Brez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 11: | Vrstica 11: | ||
*[[:Kategorija:Zvrsti|Zvrsti]] | *[[:Kategorija:Zvrsti|Zvrsti]] | ||
*[[:Kategorija:Organiziranost|Organiziranost]] | *[[:Kategorija:Organiziranost|Organiziranost]] | ||
*[[:Kategorija:Festivali/nagrade/natečaji|Festivali | *[[:Kategorija:Festivali/nagrade/natečaji|Festivali, nagrade, natečaji]] | ||
*[[:Kategorija:Institucije, publikacije, RTV, združenja|Institucije, publikacije, RTV, združenja]] | *[[:Kategorija:Institucije, publikacije, RTV, združenja|Institucije, publikacije, RTV, združenja]] | ||
*[[:Kategorija:Izobraževanje|Izobraževanje]] | *[[:Kategorija:Izobraževanje|Izobraževanje]] | ||
Redakcija: 11:17, 7. december 2015
Kategorije
Na današnji dan
1930
V Celju se je rodil prejemnik Borštnikovega prstana Lojze Rozman. Samosvoj, uporniški človek in izjemen, instinktiven igralec. Bibič se spominja, kako je za vlogo v filmu Pet minut raja ob češpljah začinjenih z žlico popra shujšal za štirideset kilogramov ali pa kako je nočnemu vratarju v ljubljanski Drami v oddaljeno stranišče obesil prepričljivo lutko obešenca iz predstave ter ga na smrt prestrašil.
1937
V Mariboru se je rodila igralka Milena Muhič. Prejemnica Borštnikovega prstana, o kateri je Vasja Predan ob podelitvi zapisal: » (...) igralka s svojim darom, temperamentom in znanjem, s svojo markantno fizično prezenco in odrsko kultiviranostjo, z dušeslovno poglobljenostjo in rahločutnostjo oblikuje raznotere, karakterno izostrene ženske postave v starem in zlasti sodobnem dramskem repertoarju, tako v dramah kakor komedijah.«
1962
V Ljubljani je umrl pisatelj, dramatik in prevajalec Fran Saleški Finžgar.
1971
V Ljubljani se je rodila igralka ljubljanske drame Polona Juh. V intervjuju za Siol je spontano podala svojo definicijo osnovnega gledališkega pojma: »Dramaturški vrh je tam, kjer oseba poči kot mehur.«
1999
V Mladinskem gledališču je bila premierno uprizorjena predstava Sen kresne noči (rež. V. Taufer), ki je na gostovanju v Mehiki prejela nagrado Združenja mehiških gledaliških kritikov (AMCT) za najboljšo tujo produkcijo leta 2001.
Pozdrav
Električno shranjena dediščina
Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.
Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.
Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.
Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...
Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.
8. januarja 2007