Mara Kralj

Odšla je med zvezde

Mara Kraljeva se je rodila leta 1909 na Dunaju. Oče Karel Jeraj je bil izvrsten glasbenik, mati Vida Jeraj (Franica Vovk – pranečakinja pesnika Franceta Prešerna) je bila pesnica slovenske moderne. V njihovem domu na Dunaju in kasneje v Ljubljani so se zbirali številni pomembni slovenski kulturniki. Zato je povsem razumljivo, da je tudi Mara stopila v svet umetnosti in se po poroki s slikarjem Tonetom Kraljem posvetila slikarstvu.

»Danes se mi zdi, kot da so spomini na začetek dela z lutkami sanje, prelepe sanje, sanje o neki dobi iskanja najlepšega …« sem te dni prebral na porumenelem listu Marinih zapiskov, ki mi jih je na enem od najinih klepetov zaupala pred dobrim desetletjem. In nadaljuje: »Zelo rada slikam, vendar sem po duši in srcu predvsem lutkarica.«

Kdaj in kje se je rodila ta ljubezen? V dunajskem Pratru njenega otroštva? Ob Klemenčičevem Gašperčku na predstavah Slovenskega marionetnega gledališča (1920–1924), kamor jo je po preselitvi v Ljubljano vodila mama; ali ob kuštravem Cenčku, njeni prvi lutki, s katero je otrokom ilegalcev in sebi lajšala hudi vojni čas. Saj to lutke znajo in zmorejo. Pravega odgovora niti sama ni našla. Zato pa je navdušeno pripovedovala, kako neskončno je bila srečna, ko jo je Jože Pengov, direktor v tedanjem ljubljanskem Mestnem lutkovnem gledališču (danes LGL), leta 1952 vzel v službo kot oblikovalko lutk. »Lutke« so postale njen poklic in njena radost. Umetnosti rezbarjenja jo je naučil mož Tone, kot slikarka in oblikovalka pa je vse bolj razvijala svoj lasten rokopis. Podobe svojih junakov je odkrivala v vsakdanjem okolju: na ulici, med znanci, celo v krogu svojih najbližjih. »Veš, kjerkoli kdo stoji, ga opazujem, ga gledam kot lutko, ker ima vsak človek poteze, ki se jih da uporabiti,« mi je, zelencu, razlagala ob najini prvi skupni premieri Kuretovega Obutega Mačka (leta 1953), ko sem v ministru Majaronu prepoznal Jožeta Pengova. Vsi Marini liki, ujeti v mehko lipovino, so imeli neke skupne značilnosti: nenavadno mehkobo, milino, prijazno humornost, poudarjeno izraznost – vendar vedno v sožitju z vsebino in tehnologijo. Njene lutke so bile vedno plod skupnih snovanj oblikovalke, režiserja Pengova in tehnologa Cirila Jagodica. Bili so izvrstna ekipa.

In potem je prišla Ježkova Zvezdica Zaspanka, predstava, ki je s svojo svežino, scensko podobo in uprizoritveno dognanostjo presenetila slovensko kulturno javnost in navdušila tudi tuje strokovnjake. Odprla je vrata v svet in podoba Marine Zaspanke je zasijala v polnem sijaju. Najprej na lutkovnem festivalu v Bukarešti (1958), nato še na turneji po zahodni Nemčiji, kjer se ji je z velikim uspehom pridružil še Collodijev in Kuretov Ostržek – prav tako v izjemni Marini likovni upodobitvi. Z njim se je po sedmih letih poslovila od Mestnega lutkovnega gledališča in odšla v pokoj. Vendar se je kasneje še vračala. Nazadnje leta 1985, ko je dokončala in dopolnila delo moža Toneta, ki je že v petdesetih letih pripravil skice za Puškinovo Zgodbo o carju Saltanu.

Kljub sorazmerno kratkemu bivanju med lutkarji MLG je Mara Kraljeva z dvanajstimi uprizoritvami v tem gledališču pustila izjemno močan in prepoznaven avtorski pečat. Zvezdica Zaspanka je medtem postala velika uspešnica, njena naslovna junakinja pa po zaslugi režiserja Črta Škodlarja celo prava filmska zvezda. Toda … izbruhnil je požar in Zaspanka je z vso svojo lutkovno druščino izginila v plamenih. Za Maro je bil to hud udarec. Kot poklon veliki umetnici smo v Lutkovnem gledališču Ljubljana s pomočjo skic, fotografij in filmskega zapisa Zvezdico Zaspanko vrnili v življenje. A žal je to le privilegij lutk.

Pesnica Lili Novy je ob krstni uprizoritvi Zvezdice zapisala: »Očarljivo, tako da bi šla najraje med zvezde, če ne bi bila prenevredna.« Mara Kraljeva je zdaj odšla mednje – k svoji ljubljeni Zaspanki.

Matjaž Loboda, Gledališki list Kamenje, Lutkovno gledališče ljubljansko, sezona 2010/11