Radharani Pernarčič

Življenjepis

Radharani Pernarčič (1979) je diplomirala iz etnologije in kulturne antropologije (OEiKA, FF, Ljubljana, 2005) ter iz sodobnega plesa in koreografije (SNDO, AHK, Amsterdam, 2007). Med leti 2009 in 2012 je bila zaposlena kot asistentka raziskovalka na oddelku za kulturno antropologijo (FF, Ljubljana) ter v sodelovanju z univerzami po Evropi izvedla vrsto delavnic za povezavo teoretskega znanja in performativnih veščin, obenem pa s svojimi znanstvenimi članki opozarjala tudi na problematiko samozaposlenih, ki jo je raziskovala že od leta 2003. Vse od takrat razvija kompleksen interdisciplinaren pristop in se spontano pomika med različnimi mediji/polji.

Na uprizoritvenem področju jo zanima predvsem gibanje prostora ter raziskovanje različnih načinov komunikacije, igrivosti in notranjih stanj/vzgibov, ki razpirajo performativno-gibalni material in relacije: slednje razvija zlasti v okviru večletnega projekta Na začasnem naslovu najinega početja z Gregorjem Kamnikarjem. Od klasičnih formatov predstav se je zato preusmerila bolj k inštalacijam in improvizaciji. Pod vplivom Body Wheather prakse ter na podlagi večletnega lastnega vodenja delavnic in telesne vadbe za različne generacije (tudi otroke in starejše) je razvila samostojni gibalno-kognitivni trening in leta 2012 ustanovila SENSEncePICNIC (platformo za vzgajanje in raziskovanje kinestetične inteligence, senzibilnosti in percepcije) ter stopila v sodelovanje z zavodom Federacija. V letu 2014 je kot »tihi mentor« sodelovala z magistrsko študentko kognitivne znanosti (Dayano Hristova) ter z njo zasnovala serijo gibalnih preizkusov na oddelku za umetno inteligenco in rehabilitacijsko robotiko. Njeno spajanje različnih področij jo je 2014 privedlo v stik z Juhanijem Pallasmaajem, ko je bila povabljena, da napravi uvod v njegovo predavanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter kot komentator sodeluje na njegovi tedenski delavnici za študente, na temo preseganja forme pri snovanju prostora.

Izdala je dve pesniški zbirki, Vesolje žalujko, veter žaluzije (2008) in Bull-roarer (2013; nominacija za Jenkovo nagrado), objavljenih/javno branih pa je bilo tudi že veliko pesmi iz njene tretje zbirke Skalpel za sanjko membrano. Njena poezija je bila predstavljena v domačih in tujih literarnih revijah, zbornikih in antologijah, na mednarodnih festivalih ter bila prevedena v številne jezike (angleški, poljski, češki, katalonski, hebrejski, bolgarski itd.). Nekaj njenih pesmi iz prve zbirke so uglasbili Fake Orchestra in Andraž Polič, 2014 pa sta z Mariom Babojelićem ustanovila tudi svoj ansambel Icy Noctiluca, v okviru katerega je začela raziskovati nove potenciale poetično-glasbenega ustvarjanja. Njena četrta pesniška zbirka se imenuje Sinesteznik Castra Fik Arke (zaLivyo Trustine Monrêve), v kateri se posveča študiju sinestezije jezika – za kar je prejela tudi pisateljsko štipendijo Društva slovenskih pisateljev.

Viri in literatura

• Federacija