Mara Kralj

Iz Geslo

Življenjepis

(* 9. september 1909, Dunaj, † 22. oktober 2010, Ljubljana)


»Age quod agis!« Res delaj, kar delaš! Tega načela Latincev se je Mara Kraljeva držala vse življene. Česar se je lotila, je dokončala z ljubeznijo in veseljem. Njena življenska pot se je začela na Dunaju, v simbolni devetici (9.9.1909) rojena druga od treh hčera pesnice Vide Jeraj iz Prešernove rodovine ter violinista Karla Jeraja, ki je bil koncertni mojster dvorne opere na Dunaju. Življenje na Dunaju je potekalo med obiski pomembnih slovenskih intelektualcev Cankarja, Župančiča in drugih, kar je vse sestre močno zaznamovalo.


Po I. svetovni vojni se je družina preselila v Ljubljano, kjer so sestre dokončale študij: starejša Vida je postala violinistka, mlajša Oli čelistka, srednja sestra Mara pa slikarka. Kreativnost je pokazala že na oddelku za keramiko Tehnične srednje šole v Ljubljani pri profesorju Francetu Kralju. Tudi v Ljubljani so se zbirale pri Jerajevih pomembne osebnosti: Škerjanc, Župančič, Kogoj, Podbevšek, poleg Franceta še Tone Kralj, s katerim se je Mara leta 1928 poročila. S svojo izvirno tehniko slikanja na belo svilo je vzbudila pozornost strokovnjakov, za eno od teh slik je prejela nagrado v Firencah in se s tem denarjem odpravila v Pariz, da si je dokončno izoblikovala svoj »rokopis«, neodvisen od vpliva močne osebnosti svojega moža. Okoliščine so narekovale, da sta skupaj že od tridesetih let 20.stoletja poslikala vrsto cerkva na Primorskem, ki je takrat pripadalo Italiji. Pri tem je Mara svoje delo podredila celostni Tonetovi ideji, čeprav je marsikateri detajl popolnoma njen. »Včasih sem naslikala še kakšno »Maričko« za prodajo, saj je bilo treba od nečesa živeti« je rekla ob pogledu na eno teh slik po dolgih letih. Ilustrirala je tudi več knjig, nekatere so dolgo čakale na objavo.


Druga vojna je prinesla nove preizkušnje. Svoje sodelovanje z Osvobodilno fronto je drago plačala – ne le z zaporom v zadnjih mesecih vojne, pač pa z zaplembo in uničenjem vsega svojega in Tonetovega umetniškega dela. Po vojni je študijsko obiskala češke studie Barandov, kjer je spoznala tehniko animirane lutke in filmske maske. Tako je sodelovala pri Triglav filmu na snemanju filma Na svoji zemlji, kasneje pa se je odzvala na razpis za oblikovalko lutk v Mestnem lutkovnem gledališču Ljubljana, takratni umetniški vodja Jože Pengov jo je sprejel z odprtimi rokami. Ustvarila je lutke za deset predstav v času od 1953 do 1964, najodmevnejše med njimi so gotovo Obuti maček, Zvezdica Zaspanka in Ostržek, marionetne predstave v Pengovovi režiji. Njene lutke so nastajale kot blago karikirani portreti ljudi, ki jih je srečevala, bili so ji navdih za lutkovne junake. Boter Meseček v Zaspanki je spominjal na znamenitega pediatra dr. Drča, to pa je spodbudilo Pengova, da vključi v predstavo še epizodo srečanja Zvezdice in zdravnika ob sladoledarjevem vozičku. Vse glave lutk so najprej nastale v glini, šele potem jih je oblikovala iz lipovine. Edinstveno živi protagonisti predstav so dodatno prepričljivost dobili v odlični tehnološki izvedbi Cirila Jagodica. Omeniti velja, da je Mara s svojim prepoznavnim likovnim »rokopisom« bistveno prispevala k poetičnosti predstav, ki so v času socrealizma pomenile »beg od realnosti«, vero v otroško neposrednost in optimistično perspektivo. Mara pa je bila v veliko pomoč Pengovu s svojim odličnim znanjem nemščine tudi pri prodoru Lutkovnega gledališča Ljubljana v svet, zlasti v Nemčijo, kjer sta Zvezdica in Ostržek postala pojem postromantične marionetne umetnosti. Sodelovala je tudi z drugimi režiserji, žive pa so ostale prav omenjene tri, Zvezdica kot feniks, obnovljena z novimi lutkami po izvirnih Marinih, ki jih je pogoltnil požar. Žal so pozabljene njene ročne lutke s protagonistom Pavliho. Za Beograjsko marionetno gledališče je ustvarila lutke za predstavo Kuki in Muki v Pengovovi režiji. Tudi filmska lutka Plesalka za poetični film Črta Škodlarja je njeno delo. Precej pred Muppetti Jima Hensona je ustvarila leta 1968 mimične lutke za televizijsko serijo Butalci, prve oddaje so potekale »v živo«, saj še ni bilo magnetoskopa. Podobne lutke je 1969 oblikovala za predstavo Lizika v Lutkovnem gledališču »Jože Pengov«.


K lutkam se je vrnila spet sredi osemdesetih ob nastajanju Pravljice o carju Saltanu po skicah Toneta Kralja, namenjenih uprizoritvi po Pengovovi zamisli. Najdene so bile prav v času, ko je novo Lutkovno gledališče v Mestnem domu omogočalo širokopotezno realizacijo, ki prej ni bila mogoča. Mara je likovno dopolnila scenske elemente in v glini izdelala glave lutk po Tonetovih risbah.


Zapustila pa je tudi obsežen slikarski opus portretov, ki živo izražajo portretirančev značaj. Ker lutk ni več rezala iz lesa, jih je morala slikati: v simboličnih kompozicijah nastopajo lesenjački, ki budijo v gledalcu neprijetne asociacije, nakazujejo jih že naslovi Ambulanta, Blišč in beda, Uničenje, Stari klovn…Spet in spet pa se je vračala k portretiranju, saj je ostala v visoka leta sposobna pronicljivo prenesti tipične značajske poteze na platno ali papir. Vse njeno ustvarjanje je vedno preveval optimizem. Vsem, ki smo jo poznali, spoštovali in imeli priliko z njo sodelovati je zapustila čudovito popotnico: vero v to, kar delamo z dušo in delimo z drugimi. (Edi Majaron)


Odšla je med zvezde

(Matjaž Loboda, Gledališki list Kamenje, Lutkovno gledališče ljubljansko, sezona 2010/11)


Mara Kraljeva se je rodila leta 1909 na Dunaju. Oče Karel Jeraj je bil izvrsten glasbenik, mati Vida Jeraj (Franica Vovk – pranečakinja pesnika Franceta Prešerna) je bila pesnica slovenske moderne. V njihovem domu na Dunaju in kasneje v Ljubljani so se zbirali številni pomembni slovenski kulturniki. Zato je povsem razumljivo, da je tudi Mara stopila v svet umetnosti in se po poroki s slikarjem Tonetom Kraljem posvetila slikarstvu.


»Danes se mi zdi, kot da so spomini na začetek dela z lutkami sanje, prelepe sanje, sanje o neki dobi iskanja najlepšega …« sem te dni prebral na porumenelem listu Marinih zapiskov, ki mi jih je na enem od najinih klepetov zaupala pred dobrim desetletjem. In nadaljuje: »Zelo rada slikam, vendar sem po duši in srcu predvsem lutkarica.«


Kdaj in kje se je rodila ta ljubezen? V dunajskem Pratru njenega otroštva? Ob Klemenčičevem Gašperčku na predstavah Slovenskega marionetnega gledališča (1920–1924), kamor jo je po preselitvi v Ljubljano vodila mama; ali ob kuštravem Cenčku, njeni prvi lutki, s katero je otrokom ilegalcev in sebi lajšala hudi vojni čas. Saj to lutke znajo in zmorejo. Pravega odgovora niti sama ni našla. Zato pa je navdušeno pripovedovala, kako neskončno je bila srečna, ko jo je Jože Pengov, direktor v tedanjem ljubljanskem Mestnem lutkovnem gledališču (danes LGL), leta 1952 vzel v službo kot oblikovalko lutk. »Lutke« so postale njen poklic in njena radost. Umetnosti rezbarjenja jo je naučil mož Tone, kot slikarka in oblikovalka pa je vse bolj razvijala svoj lasten rokopis. Podobe svojih junakov je odkrivala v vsakdanjem okolju: na ulici, med znanci, celo v krogu svojih najbližjih. »Veš, kjerkoli kdo stoji, ga opazujem, ga gledam kot lutko, ker ima vsak človek poteze, ki se jih da uporabiti,« mi je, zelencu, razlagala ob najini prvi skupni premieri Kuretovega Obutega Mačka (leta 1953), ko sem v ministru Majaronu prepoznal Jožeta Pengova. Vsi Marini liki, ujeti v mehko lipovino, so imeli neke skupne značilnosti: nenavadno mehkobo, milino, prijazno humornost, poudarjeno izraznost – vendar vedno v sožitju z vsebino in tehnologijo. Njene lutke so bile vedno plod skupnih snovanj oblikovalke, režiserja Pengova in tehnologa Cirila Jagodica. Bili so izvrstna ekipa.


In potem je prišla Ježkova Zvezdica Zaspanka, predstava, ki je s svojo svežino, scensko podobo in uprizoritveno dognanostjo presenetila slovensko kulturno javnost in navdušila tudi tuje strokovnjake. Odprla je vrata v svet in podoba Marine Zaspanke je zasijala v polnem sijaju. Najprej na lutkovnem festivalu v Bukarešti (1958), nato še na turneji po zahodni Nemčiji, kjer se ji je z velikim uspehom pridružil še Collodijev in Kuretov Ostržek – prav tako v izjemni Marini likovni upodobitvi. Z njim se je po sedmih letih poslovila od Mestnega lutkovnega gledališča in odšla v pokoj. Vendar se je kasneje še vračala. Nazadnje leta 1985, ko je dokončala in dopolnila delo moža Toneta, ki je že v petdesetih letih pripravil skice za Puškinovo Zgodbo o carju Saltanu.


Kljub sorazmerno kratkemu bivanju med lutkarji MLG je Mara Kraljeva z dvanajstimi uprizoritvami v tem gledališču pustila izjemno močan in prepoznaven avtorski pečat. Zvezdica Zaspanka je medtem postala velika uspešnica, njena naslovna junakinja pa po zaslugi režiserja Črta Škodlarja celo prava filmska zvezda. Toda … izbruhnil je požar in Zaspanka je z vso svojo lutkovno druščino izginila v plamenih. Za Maro je bil to hud udarec. Kot poklon veliki umetnici smo v Lutkovnem gledališču Ljubljana s pomočjo skic, fotografij in filmskega zapisa Zvezdico Zaspanko vrnili v življenje. A žal je to le privilegij lutk.


Pesnica Lili Novy je ob krstni uprizoritvi Zvezdice zapisala: »Očarljivo, tako da bi šla najraje med zvezde, če ne bi bila prenevredna.« Mara Kraljeva je zdaj odšla mednje – k svoji ljubljeni Zaspanki.

Video

Likovna zasnova lutk Mare Kralj v predstavi Frana Milčinskega Ježka Zvezdica zaspanka, r. Jože Pengov, Matjaž Loboda, Lutkovno gledališče Ljubljana, 2009

Nagrade

Zunanje povezave