanje lastnega stanja.

Genet zavrača gledališče, ki bi zabavalo ljudi. Prav tako ne verjame v to, da bi ljudje v zahodnem svetu lahko kdaj resnično soobstajali v slogi, resnične povezave med ljudmi zanj ne obstajajo. Njegovo gledališče najbolje definira, prav tako dramo Služkinji, besedna zveza »ples smrti«, ki jo uporabi Martin Esslin. V njegovem gledališču, za razliko kot Ionesca pri katarem strah pred smrtjo prevlada nad smislom bivanja, bivanje oz. življenje obstaja le kot spomin v sanjah in fantazijah.

Služkinji kot drama ni simbolistična v smislu Maurica Maeterlincka, temveč je sama zase simbol. Prežema jo absolutno prepričanje, da je iluzija lahko resnična, ki je lahko verodostojna samo z soobstojem drugega, neresničnega sveta. Čeprav je odrsko dogajanje, gledano od zunaj, samo posnetek vsakodnevnih opravil Gospe in njunih služkinj, kot popolna iluzija izgubi kontakt z resničnim svetom.

Genetova igra ogledal, v kateri se dejanskost skriva v iluziji in obratno, odpira njegov pogled na absurdnosti in ničnosti samega bivanja v tem svetu. Opazovanje sveta in bivanje se ob odsevu v zrcalo pokaže kot zavajujoča podoba. Genetovo gledališče tako od gledalca ne pričakuje, da bo odrsko dogajanje sprejelo kot resnično, a vendar nanj precej močno deluje.

Literatura

• Coe, Richard. The Vision of Jean Genet. London: Peter Owen Limited, 1968
• Brustein, Robert. The theatre of revolt. London: Methuen & Co Ltd London, 1965
• Satre, Jean-Paul. O služkinjah. Gledališki list SNG Drama. Ljubljana: SNG Drama, 2007