Emil Frelih

Iz Geslo


Življenjepis

(*19.12.1912, Ljubljana - †2007, Maribor)

Že leta 1927 je obiskoval dramsko šolo Osipa Šesta, takrat (poleg Gavelle, Krefta, Debevca in Stupice), najvidnejšega slovenskega dramskega in opernega režiserja, dirigenta in skladatelja. Šest je zagotovo odločilno vplival na mladega Freliha, da se je pozneje posvetil prav operni umetnosti. Leta 1928 je nastopal kot statist v Slovenskem dramskem gledališču v Ljubljani, od 1932 pa v ljubljanski Operi v manjših (tudi plesnih vlogah) - največ v operetah in baletih. Leta 1934 je postal v Operi inspicient in asistent režiserja. Od 1938 do 1940 je študiral na oddelku za odrsko umetnost na Državnem konservatoriju v Ljubljani in se nato izpopolnjeval še na Dunaju, Pragi in v Salzburgu.

Od leta 1939 do prve svetovne vojne in po vrnitvi iz taborišča Gonars - od leta 1943 pa do 1945, je bil režiser v ljubljanski Operi, kjer je naštudiral vrsto oper: Nižava (E. d"Albert, 1939), Lucia di Lammermoor (G. Donizetti, 1940), Gorenjski slavček (A. Foerster, 1944), Tannhäuser (R. Wagner, 1945), Rusalka (A. Dvorak, 1945) La traviata (G. Verdi, 1945) in operet Leharja, J. Straussa ml., N. Dostala in J. Gregorca. Po drugi vojni je študiral operno režijo v Pragi, delal pa je tudi priložnostno kot asistent režiserja v Smetanovem gledališču v Pragi in v Plznu, kjer je leta 1950 pripravil prvo češko uprizoritev opere Strašni dvor poljskega skladatelja Stanislava Moniuszka. Isto leto je v Skopju z uspehom režiral Smetanovo Prodano nevesto.

Potem, ko je bil nekaj let režiser in dramaturg v gledališčih na Ptuju in v Kopru, je delal (od 1958 do 1965) kot operni režiser in scenograf v Novem Sadu. Med operami, ki jih je tu režiral, naj omenim Turandot (G. Puccinija), Hoffmannove pripovedke (J. Offenbacha), Don Carlosa in La traviato (G. Verdija) in Ekvinokcij (M. Kozine). Največ oper pa je režijsko pripravil v mariborski Operi, kjer je od leta 1965 bil stalni režiser. Že pred tem letom so v Mariboru v njegovi režiji uprizorili Dvorakovo Rusalko (1960), Fedoro (U. Giordana, 1962), opereto Planinska roža (R. Gobca, 1963) in Veroniko Deseniško (D. Švare, 1964). Od leta 1965 pa do 1988 je prispeval režijske stvaritve za okoli 30 oper, za nekatere po večkrat. Poleg standardnih opernih del Verdija in Puccinija tudi za Turandot (F. Busoni), Don Kihot (J. Massenet), Zaroka v samostanu (S. Prokofjev), Soročinjski sejem (M. Musorgski), Dobri vojak Švejk (R. Kurka), Ženitev (B. Martinu), Premetenka (C. Orff), Katja Kabanova (L. Janaček), Angelika (J. Ibert) in Sluga dveh gospodov (J. Hanuš). Od slovenskih pa Gorenjski slavček (A. Foerster), Ekvinokcij (M. Kozina) in opereta Planinska roža (R. Gobec).

Tudi v času svojega delovanja v Mariboru je kot gost režiral opere po drugih gledališčih, na primer v Argentini in v Ljubljani, kjer je režijsko izdelal zasnovo za praizvedbo opere Ocean D. Švare (1969).

Frelih je zrežiral več kot sto oper in operet in izdelal prek 60 scenografij. Objavil pa je tudi nekaj strokovnih knjig, med drugimi: V svetu operne Talije, Po gledališkem svetu, Misel, beseda, zvok, Medvojni priročni gledališki koledarček. Sodeloval je tudi v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja (Avantgardnost opernih in operetnih režij Bratka Krefta) in pisal članke v časnikih in gledaliških listih. Veliko je potoval. Potovanja pa je vselej združeval z obiskom opernih predstav. Svoje vtise je posredoval v knjigah: Čar indijskega juga in Vzhod črne celine. Redno se je udeleževal simpozijev (tudi muzikoloških), zlasti v Pragi, Brnu in Ljubljani. Za svoje obsežno delo je bil večkrat nagrajen, leta 2002 je prejel častni naziv ambasador SNG Maribor, gledališča, ki mu je ostal zvest do smrti.


Manica Špendal


Režije


Zunanje povezave