Žanina Mirčevska/Nagrade

Iz Geslo

Konec Atlasa ohranja spomin na izvorno tipiko in zgodbarsko energijo pomorskih pripovedi, vendar jo osvetli s popolnoma drugega konca. Dramska pisava se odpoveduje veristični in linearni zgodbi in pripoved naplete tako, da pobere poljubne elemente, celo fragmente, ki jih je naplavil čas. Stereotipni pravljični in zgodbarski liki radi vznikajo v sodobni dramatiki. Prihajajo ploski in neobremenjeni, z znanimi konotacijami, uporabni sami na sebi v poljubno zamenljivih pomenih in vlogah. Konec Atlasa odlično povzame to dejstvo in v fragmentarni pripovedni princip vpiše konec dolgotrajne iluzije o tem, da je mogoče slaviti zmagoslavje, ne da bi z enako mero plačali za to, da smo posegli v nek red in ga podrli. Harpuna, ki usmrti kita, sproži niz nepredvidljivih dogodkov, ki vodijo v popoln razpad. Na dele gredo mornarji, ki jim kit v smrtnem krču odgrizne ude. V neurju bolj ali manj razpade ladja, na kateri se potem pomorščaki na tihem odločajo, koga bodo žrtvovali morju in še poglobili razkroj tistega, kar jih je vezalo v človeško skupnost. Plemenito dramatičnost boja je zamenjala nizkotna drama razkroja. Lepota te nihilistične parabole je v sodobnem pojmovanju dramske zgodbe, v preciznem izpisu, čistem dialogu, natančni dramaturgiji. In v navezavi na izvorne like junakov, ki kljub katastrofi ohranjajo nekoliko nostalgično držo.

Strokovna žirija: Zdravko Duša, predsednik, Branko Jordan, Ira Ratej, dr. Mateja Pezdirc Bartol, Matjaž Pograjc