Ema Kugler: Razlika med redakcijama
| (8 vmesnih redakcij istega uporabnika ni prikazanih) | |||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Ema Kugler (1955) je leta 1981 diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1981 in 1985 je bila vodja ekonomsko-propagandne službe Radia Študent in pustila pečat na poljih modnega oblikovanja in ljubljanske alternativne scene. V 90. letih minulega stoletja je nastopila kot samostojna umetnica. Ustvarila je vrsto performansov, filmov, instalacij in avtorskih videov, ki so plod kompleksne pripovedi, izdelanih scenarijev, kostumov in scenografij, številnih sodelavcev in visoke tehnologije. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, predvsem na festivalih neodvisnega filma. | |||
V Sloveniji je za svoje filme prejela več nagrad Festivala slovenskega filma. Leta 1994 je prejela nagrado zlata ptica za multimedijsko umetniško delovanje in leta 2008 nagrado Prešernovega sklada za film ''Le grand macabre'' in za performans ''Introitus''. Doslej je posnela pet celovečernih filmov: ''Phantom'' leta 2004, leto kasneje je nastal ''Le grand macabre'', ''Za konec časa'' z letnico 2009 ter ''Odmevi časa'' leta 2013 in ''Človek s senco'' leta 2019, za katerega je prejela več kot 100 nagrad. | |||
Podpisuje se tudi pod šest kratkih filmov (''Homo erectus'', ''Menhir'', ''Postaja 25'', ''Tajga'', ''Obiskovalec'' in ''Hidra''), ki so nastali med letoma 1993 in 2000, ter tri dokumentarne filme: dokumentarec o gledališču Ane Monro ''Od Kapelce do KUD-a'', ''Polepšali ste mi dan'', dokumentarni portret o raziskovalki starih kultur Fani Okič in dokumentarec o paleolitskih ostankih na Kozjanskem z naslovom ''Orion''. Med letoma 1985 in 2019 je ustvarila tudi več kot 20 performansov. | |||
Njeni filmi so bili predvajani na festivalih po vsem svetu in prejeli številne nagrade. Leta 2023 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. | |||
==Režije== | ==Režije== | ||
{{#dynamic_content:rep | person | 2027 | directings}} | {{#dynamic_content:rep | person | 2027 | directings}} | ||
==Nagrade== | |||
*Prešernova nagrada za življenjsko delo, 2023 | |||
*Štigličeva nagrada za življenjsko delo, 2020 | |||
*Nagrada Prešernovega sklada, 2018 | |||
*Zlata ptica za multimedijsko umetniško delovanje, 1994 | |||
==Viri in literatura== | ==Viri in literatura== | ||
*[http://www.ema-kugler.si/ Spletna stran Eme Kugler] | |||
*[https://www.neodvisni.art/podatkovnik/ema-kugler/ NEODVISNI podatkovnik] | *[https://www.neodvisni.art/podatkovnik/ema-kugler/ NEODVISNI podatkovnik] | ||
==Zunanje povezave== | |||
*[https://veza.sigledal.org/prispevki/ema-kugler-za-sta-vsaka-pot-ustvarjanja-je-tezka Ema Kugler: Vsaka pot ustvarjanja je težka (intervju) - www.sigledal.org, 16.01.2023] | |||
Trenutna redakcija s časom 20:17, 9. februar 2023
Življenjepis
Ema Kugler (1955) je leta 1981 diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1981 in 1985 je bila vodja ekonomsko-propagandne službe Radia Študent in pustila pečat na poljih modnega oblikovanja in ljubljanske alternativne scene. V 90. letih minulega stoletja je nastopila kot samostojna umetnica. Ustvarila je vrsto performansov, filmov, instalacij in avtorskih videov, ki so plod kompleksne pripovedi, izdelanih scenarijev, kostumov in scenografij, številnih sodelavcev in visoke tehnologije. Za svoje umetniško ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, predvsem na festivalih neodvisnega filma.
V Sloveniji je za svoje filme prejela več nagrad Festivala slovenskega filma. Leta 1994 je prejela nagrado zlata ptica za multimedijsko umetniško delovanje in leta 2008 nagrado Prešernovega sklada za film Le grand macabre in za performans Introitus. Doslej je posnela pet celovečernih filmov: Phantom leta 2004, leto kasneje je nastal Le grand macabre, Za konec časa z letnico 2009 ter Odmevi časa leta 2013 in Človek s senco leta 2019, za katerega je prejela več kot 100 nagrad.
Podpisuje se tudi pod šest kratkih filmov (Homo erectus, Menhir, Postaja 25, Tajga, Obiskovalec in Hidra), ki so nastali med letoma 1993 in 2000, ter tri dokumentarne filme: dokumentarec o gledališču Ane Monro Od Kapelce do KUD-a, Polepšali ste mi dan, dokumentarni portret o raziskovalki starih kultur Fani Okič in dokumentarec o paleolitskih ostankih na Kozjanskem z naslovom Orion. Med letoma 1985 in 2019 je ustvarila tudi več kot 20 performansov.
Njeni filmi so bili predvajani na festivalih po vsem svetu in prejeli številne nagrade. Leta 2023 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Režije
Nagrade
- Prešernova nagrada za življenjsko delo, 2023
- Štigličeva nagrada za življenjsko delo, 2020
- Nagrada Prešernovega sklada, 2018
- Zlata ptica za multimedijsko umetniško delovanje, 1994