Metuljev ples: Razlika med redakcijama

Brez povzetka urejanja
m (naslov poglavja znotraj clanka damo med dva enacaja)
Vrstica 7: Vrstica 7:
*nominacija za Grumovo nagrado
*nominacija za Grumovo nagrado


'''Vsebina'''
==Vsebina==


Drama razkriva poglavitne probleme sodobne družine, med katerimi je v ospredju pomanjkanje komunikacije, ki vodi v nezadovoljstvo in celo v samomor. Predstavi se nam družina, ki jo sestavljajo tri sestre Ana, Adela (dvojčici) in Agata, njihov oče Ante, Adelina hči Lena in Adelin skoraj bivši mož David. Iz pogovorov izvemo, da je babica pred nekaj leti storila samomor – in to prav na dan obletnice poroke. Ta dan je nocoj, vse tri sestre pa so spet doma. Med pogovori se kaže njihovo nezadovoljstvo, ki ga eksplicitno ponazori Adela, ki pravi, da ima vsaka svoj kamenček in da bi se pri njih moralo imenovati Pri treh šepavkah. Agata je osamljena učiteljica, ki je pred leti izgubila moža. Otrok nista imela. Zdaj se je odločila, da bo vzela v rejo nekega dečka, kar pa sestrama, zlasti Adeli, ni všeč, saj nočeta, da bi se dom spremenil. Adelina težava je mož David, ki jo neprestano vara in ga je zato s hčerjo vred zapustila in se vrnila domov. Kasneje izvemo, da je David sprva hodil z Ano, a ga je ta zavrgla in se je nato poročil z Adelo, ki je nikoli ni imel resnično rad – bila je nadomestek za Ano. Adela si obupno želi, da se doma ne bi nič spremenilo (želi si stanje pred svojo poroko); ves čas pa tudi nadzira druge člane družine, zlasti očeta, ki se rad izgubi. Ana je pravo nasprotje svoje zagrenjene sestre. Je brezskrbna in plava v oblakih. Zdi se, da je narava med njima porazdelila lastnosti tako, da je vsako obdarila s tistimi, za katere je potem sestra dvojčica  prikrajšana. Anina težava je, da se ne more ustaliti. Ves čas hlepi po nečem, kar še sama ne ve, kaj je. Ana hitro privabi ljudi, a jih potem ne zna obdržati. Je zelo dinamična in neprestano v gibanju. Sestri ji očitata pohotnost. Še vedno živi kot dekle, nasproti nje pa zato Adela s svojo resnostjo deluje prav stara, kar ji tudi očita hči Lena. Zdi se, da Lena krivi za razpad družine svojo mater. Očita ji, da se obnaša kot stara baba. V nasprotju s tem pa svojo teto Ano občuduje in jo ima rada. Zato se Adela boji, da bi ji Ana prevzela hčer. Oče Ante je nesrečna podoba vdovca, ki je po ženini smrti postal rahlo čudaški. Tolažbo išče v hčerah in se pogovarja z golobi, ki jih krmi s kamenčki. Pogosto se mu zdi, da je žena še živa. O njeni smrti se odkrito ne pogovarjajo. Zdi se, da se vsi čutijo krive. Oče pravi, da ji ni znal prav pokazati ljubezni in da sta po odhodu hčera ostala vsak zase kot dve osamljeni trdnjavi. Že skoraj bivši družinski član David je podoba moškega, ki je kot nadomestilo za izgubljeno ljubezen poročil njeno sestro dvojčico. Ana pravi, da vsi vedo, koga je imel rad in koga je poročil. Iz tega veje cinizem, ki ga Ana premore v polni meri in je zato pokazatelj, da se kljub lahkotnosti, brezskrbnosti v njej skriva oseba, ki je nezadovoljna in hlepi po nečem višjem. Adela meni, da je to otrok, Ana pa išče tolažbo v kokainu. Napetost v družini se stopnjuje, ko Lena vzame Anin kokain in ravno, ko se teta nanjo jezi, pozvoni. Prišel je močno vinjen David, ki namerava kar z revolverjem prepričati Adelo, da se z Leno vrneta domov. Vendar pa se ne  more upreti skušnjavi, da ne bi nagovarjal Ano v ljubezensko igro. Toda zdi se, da je tokrat to preveč celo za Ano, ki sicer Adeli priznavava, da spi z Davidom. Prepir se stopnjuje, zberejo se vsi družinski člani in šele, ko se Lena, ki je med prepirom v stiski vzela še več Aninega kokaina, zgrudi, se pozornost preusmeri nanjo. David se iz zapuščenega moža in razočaranega ljubimca spremeni v očeta, ki v navalu skrbi in jeze ubije povzročiteljico nesreče Ano. Vendar pa se ne zaveda, da je s tem zapravil še zadnjo možnost, da bi se Adela z Leno kdaj vrnila k njemu. Z ubojem sestre dvojčice je ubil tudi del nje. Zgodba se razplete le delno odprto. Ne vemo, kaj se v bolnišnici zgodi z Leno – preživi ali ne? Ne vemo, kaj se zgodi z Davidom in kaj vse to pomeni za Adelo. Vemo le, da za Anteja in Agato življenje teče dalje, saj se na vratih pojavi deček, ki ga je vzela v rejo.
Drama razkriva poglavitne probleme sodobne družine, med katerimi je v ospredju pomanjkanje komunikacije, ki vodi v nezadovoljstvo in celo v samomor. Predstavi se nam družina, ki jo sestavljajo tri sestre Ana, Adela (dvojčici) in Agata, njihov oče Ante, Adelina hči Lena in Adelin skoraj bivši mož David. Iz pogovorov izvemo, da je babica pred nekaj leti storila samomor – in to prav na dan obletnice poroke. Ta dan je nocoj, vse tri sestre pa so spet doma. Med pogovori se kaže njihovo nezadovoljstvo, ki ga eksplicitno ponazori Adela, ki pravi, da ima vsaka svoj kamenček in da bi se pri njih moralo imenovati Pri treh šepavkah. Agata je osamljena učiteljica, ki je pred leti izgubila moža. Otrok nista imela. Zdaj se je odločila, da bo vzela v rejo nekega dečka, kar pa sestrama, zlasti Adeli, ni všeč, saj nočeta, da bi se dom spremenil. Adelina težava je mož David, ki jo neprestano vara in ga je zato s hčerjo vred zapustila in se vrnila domov. Kasneje izvemo, da je David sprva hodil z Ano, a ga je ta zavrgla in se je nato poročil z Adelo, ki je nikoli ni imel resnično rad – bila je nadomestek za Ano. Adela si obupno želi, da se doma ne bi nič spremenilo (želi si stanje pred svojo poroko); ves čas pa tudi nadzira druge člane družine, zlasti očeta, ki se rad izgubi. Ana je pravo nasprotje svoje zagrenjene sestre. Je brezskrbna in plava v oblakih. Zdi se, da je narava med njima porazdelila lastnosti tako, da je vsako obdarila s tistimi, za katere je potem sestra dvojčica  prikrajšana. Anina težava je, da se ne more ustaliti. Ves čas hlepi po nečem, kar še sama ne ve, kaj je. Ana hitro privabi ljudi, a jih potem ne zna obdržati. Je zelo dinamična in neprestano v gibanju. Sestri ji očitata pohotnost. Še vedno živi kot dekle, nasproti nje pa zato Adela s svojo resnostjo deluje prav stara, kar ji tudi očita hči Lena. Zdi se, da Lena krivi za razpad družine svojo mater. Očita ji, da se obnaša kot stara baba. V nasprotju s tem pa svojo teto Ano občuduje in jo ima rada. Zato se Adela boji, da bi ji Ana prevzela hčer. Oče Ante je nesrečna podoba vdovca, ki je po ženini smrti postal rahlo čudaški. Tolažbo išče v hčerah in se pogovarja z golobi, ki jih krmi s kamenčki. Pogosto se mu zdi, da je žena še živa. O njeni smrti se odkrito ne pogovarjajo. Zdi se, da se vsi čutijo krive. Oče pravi, da ji ni znal prav pokazati ljubezni in da sta po odhodu hčera ostala vsak zase kot dve osamljeni trdnjavi. Že skoraj bivši družinski član David je podoba moškega, ki je kot nadomestilo za izgubljeno ljubezen poročil njeno sestro dvojčico. Ana pravi, da vsi vedo, koga je imel rad in koga je poročil. Iz tega veje cinizem, ki ga Ana premore v polni meri in je zato pokazatelj, da se kljub lahkotnosti, brezskrbnosti v njej skriva oseba, ki je nezadovoljna in hlepi po nečem višjem. Adela meni, da je to otrok, Ana pa išče tolažbo v kokainu. Napetost v družini se stopnjuje, ko Lena vzame Anin kokain in ravno, ko se teta nanjo jezi, pozvoni. Prišel je močno vinjen David, ki namerava kar z revolverjem prepričati Adelo, da se z Leno vrneta domov. Vendar pa se ne  more upreti skušnjavi, da ne bi nagovarjal Ano v ljubezensko igro. Toda zdi se, da je tokrat to preveč celo za Ano, ki sicer Adeli priznavava, da spi z Davidom. Prepir se stopnjuje, zberejo se vsi družinski člani in šele, ko se Lena, ki je med prepirom v stiski vzela še več Aninega kokaina, zgrudi, se pozornost preusmeri nanjo. David se iz zapuščenega moža in razočaranega ljubimca spremeni v očeta, ki v navalu skrbi in jeze ubije povzročiteljico nesreče Ano. Vendar pa se ne zaveda, da je s tem zapravil še zadnjo možnost, da bi se Adela z Leno kdaj vrnila k njemu. Z ubojem sestre dvojčice je ubil tudi del nje. Zgodba se razplete le delno odprto. Ne vemo, kaj se v bolnišnici zgodi z Leno – preživi ali ne? Ne vemo, kaj se zgodi z Davidom in kaj vse to pomeni za Adelo. Vemo le, da za Anteja in Agato življenje teče dalje, saj se na vratih pojavi deček, ki ga je vzela v rejo.


'''Oznaka oseb'''
==Oznaka oseb==


Adela - Ada: 38-letna kirurginja, ki je po letih zakona zapustila moža Davida in se s hčerjo vrnila domov. Je umirjena, resna in zrela oseba. Moževo varanje jo je globoko prizadelo. Počuti se staro in utrujeno. Poročila se je z nekdanjim fantom svoje sestre dvojčice Ana, ki jo ima kljub vsem napakam zelo rada. Zdi se nenavadno in težko razumljivo, zakaj ji ne zameri, ko ji Ana pove, da še vedno spi z njenim možem. Dozdeva se, da sestrske vezi ne more pretrgati naklonjenost do istega moškega in da za nastalo težavo krivi predvsem Davida. Hčer Leno ima rada in je do nje materinsko stroga in zaščitniškega, česar pa slednja vedno ne razume in se zato zelo naveže na teto Ano, ki je materino popolno nasprotje. To je razlog za Adelin strah, da ji bo sestra prevzela hčer. Adela je tudi tista, ki ne mara sprememb v hiši in si želi, da bi bilo vse tako, kot je bilo pred njeno poroko. To nam da misliti, da se je po poroki stanje znatno poslabšalo in si želi vrnitve v ta (zanjo srečni) čas. Polna je tudi skrbi za očeta, ki si po materini smrti ni nikoli opomogel.  
Adela - Ada: 38-letna kirurginja, ki je po letih zakona zapustila moža Davida in se s hčerjo vrnila domov. Je umirjena, resna in zrela oseba. Moževo varanje jo je globoko prizadelo. Počuti se staro in utrujeno. Poročila se je z nekdanjim fantom svoje sestre dvojčice Ana, ki jo ima kljub vsem napakam zelo rada. Zdi se nenavadno in težko razumljivo, zakaj ji ne zameri, ko ji Ana pove, da še vedno spi z njenim možem. Dozdeva se, da sestrske vezi ne more pretrgati naklonjenost do istega moškega in da za nastalo težavo krivi predvsem Davida. Hčer Leno ima rada in je do nje materinsko stroga in zaščitniškega, česar pa slednja vedno ne razume in se zato zelo naveže na teto Ano, ki je materino popolno nasprotje. To je razlog za Adelin strah, da ji bo sestra prevzela hčer. Adela je tudi tista, ki ne mara sprememb v hiši in si želi, da bi bilo vse tako, kot je bilo pred njeno poroko. To nam da misliti, da se je po poroki stanje znatno poslabšalo in si želi vrnitve v ta (zanjo srečni) čas. Polna je tudi skrbi za očeta, ki si po materini smrti ni nikoli opomogel.  
Vrstica 25: Vrstica 25:
David: 40-letni policist, Adelin mož, ki nikoli ni prebolel mladostne ljubezni Ane in se je zato v zameno poročil z njeno sestro dvojčico. Vendar pa Adela ni in nikoli ne bo Ana, zato njuna zveza ni uspešna in ženo vara. Ana je v dialogu omenila, da vsi vedo, koga je ljubil in koga poročil. Izjava nakazuje, da je bil ljubezenski trikotnik jasen vsem, zato so vsi vpleteni krivi za nastalo situacijo. Pravi tudi, da se je z Adelo poročil zato, da bo na poti v njeno spalnico lahko videl Ano. To pa vodi v nesrečo. Gre za enostransko ljubezen, ljubezen po sili, ki je še bolj zapletena zaradi povezanosti med sestrama. Konec- potem ko v navalu besa ustreli Ano, ki je dala njegovi hčeri mamilo – je zanj negativen. Ne vemo, zato pa predvidevamo, da gre v zapor in tako za zmeraj izgubi ženo in hčer. Zanimivo je, da si kljub dejstvu, da žene ne ljubi, želi njeno vrnitev domov. A ne iz ljubezni, ampak pogreša gospodinjo, perico, skratka vdano ženo, ki je zanj storila vse. Dodaten plus je seveda hči Lena, na katero se spomni v trenutku, ko jo skoraj (ali pa jo?) izgubi. Takrat se iz »mačota«, ljubimca, nezvestega moža prelevi v skrbnega in prestrašenega očeta in temu (ne)primerno odreagira. Tragično je, da z ubojem Ane dokončno izgubi ženo in hčer – torej osebi, ki ju je poskušal vrniti v svoje življenje na rahlo čuden način (pijan in z revolverjem). David je zato tragična oseba, ki se ni znal in mogel spopasti z ljubezenskim razočaranjem iz mladosti. To pa zaznamuje njegovo nadaljnje življenje.
David: 40-letni policist, Adelin mož, ki nikoli ni prebolel mladostne ljubezni Ane in se je zato v zameno poročil z njeno sestro dvojčico. Vendar pa Adela ni in nikoli ne bo Ana, zato njuna zveza ni uspešna in ženo vara. Ana je v dialogu omenila, da vsi vedo, koga je ljubil in koga poročil. Izjava nakazuje, da je bil ljubezenski trikotnik jasen vsem, zato so vsi vpleteni krivi za nastalo situacijo. Pravi tudi, da se je z Adelo poročil zato, da bo na poti v njeno spalnico lahko videl Ano. To pa vodi v nesrečo. Gre za enostransko ljubezen, ljubezen po sili, ki je še bolj zapletena zaradi povezanosti med sestrama. Konec- potem ko v navalu besa ustreli Ano, ki je dala njegovi hčeri mamilo – je zanj negativen. Ne vemo, zato pa predvidevamo, da gre v zapor in tako za zmeraj izgubi ženo in hčer. Zanimivo je, da si kljub dejstvu, da žene ne ljubi, želi njeno vrnitev domov. A ne iz ljubezni, ampak pogreša gospodinjo, perico, skratka vdano ženo, ki je zanj storila vse. Dodaten plus je seveda hči Lena, na katero se spomni v trenutku, ko jo skoraj (ali pa jo?) izgubi. Takrat se iz »mačota«, ljubimca, nezvestega moža prelevi v skrbnega in prestrašenega očeta in temu (ne)primerno odreagira. Tragično je, da z ubojem Ane dokončno izgubi ženo in hčer – torej osebi, ki ju je poskušal vrniti v svoje življenje na rahlo čuden način (pijan in z revolverjem). David je zato tragična oseba, ki se ni znal in mogel spopasti z ljubezenskim razočaranjem iz mladosti. To pa zaznamuje njegovo nadaljnje življenje.


'''Čas in prostor drame'''
==Čas in prostor drame==


Glede časa, prostora in dejanja je drama lep primerek klasicistične enotnosti drame, saj so čas, prostor in dejanje enotni. Vse se zgodi v enem (poznem) večeru, ko se osebe že odpravljajo (ali pa so se že) spat. Prostor dogajanja je ves čas meščanska vila, ki ni opremljena po najnovejši modi. Podrobneje je opisana jedilnica, kjer se odvija večina dogajanja. Poudarjeno je, da je pohištvo staro in da je nekdaj lepa luč nad njo poškodovana. Zato vse skupaj deluje zanemarjeno. Lahko bi rekli, da morda že sama »scena« napoveduje, da je v družini nekaj narobe. Podatke o času in prostoru najdemo tako v didaskalijah kot tudi v dialogu samem. Že sam podnaslov (meščanska drama) nam pove, da se bo dogajanje odvijalo v mestu.
Glede časa, prostora in dejanja je drama lep primerek klasicistične enotnosti drame, saj so čas, prostor in dejanje enotni. Vse se zgodi v enem (poznem) večeru, ko se osebe že odpravljajo (ali pa so se že) spat. Prostor dogajanja je ves čas meščanska vila, ki ni opremljena po najnovejši modi. Podrobneje je opisana jedilnica, kjer se odvija večina dogajanja. Poudarjeno je, da je pohištvo staro in da je nekdaj lepa luč nad njo poškodovana. Zato vse skupaj deluje zanemarjeno. Lahko bi rekli, da morda že sama »scena« napoveduje, da je v družini nekaj narobe. Podatke o času in prostoru najdemo tako v didaskalijah kot tudi v dialogu samem. Že sam podnaslov (meščanska drama) nam pove, da se bo dogajanje odvijalo v mestu.


'''Jezik'''
==Jezik==


V drami se pojavljajo različne jezikovne zvrsti in – kot je omenila Tatjana Stanič v svojem prispevku ob objavi drame v gledališkem listu – bi lahko rekli, da gre v drami za ples jezikovnih zvrsti. Že naslov in podnaslov kažeta jezikovno dvojnost: poetičnemu, metaforičnemu naslovu (Metuljev ples) sledi podnaslov (meščanska igra), ki nas prenese na realistična tla sodobnega sveta. Gre za prepletanje visoke, ritmizirane in pogosto tudi rimane govorice ter vsakdanjega, pogovornega in pogosto celo vulgarnega jezika. Osnova, tj. govorna podlaga, vseh oseb je t. i. splošni pogovorni jezik. Jezik pa je tudi pokazatelj karakternih lastnosti oseb. Tako nam Anina patetična govorica, ki deluje privzdignjeno in odmaknjeno, kaže njeno obrambo, Adelina govorna eksaktnost, zbranost pa je sredstvo ironije. Ante v redkih trenutkih jasne zavesti uporablja moralistični slog govorjenja, ko postaja zmeden, se niža tudi njegov jezik; pogosto pa se jezikovno z uporabo slengizmov približa govoru Lene in Ane. Agatino moralno poslanstvo vpliva tudi na izbor jezikovnih sredstev; David pa kot primer moškega šovinizma govori le s kratkimi in enostavnimi enopomenskimi stavki nizkega jezikovnega standarda. Lena kot pripadnica najstniške generacije uporablja seveda sleng, ki pa je malo prilagojen govornemu položaju z odraslimi.
V drami se pojavljajo različne jezikovne zvrsti in – kot je omenila Tatjana Stanič v svojem prispevku ob objavi drame v gledališkem listu – bi lahko rekli, da gre v drami za ples jezikovnih zvrsti. Že naslov in podnaslov kažeta jezikovno dvojnost: poetičnemu, metaforičnemu naslovu (Metuljev ples) sledi podnaslov (meščanska igra), ki nas prenese na realistična tla sodobnega sveta. Gre za prepletanje visoke, ritmizirane in pogosto tudi rimane govorice ter vsakdanjega, pogovornega in pogosto celo vulgarnega jezika. Osnova, tj. govorna podlaga, vseh oseb je t. i. splošni pogovorni jezik. Jezik pa je tudi pokazatelj karakternih lastnosti oseb. Tako nam Anina patetična govorica, ki deluje privzdignjeno in odmaknjeno, kaže njeno obrambo, Adelina govorna eksaktnost, zbranost pa je sredstvo ironije. Ante v redkih trenutkih jasne zavesti uporablja moralistični slog govorjenja, ko postaja zmeden, se niža tudi njegov jezik; pogosto pa se jezikovno z uporabo slengizmov približa govoru Lene in Ane. Agatino moralno poslanstvo vpliva tudi na izbor jezikovnih sredstev; David pa kot primer moškega šovinizma govori le s kratkimi in enostavnimi enopomenskimi stavki nizkega jezikovnega standarda. Lena kot pripadnica najstniške generacije uporablja seveda sleng, ki pa je malo prilagojen govornemu položaju z odraslimi.


'''Avtoričina  poetika'''
==Avtoričina  poetika==


Draga Potočnjak je ena redkih slovenskih avtoric (avtorjev), ki se lotevajo prikaza sveta deprivilegiranih, ki so z vidika družbe neuspešni in nepomembni. Postavi jih v središče svojih zgodb, ki so – lahko bi rekli – sredstvo, s katerim prikazuje in razgalja stiske in bolečine, pred katerimi si običajno zatiskamo oči. Tako je v drami Alisa, Alica izpostavila medsebojno zatiranje in oteževanje življenja, posesivnost; vsemu skupaj pa dodala še pridih vojne v nekdanji skupni domovini. V drami Kalea je izpostavila usodo genialnega romskega dečka, ki se mu kljub talentu in močni želji ne uspe iztrgati usodi in uresničiti svojo željo postati pevec – vpliv okolja je namreč prevelik in junak se zlomi. Tokrat imamo v ospredju na videz uspešne osebe, ki imajo dobro plačane službe, a so v sebi prazne, nesrečne in razočarane – temu pa ne znajo uiti. Lahko bi naštevali še dalje in ugotovili, da je v vseh dramah zasnova podobna. Gre za hrepenenje, ki ni uresničeno, gre za življenje, ki ni »holivudsko« srečno, ampak realno in še kako kruto. Avtorica poskrbi, da so osebe njenih dram psihološko in kompleksno opredeljene, zaradi česar je drama globoka, večplastna predstavitev problema in jo lahko dojemamo v več razsežnostih. Samo površnemu bralcu se ne odkrije globina dram, ki je včasih zakrita z navidezno lahkotnostjo. Situacije so do skrajnosti zapletene – lep primer te trditve je obravnavano besedilo. Ni dovolj, da se Adela ločuje od nezvestega moža, s katerim ljubimka njena sestra Ana, v ozadju je še družinska tragedija, izpraznjenost njune sestre Agate, prizadetost Lene, krivda očeta in kolektivna krivda vseh. Za Drago Potočnjak je prav tako značilno, da ničesar ne olepšuje, ampak prikazuje realno stanje, ki je pač kruto, če tako nanese. Zato lahko rečemo, da tako v zgodbi kot v jeziku sledi človeškim stiskam. Jezik je pogosto sestavljen iz palete različnih zvrsti in tudi tujih jezikov, ki pa niso le sebi v namen. Z njimi namreč avtorica kaže na osebnostne lastnosti dramskih oseb ter – in to je bistveno – z njimi (pogosto) vzpostavlja socialna razmerja med osebami. To je lepo vidno v drami Alisa. Alica, kjer je Alisa zaradi svojega jezika (ki ni slovenščina!) avtomatsko podrejena in v slabšem položaju kot njena skrbnica, ki govori lepo slovenščino. Jezik je sredstvo zatiranja in kazanja na različni družbeni položaj. V obravnavani drami pa se preko jezika kažejo osebnostne lastnosti oseb, kot je že zgoraj podrobneje opisano. V ozadju besedil je mogoče opaziti avtoričino prizadetost nad usodo nepomembnih ljudi, za katere družba nima posluha. Zdi se, da želi Draga Potočnjak »z lepimi zgodbami uspavano« družbo opozoriti na to, kar zanje ne obstaja, o čemer se ne govori. Kot ženska avtorica pa v splošnem – za razliko od moških – ne beži v mit, se ne umika, ampak grozote opisuje neposredno in tako z neke vrste »estetiko grdega« šokira in s tem povzroči zavedanje, da tudi to obstaja. Neuspeh in razočaranje namreč.
Draga Potočnjak je ena redkih slovenskih avtoric (avtorjev), ki se lotevajo prikaza sveta deprivilegiranih, ki so z vidika družbe neuspešni in nepomembni. Postavi jih v središče svojih zgodb, ki so – lahko bi rekli – sredstvo, s katerim prikazuje in razgalja stiske in bolečine, pred katerimi si običajno zatiskamo oči. Tako je v drami Alisa, Alica izpostavila medsebojno zatiranje in oteževanje življenja, posesivnost; vsemu skupaj pa dodala še pridih vojne v nekdanji skupni domovini. V drami Kalea je izpostavila usodo genialnega romskega dečka, ki se mu kljub talentu in močni želji ne uspe iztrgati usodi in uresničiti svojo željo postati pevec – vpliv okolja je namreč prevelik in junak se zlomi. Tokrat imamo v ospredju na videz uspešne osebe, ki imajo dobro plačane službe, a so v sebi prazne, nesrečne in razočarane – temu pa ne znajo uiti. Lahko bi naštevali še dalje in ugotovili, da je v vseh dramah zasnova podobna. Gre za hrepenenje, ki ni uresničeno, gre za življenje, ki ni »holivudsko« srečno, ampak realno in še kako kruto. Avtorica poskrbi, da so osebe njenih dram psihološko in kompleksno opredeljene, zaradi česar je drama globoka, večplastna predstavitev problema in jo lahko dojemamo v več razsežnostih. Samo površnemu bralcu se ne odkrije globina dram, ki je včasih zakrita z navidezno lahkotnostjo. Situacije so do skrajnosti zapletene – lep primer te trditve je obravnavano besedilo. Ni dovolj, da se Adela ločuje od nezvestega moža, s katerim ljubimka njena sestra Ana, v ozadju je še družinska tragedija, izpraznjenost njune sestre Agate, prizadetost Lene, krivda očeta in kolektivna krivda vseh. Za Drago Potočnjak je prav tako značilno, da ničesar ne olepšuje, ampak prikazuje realno stanje, ki je pač kruto, če tako nanese. Zato lahko rečemo, da tako v zgodbi kot v jeziku sledi človeškim stiskam. Jezik je pogosto sestavljen iz palete različnih zvrsti in tudi tujih jezikov, ki pa niso le sebi v namen. Z njimi namreč avtorica kaže na osebnostne lastnosti dramskih oseb ter – in to je bistveno – z njimi (pogosto) vzpostavlja socialna razmerja med osebami. To je lepo vidno v drami Alisa. Alica, kjer je Alisa zaradi svojega jezika (ki ni slovenščina!) avtomatsko podrejena in v slabšem položaju kot njena skrbnica, ki govori lepo slovenščino. Jezik je sredstvo zatiranja in kazanja na različni družbeni položaj. V obravnavani drami pa se preko jezika kažejo osebnostne lastnosti oseb, kot je že zgoraj podrobneje opisano. V ozadju besedil je mogoče opaziti avtoričino prizadetost nad usodo nepomembnih ljudi, za katere družba nima posluha. Zdi se, da želi Draga Potočnjak »z lepimi zgodbami uspavano« družbo opozoriti na to, kar zanje ne obstaja, o čemer se ne govori. Kot ženska avtorica pa v splošnem – za razliko od moških – ne beži v mit, se ne umika, ampak grozote opisuje neposredno in tako z neke vrste »estetiko grdega« šokira in s tem povzroči zavedanje, da tudi to obstaja. Neuspeh in razočaranje namreč.


'''Povzemalna misel'''
==Povzemalna misel==


Meščanska drama Metuljev ples je prikaz, kaj storita bolečina in groza neizgovorjenega, odrinjenega in nepredelanega v družini. Zgodi se samomor, ki pusti močne posledice prizadetim družinskim članom, pojavi pa se tudi nezadovoljstvo s samim seboj in svojim življenjem, ki ga poskušajo sestre (in tudi oče) reševati vsaka na svoj način. Drama se ne konča pomirljivo, ampak se čustvena napetost stopnjuje do konca. Naslov Metuljev ples moramo razumeti metaforično. Lahko bi rekli, da predstavlja neko lahkotnost, brezskrbnost, svobodo in srečo, ki je v tej družini ni. Oče dosledno kliče hčere in vnukinjo metuljček, a že same se zavedajo, da so metulji brez kril. Ana tudi pove, da si želi biti kot metulj. Pravi, da hoče sanjati, se ljubiti, prepevati in plesati dneve in noči … kot metulj. A se zaveda, da tega ne bo dosegla, naj se še tako trudi. Vseh spon se ne bo rešila. Didaskalije napovedujejo, da se bo pri uprizoritvi igrala v ozadju glasba Metuljev ples.
Meščanska drama Metuljev ples je prikaz, kaj storita bolečina in groza neizgovorjenega, odrinjenega in nepredelanega v družini. Zgodi se samomor, ki pusti močne posledice prizadetim družinskim članom, pojavi pa se tudi nezadovoljstvo s samim seboj in svojim življenjem, ki ga poskušajo sestre (in tudi oče) reševati vsaka na svoj način. Drama se ne konča pomirljivo, ampak se čustvena napetost stopnjuje do konca. Naslov Metuljev ples moramo razumeti metaforično. Lahko bi rekli, da predstavlja neko lahkotnost, brezskrbnost, svobodo in srečo, ki je v tej družini ni. Oče dosledno kliče hčere in vnukinjo metuljček, a že same se zavedajo, da so metulji brez kril. Ana tudi pove, da si želi biti kot metulj. Pravi, da hoče sanjati, se ljubiti, prepevati in plesati dneve in noči … kot metulj. A se zaveda, da tega ne bo dosegla, naj se še tako trudi. Vseh spon se ne bo rešila. Didaskalije napovedujejo, da se bo pri uprizoritvi igrala v ozadju glasba Metuljev ples.

Redakcija: 16:28, 20. marec 2007

Metuljev ples (meščanska drama)

  • krstna uprizoritev: 13. decembra 1996 v SNG Drami
  • 2 dejanji, 6 oseb
  • prostor in čas: drama se dogaja danes, v stari podeželski vili; vse se zgodi v enem večeru
  • osebe: 3 sestre (Adela – Ada (38 let, kirurginja), Ana (38 let, trenutno brezposelna novinarka) in Agata (50 let, učiteljica)), oče sester Ante (75 let), Lena (15 let, gimnazijka, Adelina in Davidova hči), David (49 let, Adelin mož, policist)
  • nominacija za Grumovo nagrado

Vsebina

Drama razkriva poglavitne probleme sodobne družine, med katerimi je v ospredju pomanjkanje komunikacije, ki vodi v nezadovoljstvo in celo v samomor. Predstavi se nam družina, ki jo sestavljajo tri sestre Ana, Adela (dvojčici) in Agata, njihov oče Ante, Adelina hči Lena in Adelin skoraj bivši mož David. Iz pogovorov izvemo, da je babica pred nekaj leti storila samomor – in to prav na dan obletnice poroke. Ta dan je nocoj, vse tri sestre pa so spet doma. Med pogovori se kaže njihovo nezadovoljstvo, ki ga eksplicitno ponazori Adela, ki pravi, da ima vsaka svoj kamenček in da bi se pri njih moralo imenovati Pri treh šepavkah. Agata je osamljena učiteljica, ki je pred leti izgubila moža. Otrok nista imela. Zdaj se je odločila, da bo vzela v rejo nekega dečka, kar pa sestrama, zlasti Adeli, ni všeč, saj nočeta, da bi se dom spremenil. Adelina težava je mož David, ki jo neprestano vara in ga je zato s hčerjo vred zapustila in se vrnila domov. Kasneje izvemo, da je David sprva hodil z Ano, a ga je ta zavrgla in se je nato poročil z Adelo, ki je nikoli ni imel resnično rad – bila je nadomestek za Ano. Adela si obupno želi, da se doma ne bi nič spremenilo (želi si stanje pred svojo poroko); ves čas pa tudi nadzira druge člane družine, zlasti očeta, ki se rad izgubi. Ana je pravo nasprotje svoje zagrenjene sestre. Je brezskrbna in plava v oblakih. Zdi se, da je narava med njima porazdelila lastnosti tako, da je vsako obdarila s tistimi, za katere je potem sestra dvojčica prikrajšana. Anina težava je, da se ne more ustaliti. Ves čas hlepi po nečem, kar še sama ne ve, kaj je. Ana hitro privabi ljudi, a jih potem ne zna obdržati. Je zelo dinamična in neprestano v gibanju. Sestri ji očitata pohotnost. Še vedno živi kot dekle, nasproti nje pa zato Adela s svojo resnostjo deluje prav stara, kar ji tudi očita hči Lena. Zdi se, da Lena krivi za razpad družine svojo mater. Očita ji, da se obnaša kot stara baba. V nasprotju s tem pa svojo teto Ano občuduje in jo ima rada. Zato se Adela boji, da bi ji Ana prevzela hčer. Oče Ante je nesrečna podoba vdovca, ki je po ženini smrti postal rahlo čudaški. Tolažbo išče v hčerah in se pogovarja z golobi, ki jih krmi s kamenčki. Pogosto se mu zdi, da je žena še živa. O njeni smrti se odkrito ne pogovarjajo. Zdi se, da se vsi čutijo krive. Oče pravi, da ji ni znal prav pokazati ljubezni in da sta po odhodu hčera ostala vsak zase kot dve osamljeni trdnjavi. Že skoraj bivši družinski član David je podoba moškega, ki je kot nadomestilo za izgubljeno ljubezen poročil njeno sestro dvojčico. Ana pravi, da vsi vedo, koga je imel rad in koga je poročil. Iz tega veje cinizem, ki ga Ana premore v polni meri in je zato pokazatelj, da se kljub lahkotnosti, brezskrbnosti v njej skriva oseba, ki je nezadovoljna in hlepi po nečem višjem. Adela meni, da je to otrok, Ana pa išče tolažbo v kokainu. Napetost v družini se stopnjuje, ko Lena vzame Anin kokain in ravno, ko se teta nanjo jezi, pozvoni. Prišel je močno vinjen David, ki namerava kar z revolverjem prepričati Adelo, da se z Leno vrneta domov. Vendar pa se ne more upreti skušnjavi, da ne bi nagovarjal Ano v ljubezensko igro. Toda zdi se, da je tokrat to preveč celo za Ano, ki sicer Adeli priznavava, da spi z Davidom. Prepir se stopnjuje, zberejo se vsi družinski člani in šele, ko se Lena, ki je med prepirom v stiski vzela še več Aninega kokaina, zgrudi, se pozornost preusmeri nanjo. David se iz zapuščenega moža in razočaranega ljubimca spremeni v očeta, ki v navalu skrbi in jeze ubije povzročiteljico nesreče Ano. Vendar pa se ne zaveda, da je s tem zapravil še zadnjo možnost, da bi se Adela z Leno kdaj vrnila k njemu. Z ubojem sestre dvojčice je ubil tudi del nje. Zgodba se razplete le delno odprto. Ne vemo, kaj se v bolnišnici zgodi z Leno – preživi ali ne? Ne vemo, kaj se zgodi z Davidom in kaj vse to pomeni za Adelo. Vemo le, da za Anteja in Agato življenje teče dalje, saj se na vratih pojavi deček, ki ga je vzela v rejo.

Oznaka oseb

Adela - Ada: 38-letna kirurginja, ki je po letih zakona zapustila moža Davida in se s hčerjo vrnila domov. Je umirjena, resna in zrela oseba. Moževo varanje jo je globoko prizadelo. Počuti se staro in utrujeno. Poročila se je z nekdanjim fantom svoje sestre dvojčice Ana, ki jo ima kljub vsem napakam zelo rada. Zdi se nenavadno in težko razumljivo, zakaj ji ne zameri, ko ji Ana pove, da še vedno spi z njenim možem. Dozdeva se, da sestrske vezi ne more pretrgati naklonjenost do istega moškega in da za nastalo težavo krivi predvsem Davida. Hčer Leno ima rada in je do nje materinsko stroga in zaščitniškega, česar pa slednja vedno ne razume in se zato zelo naveže na teto Ano, ki je materino popolno nasprotje. To je razlog za Adelin strah, da ji bo sestra prevzela hčer. Adela je tudi tista, ki ne mara sprememb v hiši in si želi, da bi bilo vse tako, kot je bilo pred njeno poroko. To nam da misliti, da se je po poroki stanje znatno poslabšalo in si želi vrnitve v ta (zanjo srečni) čas. Polna je tudi skrbi za očeta, ki si po materini smrti ni nikoli opomogel.

Ana: 38-letna trenutno brezposelna novinarka, lahkotnejša polovica sester dvojčic, ki deluje vedro, brezskrbno, a pod ometom veselja se skriva cinizem, ki kaže, da vse le ni tako rožnato. Ana namreč hrepeni po nasmehih, plesu, veselju, ljubezni … Je nestanovitna, vihrava. Hitro najde prijatelje, a jih ne zna obdržati. Čeprav poskuša živeti kot mlado dekle, se zaveda, da to ni. V sestri dvojčici namreč vidi svoj odsev. Na Adelo je zelo navezana, a je to ne ovira pri ljubimkanju z njenim možem Davidom, svojim nekdanjim fantom, ki se ga je naveličala in ga zavrgla. Zna biti tudi kruta, kar se izkaže, ko sestri pove, da je bila z njenim možem in da ni bilo slabo. Za bralca je to primer krutosti brez meja. Namerno je prizadela osebo, ki ji je najbližja. Če se vprašamo zakaj, bi lahko odgovorili, da si je hotela olajšati vest, ki jo je mučila ob prevari sestre. Nečakinjo Leno ima rada, a se do nje obnaša neodgovorno, bolj ji je prijateljica kot teta. Zato se tudi zgodi, da Lena pride do njenih mamil, kar povzroči tragedijo.

Agata: 50-letna učiteljica, v svojih besedah in dejanjih zmerna, skrbna in po svoje nesrečna. Njeno življenje je po smrti (pred leti) moža prazno. Otrok nista imela in ni popolnoma jasno, zakaj ne (mislimo si, da jih nista mogla). Zato si zdaj zaželi vzeti v rejo dečka (v ospredje pride stereotipni negativni odziv sester, ko izvedo, da je deček musliman). Ker ji Adela oporeka, se rahlo spreta. Adela ji pove kruto resnico, ki je sama ne upa izgovoriti. In sicer Agata se boji ostati sama. Druga resnica pa je, da svoje žalosti in strahu ni pripravljena deliti s svojimi domačimi. Tako Adeli reče: »Ti bo laže, ko me boš gledala, kako trpim? Bo potem tvoja nesreča manjša?« gre torej za osamljeno žensko, ki se iz srednjih let počasi pomika v starost in se ob tem zaveda, da življenje teče mimo nje – ona pa ostaja praznih rok in brez izpolnitve svojih mladostnih želja in idealov. Pa vendar konec drame s prihodom dečka zanjo odpira možnosti za svetlo prihodnost.

Ante: 75-letni oče, ki je postal po smrti žene in matere svojih treh hčera rahlo čudaški. Pogosto se namreč pogovarja z namišljenimi golobi in jih hrani s kamenčki. Pa še izgublja se, zato so hčere v skrbeh zanj in ga samega ne pustijo iz hiše. Preko dialogov izvemo, da se je njegova žena obesila – in to prav na obletnico njune poroke. In čeprav se o tem ne pogovarjajo (gre za družinsko tabutemo), zgleda, da je moralo biti nekaj hudo narobe. Ante v dialogu pove, da morda ni dovolj pokazal svoje ljubezni do žene in otrok in tega mu je žal. Vsi pa se čutijo krive za tragedijo, saj vsak išče krivca v sebi. Zato do odprtega pogovora o tem ne pride. Ves čas drame deluje zmedeno. Hčeram in vnukinji poskuša ugajati, kar se opazi tudi na jezikovni ravni (npr. v pogovoru z vnukinjo uporablja slengovske izraze). Tudi zanj se drama konča pozitivno z upanjem na boljšo prihodnost, kolikor je še ima.

Lena: 15-letna Adelina in Davidova hči, gimnazijka, ki deluje mladostno razigrano, a hkrati je globoko ranjena ob prihajajoči ločitvi staršev. Za vse skupaj krivi mater. Očita ji, da se obnaša kot stara baba in da ni čudno, da je oče ni več maral. Po tej strani se postavi izrazito na stran očeta. Zdi se, da si želi mater, kot je njena teta Ana, ki je nikoli ne omejuje in ne krega. In še mladostna in privlačna ženska je. Kdo pa ne bi imel takšne mame? Vendar kljub temu, da deluje kot mlada dama, ki se že zaveda odnosov med partnerjema in jih celo že vrednoti, v trenutku stiske (prepir tete in očeta) reagira kot otrok in se za prebroditev krize posluži prvega sredstva (mamila), ki ga je imela pri roki. Njena prihodnost – njeno življenje tako na koncu drame visi na nitki in ni jasno, kaj jo čaka, če jo sploh kaj.

David: 40-letni policist, Adelin mož, ki nikoli ni prebolel mladostne ljubezni Ane in se je zato v zameno poročil z njeno sestro dvojčico. Vendar pa Adela ni in nikoli ne bo Ana, zato njuna zveza ni uspešna in ženo vara. Ana je v dialogu omenila, da vsi vedo, koga je ljubil in koga poročil. Izjava nakazuje, da je bil ljubezenski trikotnik jasen vsem, zato so vsi vpleteni krivi za nastalo situacijo. Pravi tudi, da se je z Adelo poročil zato, da bo na poti v njeno spalnico lahko videl Ano. To pa vodi v nesrečo. Gre za enostransko ljubezen, ljubezen po sili, ki je še bolj zapletena zaradi povezanosti med sestrama. Konec- potem ko v navalu besa ustreli Ano, ki je dala njegovi hčeri mamilo – je zanj negativen. Ne vemo, zato pa predvidevamo, da gre v zapor in tako za zmeraj izgubi ženo in hčer. Zanimivo je, da si kljub dejstvu, da žene ne ljubi, želi njeno vrnitev domov. A ne iz ljubezni, ampak pogreša gospodinjo, perico, skratka vdano ženo, ki je zanj storila vse. Dodaten plus je seveda hči Lena, na katero se spomni v trenutku, ko jo skoraj (ali pa jo?) izgubi. Takrat se iz »mačota«, ljubimca, nezvestega moža prelevi v skrbnega in prestrašenega očeta in temu (ne)primerno odreagira. Tragično je, da z ubojem Ane dokončno izgubi ženo in hčer – torej osebi, ki ju je poskušal vrniti v svoje življenje na rahlo čuden način (pijan in z revolverjem). David je zato tragična oseba, ki se ni znal in mogel spopasti z ljubezenskim razočaranjem iz mladosti. To pa zaznamuje njegovo nadaljnje življenje.

Čas in prostor drame

Glede časa, prostora in dejanja je drama lep primerek klasicistične enotnosti drame, saj so čas, prostor in dejanje enotni. Vse se zgodi v enem (poznem) večeru, ko se osebe že odpravljajo (ali pa so se že) spat. Prostor dogajanja je ves čas meščanska vila, ki ni opremljena po najnovejši modi. Podrobneje je opisana jedilnica, kjer se odvija večina dogajanja. Poudarjeno je, da je pohištvo staro in da je nekdaj lepa luč nad njo poškodovana. Zato vse skupaj deluje zanemarjeno. Lahko bi rekli, da morda že sama »scena« napoveduje, da je v družini nekaj narobe. Podatke o času in prostoru najdemo tako v didaskalijah kot tudi v dialogu samem. Že sam podnaslov (meščanska drama) nam pove, da se bo dogajanje odvijalo v mestu.

Jezik

V drami se pojavljajo različne jezikovne zvrsti in – kot je omenila Tatjana Stanič v svojem prispevku ob objavi drame v gledališkem listu – bi lahko rekli, da gre v drami za ples jezikovnih zvrsti. Že naslov in podnaslov kažeta jezikovno dvojnost: poetičnemu, metaforičnemu naslovu (Metuljev ples) sledi podnaslov (meščanska igra), ki nas prenese na realistična tla sodobnega sveta. Gre za prepletanje visoke, ritmizirane in pogosto tudi rimane govorice ter vsakdanjega, pogovornega in pogosto celo vulgarnega jezika. Osnova, tj. govorna podlaga, vseh oseb je t. i. splošni pogovorni jezik. Jezik pa je tudi pokazatelj karakternih lastnosti oseb. Tako nam Anina patetična govorica, ki deluje privzdignjeno in odmaknjeno, kaže njeno obrambo, Adelina govorna eksaktnost, zbranost pa je sredstvo ironije. Ante v redkih trenutkih jasne zavesti uporablja moralistični slog govorjenja, ko postaja zmeden, se niža tudi njegov jezik; pogosto pa se jezikovno z uporabo slengizmov približa govoru Lene in Ane. Agatino moralno poslanstvo vpliva tudi na izbor jezikovnih sredstev; David pa kot primer moškega šovinizma govori le s kratkimi in enostavnimi enopomenskimi stavki nizkega jezikovnega standarda. Lena kot pripadnica najstniške generacije uporablja seveda sleng, ki pa je malo prilagojen govornemu položaju z odraslimi.

Avtoričina poetika

Draga Potočnjak je ena redkih slovenskih avtoric (avtorjev), ki se lotevajo prikaza sveta deprivilegiranih, ki so z vidika družbe neuspešni in nepomembni. Postavi jih v središče svojih zgodb, ki so – lahko bi rekli – sredstvo, s katerim prikazuje in razgalja stiske in bolečine, pred katerimi si običajno zatiskamo oči. Tako je v drami Alisa, Alica izpostavila medsebojno zatiranje in oteževanje življenja, posesivnost; vsemu skupaj pa dodala še pridih vojne v nekdanji skupni domovini. V drami Kalea je izpostavila usodo genialnega romskega dečka, ki se mu kljub talentu in močni želji ne uspe iztrgati usodi in uresničiti svojo željo postati pevec – vpliv okolja je namreč prevelik in junak se zlomi. Tokrat imamo v ospredju na videz uspešne osebe, ki imajo dobro plačane službe, a so v sebi prazne, nesrečne in razočarane – temu pa ne znajo uiti. Lahko bi naštevali še dalje in ugotovili, da je v vseh dramah zasnova podobna. Gre za hrepenenje, ki ni uresničeno, gre za življenje, ki ni »holivudsko« srečno, ampak realno in še kako kruto. Avtorica poskrbi, da so osebe njenih dram psihološko in kompleksno opredeljene, zaradi česar je drama globoka, večplastna predstavitev problema in jo lahko dojemamo v več razsežnostih. Samo površnemu bralcu se ne odkrije globina dram, ki je včasih zakrita z navidezno lahkotnostjo. Situacije so do skrajnosti zapletene – lep primer te trditve je obravnavano besedilo. Ni dovolj, da se Adela ločuje od nezvestega moža, s katerim ljubimka njena sestra Ana, v ozadju je še družinska tragedija, izpraznjenost njune sestre Agate, prizadetost Lene, krivda očeta in kolektivna krivda vseh. Za Drago Potočnjak je prav tako značilno, da ničesar ne olepšuje, ampak prikazuje realno stanje, ki je pač kruto, če tako nanese. Zato lahko rečemo, da tako v zgodbi kot v jeziku sledi človeškim stiskam. Jezik je pogosto sestavljen iz palete različnih zvrsti in tudi tujih jezikov, ki pa niso le sebi v namen. Z njimi namreč avtorica kaže na osebnostne lastnosti dramskih oseb ter – in to je bistveno – z njimi (pogosto) vzpostavlja socialna razmerja med osebami. To je lepo vidno v drami Alisa. Alica, kjer je Alisa zaradi svojega jezika (ki ni slovenščina!) avtomatsko podrejena in v slabšem položaju kot njena skrbnica, ki govori lepo slovenščino. Jezik je sredstvo zatiranja in kazanja na različni družbeni položaj. V obravnavani drami pa se preko jezika kažejo osebnostne lastnosti oseb, kot je že zgoraj podrobneje opisano. V ozadju besedil je mogoče opaziti avtoričino prizadetost nad usodo nepomembnih ljudi, za katere družba nima posluha. Zdi se, da želi Draga Potočnjak »z lepimi zgodbami uspavano« družbo opozoriti na to, kar zanje ne obstaja, o čemer se ne govori. Kot ženska avtorica pa v splošnem – za razliko od moških – ne beži v mit, se ne umika, ampak grozote opisuje neposredno in tako z neke vrste »estetiko grdega« šokira in s tem povzroči zavedanje, da tudi to obstaja. Neuspeh in razočaranje namreč.

Povzemalna misel

Meščanska drama Metuljev ples je prikaz, kaj storita bolečina in groza neizgovorjenega, odrinjenega in nepredelanega v družini. Zgodi se samomor, ki pusti močne posledice prizadetim družinskim članom, pojavi pa se tudi nezadovoljstvo s samim seboj in svojim življenjem, ki ga poskušajo sestre (in tudi oče) reševati vsaka na svoj način. Drama se ne konča pomirljivo, ampak se čustvena napetost stopnjuje do konca. Naslov Metuljev ples moramo razumeti metaforično. Lahko bi rekli, da predstavlja neko lahkotnost, brezskrbnost, svobodo in srečo, ki je v tej družini ni. Oče dosledno kliče hčere in vnukinjo metuljček, a že same se zavedajo, da so metulji brez kril. Ana tudi pove, da si želi biti kot metulj. Pravi, da hoče sanjati, se ljubiti, prepevati in plesati dneve in noči … kot metulj. A se zaveda, da tega ne bo dosegla, naj se še tako trudi. Vseh spon se ne bo rešila. Didaskalije napovedujejo, da se bo pri uprizoritvi igrala v ozadju glasba Metuljev ples.