Jurij Souček
Življenjepis
Igralec Jurij Souček se je rodil v Ljubljani, 5. aprila 1929. Po diplomi na igralski akademiji v Ljubljani leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim postankom v svoboden poklic, do svoje upokojitve leta 1989. Njegov gledališki opus obsega več kot 150 vlog. O sebi je s kančkom ironije znal povedati, da je »bil prvak drugih zasedb«. Med njegovimi gledališkimi kreacijami prevladujejo karakterni liki, pogosto t. i. negativci, ki jih je ustvaril kot »govorne, znamenito izostrene in logične interpretacije … Kot iskalec in raziskovalec je izumil svoj, individualno razviden in - zlasti ob soigri z Dušo Počkaj - za slovensko igralsko omiko nov način odrske interpretacije. Postal je prvak nekonvencionalne, moderne dramske igre« (Dušan Moravec, Vasja Predan, Sto slovenskih dramskih umetnikov, Prešernova družba, 2001) in se s tem zavestno odmaknil od ustaljenih, prevladujočih modelov igre oziroma od tipa t. i. reproduktivnega igralca ter ustvaril med drugim vloge: Kreon v Smoletovi Antigoni, Hoederer v Sartrovih Umazanih rokah, Martin Luther v istoimenski Osbornovi drami, George v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf?, Cesar v Arrabalovem Arhitektu in asirskem cesarju, Profesor v Ionescovi Učni uri …
Desetletja je deloval tudi na televiziji, kjer je bil igralec in interpret, avtor besedil, priredb in včasih tudi režiser. Cela vrsta rodov otrok pozna njegov glas, s katerim je oživil neštete prepoznavne in priljubljene like iz risank in otroških radijskih iger. Radijska dediščina je po njegovi zaslugi bogatejša za okoli 600 radijskih iger, kar pomeni, da je nedvomno eden najobsežnejših v zgodovini slovenskega radia. Njegov prispevek k radiofonski umetnosti je neprecenljiv, tako po obsežnosti kot po raznovrstnosti opusa. Součkovi prvi televizijski nastopi segajo v leto 1958, takrat je zaigral v prvih skečih s Franetom Milčinskim – Ježkom. Souček je nato postal eden najprepoznavnejših obrazov in glasov slovenske televizije. Nastopil je tudi v več filmih, med drugim v klasiki Ne čakaj na maj (1957) Frančiška Čapa, ter v mladinski pravljični seriji Čisto pravi gusar (1987). Igral je tudi v televizijski seriji Waitapu (1990).
Zlasti najmlajši televizijski gledalci pa so si ga zapomnili po priljubljenih risankah, kot sta Palček Smuk ter mali in veliki pujs Pipi in Melkijad, ki bi nam bili brez njegovega glasu tuji .
Vloge v gledališču
Vloge na filmu in televiziji
Režije v gledališču
Nagrade
- 2019 Nagrada ZDUS Zlati glas za sinhronizacijo risank in radiofonske stvaritve
- 2018 Ježkova nagrada za življenjsko delo
- 1994 Borštnikov prstan
- 1993 Nagrada festivala Zlata paličica za najboljšo moško vlogo Razbojnika v Razbojnik Rogovilež, Moje gledališče
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
- Slovenski gledališki inštitut