Nebojša Pop Tasić

Življenjepis

(*leto rojstva:=1962, kraj rojstva:=Zemun) Osnovno in srednjo šolo končal v Pančevu (Srbija). Igral v glasbeni skupini Nemirne bebe. Od leta 1984 do leta 1992 delal kot novinar in urednik v časopisu Pančevac in na radiju Pančevo ter na radiju Beograd. Leta 1989 se vpiše na Fakulteto dramskih umetnosti v Beogradu – smer kulturni menagement, gledališka in radijska produkcija. Ustanovil Tajno ekološko društvo Črni list. V tem obdobju (1989-1992) delal predvsem ulične ekološke performanse ('Barvanje reke Tamiš v zeleno', 'S hrupom proti hrupu', 'Pogreb našega someščana – Homopančevikusa', 'Živalski vrt je moj dom' itn). Sodeloval z francoskim Institutom za mladino v Marly le Roi v bližini Pariza in v koprodukciji s Kulturnim centrom v Pančevu ustvaril dvodimenzionalno gledališko predstavo 'Preganjanje kvarka'.

Leta 1992, ob začetku bombardiranja Sarajeva, zapusti Srbijo. Preseli se v Slovenijo. V Sloveniji (Maribor) ustanovi glasbene skupine Romano Rai, Ciganska jazzbina, Karlo Jederman. V časopisu Večer začne pisati satirične kolumne. V Mariboru sodeluje tudi z DramoSNG Maribor , Lutkovnim gledališčem, Gledališko šolo Prve gimnazije, Zvezo društev za cerebralno paralizo – Sonček itn. Leta 2004 se preseli v Ljubljano sodeluje z gledališčem Glej, Slovenskim mladinskim gledališčem, SNG Drama Ljubljana, ter ŠKUC Teatrom.

2001-

• 2007 F. Pessoa, Mornar, SNG Drama Ljubljana, r. Jernej Lorenci
• 2006 P. Handke, Podzemni blues, dramaturgije v::SNG Drama Ljubljana, r. Jernej Lorenci
• 2005 Ep o Gilgamešu, Slovensko mladinsko gledališče, r. Jernej Lorenci
• 2005 Evripides, Medeja, r. Jernej Lorenci, SLG Celje,
• 2004 J.B.P. Moliere, Namišljeni bolnik, r. J. Lorenci, Drama SNG Maribor
• 2004 W. Gombrowicz, Poroka, r.Jernej Lorenci, dramaturgije v::Slovensko mladinsko gledališče,
• 2004 Tihožitje, avtorski projekt po motivih E. Ciorana in C. Fuentesa,r, Jernej Lorenci, Glej – E.P.I. Center
• 2003 T. Partljič, Moj ata, socialistični kulak, r. M. Babjak, SLG Celje
• 2003 Koža, avtorski projekt po motivih Strindbergove Gospodične Julije, r. Jernej Lorenci, SLG Celje
• 2002 Nebojša Pop Tasić Metuljeva dežela, r. Nebojša Pop Tasić Mariborsko lutkovno gledališče

1991-2000

• 1999 J.B.P. Moliere, Don Juan, r. Jernej Lorenci, [Slovensko ljudsko gledališče Celje|SLG Celje]]
• 1998 Euripides, Bakhe, r. Jernej Lorenci, Drama SNG Maribor
• 1996 B. Brecht, Baal, r. Jernej Lorenci, Drama SNG Maribor

Glasba

• 2006 JONATHAN EMMETT: DIAMANT V SNEGU ali KAJ SE JE KRTEK NAUČIL PO ZIMI,

dramatizacija Kim Komljanec

• 2002 Nebojša Pop Tasić Metuljeva dežela režija Nebojša Pop Tasić, Mariborsko lutkovno gledališče
• 2000 CD plošča Karlo Jederman, založba Helidon
• 1997 Kabaret Karla Jedermana, režija Jernej Lorenci, Drama SNG Maribor in Cafe Teater Ljubljana

Teksti

• Kič, 2006
• T.i. Tajni agent, 2006
• Viva la vulva, 2006
• Ep o Gilgamešu, 2005
• Tihožitje, 2004
• Koža, 2003
• Krokodil Poro, 2003
• Metuljeva dežela, 2002
• Rumpelkamra, 2000
• Tajni agent, 1999
• Mali raj, 1998
• Kabaret Karla Jedermana, 1997

celotna besedila

                        Nebojša Pop - Tasić
     
     Kič

(kričler s petjem in šestimi streli v trinajstih slikah)

pravice©®nebojšapoptasić

Liki: JEŽ, sosed GRIVAR, sosed POLOJNIK, sosed, kasneje tudi Mož Povožene Peške ŠČINKAVEC, sosed POVOŽENA PEŠKA VLASTA, soseda GALJO, Vlastin obiskovalec KLOKOTEC, sosed GOSPA KLOKOTČEVA, soseda

(scena je takšna: enonadstropna hiša, s skupnim dvoriščem; na dvorišču vhodna vrata v stanovanje KLOKOTČEVIH in nekaj oken; zgoraj dolg gank s petimi vrati; na desni z ganka vodi stopnišče, ki se spušča v dvorišče)

I slika (odprejo se vrata stanovanja na dvorišču; na dvorišče stopi gospod KLOKOTEC v jutranji halji; s seboj prinese stol ga postavi sredi dvorišča in se vsede; za njim pride gospa KLOKOTČEVA z mizico, ki jo postavi pred KLOKOTCA; potem prinese še pladenj s skodelico čaja in kuhanim jajcem na podstavku za kuhana jajca) KLOKOTEC: (glasno kihne) KLOKOTČEVA: Že celo jutro ima nadražene nosnice. Kiha in vsakič ko kihne, pomisli, da bi moral biti čaj že skuhan. Skuhala sem mu čaj, poleg tega pa še mehko kuhano jajce in to ga je delno pomirilo. (se vrne v stanovanje) (KLOKOTEC nekaj časa previdno sreba čaj; potem z žličko zajame rumenjak, ga počasi približuje k ustom in se nenadoma ustavi; iz kuhinje pride KLOKOTČEVA s krpo v roki) KLOKOTČEVA: Tako je žaltavo sedel, jedel jajce in poskušal disciplinirati svoje misli, ko mu je z žličke pobegnil del žoltega rumenjaka in se pretvoril v kričeč madež na njegovi jutranji halji. (s krpo mu čisti madež) To ga je zmedlo. Njegova osredotočenost je postala mlačna. Zlobne misli so se začele zabavati in pljuskotati po možganski tekočini, kot nagajivi otroci v morju. Nezaželjeno veselje v njegovi glavi se je tako razbohotilo, da ga je dokončno spravilo v slabo voljo. Toliko ga že poznam. (odide v stanovanje; Klokotcu, iz stanovanja) Pridi raje noter, ljubi, zunaj ni tako toplo kot izgleda. Prehladil se boš. KLOKOTEC: Pa kaj! Človek se s prehladom rodi. (še nekaj časa obsedi, kihne, srebne čaj, potem vstane in s skodelico v roki počasi oddrsa v stanovanje; KLOKOTČEVA se vrne, pobere pladenj z jajcem in izgine v stanovanju; na dvorišču ostaneta samo prazen stol in mizica)

II slika

(JEŽ odpre vrata sredinskega stanovanja na ganku, stopi ven in resno začne) 

JEŽ: Spoštovani publikum! Nocoj Vam bomo prikazali uganko časa in prostora, uganko človeka in njegove ure. Vaš obisk in Vaše zanimanje prepevata o tem, da upanje za resnico še utripa, kajti pri nas ni ne laži ne prevare. Prikazali Vam bomo igro takšno, kakršna je, brez okrasov, usmiljenja, odvečnih interpretacij ali sodobne patetike. Cena vstopnice je, kot ste opazili, malenkost: nekaj utripov Vašega srca, nekaj vdihljajev, izdihljajev, vse, kar boste s tem pridobili ali izgubili, pa je zastonj. Videli boste ljudi, ki so zaradi Vas trpeli in verjeli, da bo njihovo trpljenje postalo Vaša radost. Videli boste ljudi, ki so sanjali Vašo srečo in po tihem upali, da jih ne boste pozabili. Videli boste ljudi, ki zlahka pozabijo vse, razen sebe in Vas, ljudi obsojenih na grozljiv spomin: spominjajo se samih sebe takšnih, kakršni nikoli niso bili. Videli boste morilce časa, ki jih čas mori, samomorilce, ki prezirajo samomor, alkoholike brez pijače, oropane roparje, rokomavhe brez rok, zločince brez zločina. Videli boste razlog in smiseln vzrok vseh revolucij, obenem pa Vam bo postalo jasno, zakaj so vse revolucije nesmiselne. Videli boste ljudi, ki merijo čas od bojazni do bojazni, ljudi, ki so tako prestrašeni, da so se svojega strahu že zdavnaj naveličali in se ga ne bojijo več. Videli boste ljudi, ki so nenavadno navadni. Videli boste ljudi, ki so nečloveško človeški. Videli boste ljudi, pri katerih je čevelj mera za globino, prst za višino, ljudi, ki kot aperitiv pijejo solze, za predjed si nastrgajo izgubljene ideale, za glavno jed si režejo kuhan obup, solato iz žalosti pa pokapljajo s kisom prihodnje sreče. Videli boste ljudi, ki so kot kamen: nikamor se ne premaknejo in daleč pridejo. Videli boste ljudi, ki so Vam neverjetno podobni, zato Vam svetujemo, da se nikakor, za nobeno ceno ne zgledujete po njih. Videli boste ljudi ...

(njegov nagovor prekine predirljiv krik; JEŽ se ozre na levo in na desno, potem pogleda čez ograjo; čez nekaj trenutkov JEŽ  poskuša nadaljevati) 

JEŽ: ... videli boste ljudi ...

III slika

(krik se ponovi, zdaj še glasnejši; na gank iz drugega stanovanja z desne strani stopi sosed GRIVAR)

GRIVAR: (vznemirjeno) Kaj se je zgodilo? JEŽ: Ne vem. Nekdo je kričal. GRIVAR: To vem, sosed. Kljub letom, še vedno zelo dobro slišim. Ničesar niste videli? JEŽ: Ne. Nekdo je kričal, a ne vem kdo. GRIVAR: Je kdo stekel čez dvorišče? JEŽ: Ne. GRIVAR: A je kaj zaropotalo, počilo, se razbilo? JEŽ: Ne. GRIVAR: Človek ne kriči brez razloga. Morda se je zgodil kak zločin. Mogoče so koga navsezgodaj oropali. Drugače, ne vem, zakaj bi nekdo tako zarana kričal. JEŽ: Zdi se mi, da je bil ženski krik. GRIVAR: Ženski, pravite? Škoda. Potem verjetno ni nič resnega. Ženske rade kričijo. Verjetno kakšno posilstvo ali kaj takega. Ah, v mojih letih, sosed, si človek zaželi resnih stvari. Želi si, da bi ga kaj malce prestrašilo ali pretreslo. JEŽ: Kako to, gospod Grivar, mar uživate v tuji nesreči? GRIVAR: Nikakor ne. Le to pravim, da starcem kot sem jaz, tuje nesreče bogatijo dolgčas, veste, pospešijo prebavo, izboljšajo prekrvavitev. JEŽ: Jaz sem mislil, da so upokojenska leta, leta miru, svobode in modrosti. GRIVAR: Saj je res, ampak človek je vseeno malce zmeden. Noben dan ni trudodan. Lahko rečem: jesen je ... in: sonce brli kot leščerba ... in to je grenko. Prost sem. Čas se nabira v meni. Nobene nuje ni. Prost sem dela, ampak to pomeni, da so me oprostili tudi življenja. Lahko uživam le v tujih življenjih. Preteklost se mi zdi kot iztrohnelo sadje, ki sem ga, obajan od življenja, požrl, zdaj pa tulim drisko. Jah, včasih resnično potočim glas, če mi je do petja, a ta glas je počen in škriplje kot suho deblo v zimskem vetru. Star sem in ... moje zdravje ... (zakašlja) JEŽ: Kaj pa vam zdravnik pravi? GRIVAR: ... in moje zdravje je izvrstno. Zdravnik pravi, da moram uživati. Jaz pa sem sam in kako naj samotnik uživa. Ne, nisem vajen samote. To me dela osamljenega. In moj zdravnik je nekakšen elastikar, obut v vedno zglancane čeveljce, ki odmevajo po hodniku kot škornji nemškega nacista. Ena sestra (odsotno se nasmehne), ki dela pri njem pa je rumenolasa in rdečelična. Spominja me na zlato ribico v jarinu pod vodometom. Njena hoja je neslišna kot spomin, sapljanje njenega parfuma prinaša pozabljene reči ... (za hip obmolči) Kaj pa je z vami, sosed Jež? Izgledate grozljivo. Res izgledate grozljivo. JEŽ: Nič ni z mano. Vadim za nastop. GRIVAR: (pokroviteljsko) Ah, dragi moj mladenič, navadite se že enkrat. Življenje ni stvar vaje, temveč navade. JEŽ: Od tega živim. Moram vadit. GRIVAR: (karajoče) A morate pri tem tako kričat? JEŽ: Saj nisem jaz kričal ... GRIVAR: (samovšečno) Jaz sem izrazito dobre volje, vseeno pa se obnašam dostojanstveno. Vidite, star sem ... (zmehča glas in zaupno nadaljuje) ampak, če pomislim na kolege iz moje generacije, se počutim ... mlajšega. Na primer, zdaj sem se spomnil svojega sošolca, Zdravnik se piše in dejansko je zdravnik, doktor Zdravnik, razumete. (vedno bolj dobrovoljen in živahen) On še vedno zase misli, da je doktor, jaz bi prej rekel, da je pacient, veste, bolnik. In jaz sem ga bil prekrstil – iz Zdravnika v Bolnika, zato mu zdaj rečem – doktor Bolnik. (šaljivo se namuzne) Če bi ga zdaj videli, sosed, bi razumeli o čem vam govorim. Izgleda kot temnogled, srednjeveški verolomnež, ki so ga pravkar spustili z natezalnice. Obraz ima cimnat - povsod se mu košatijo zreli karbunkli, veste, pa ne ve od česa. Lica nosi v postano zelenkasti barvi. Ustne ima razpokane, tako, da so bolj podobne zadrgi kot razporku. (se že samozadovoljno hahlja) In ko hodi, to bi šele morali videti, hodi previdno, kot da z vsakim korakom nanovo utrjuje nožne sklepe umetnih nog, pri tem pa kot nekakšen dirigent maha z rokami in lovi ravnovesje. Razumete? In poglejte mene! (naredi nekaj počepov) JEŽ: Vidim, da ste v izvrstni formi. GRIVAR: (dela počepe, ampak vedno bolj počasi, potem pa preneha) Seveda, seveda, v izvrstni ... formi ... le da ... se nekako hitro ... utrudim ... žalostno je to ... (se zazre nekam daleč in obmolči) Ja, ja ... sosed Jež ... tako je s tem ... (se zamisli, potem se obrne proti svojemu stanovanju) JEŽ: Lep dan vam želim, gospod Grivar. GRIVAR: A se vam zdi? (odsotno pogleda naokoli) Ja, res je lep dan. (oddide v svoje stanovanje) JEŽ: (si prižge cigareto in nekaj časa molče stoji naslonjen na ograjo; potem hoče nadaljevati svoj nagovor, ki ga je prekinil sosed GRIVAR) In videli boste ljudi ... ki ... ki ... teh ljudi ... nikakor ... ne ... ne ... (ker se ne more spomniti teksta, začne mrmrati, kot da išče naslednji stavek) Vse, kar boste videli tukaj ...

       III slika

(odprejo se vrata drugega stanovanja z leve; pride sosed POLOJNIK; ko zagleda JEŽA, se nejevoljno namršči) JEŽ: (ne opazi POLOJNIKA in nadaljuje) Videli boste ljudi ... (zagleda POLOJNIKA in se zdrzne) O, sosed Polojnik! POLOJNIK: Dobro jutro, sosed. JEŽ: Dobro jutro. POLOJNIK: Kaj pa vi tako zgodaj tukaj postavate in kričite? JEŽ: Nič ne kričim, sosed Polojnik, vadim za nastop. POLOJNIK: Za nastop, pravite. Mar morajo klovni sploh vaditi svoje kremženje in spakovanje? JEŽ: (jezno, ironično) Veste kaj, sosed, čeprav se sliši neumno, vsak človek mora vaditi svoje neumnosti. Prepričan sem, da ste tudi vi v dobri kondiciji. POLOJNIK: Nikoli mi ne bo jasno, kako se človek sploh lahko odloči za kaj takega. Brijete norce iz poštenih ljudi, pa še plačajo vam za to. JEŽ: Če bi bril norce, bi bil brivec. Kam pa ste vi namenjeni tako zgodaj? K brivcu morda? POLOJNIK: Ne, sosed, jaz sem sam svoj brivec. JEŽ: Potem živimo v hudih časih, če norci brijejo sami sebe. POLOJNIK: In navsezadnje, kaj se to vas tiče kam sem jaz namenjen? JEŽ: Hotel sem samo izvedeti kje se nahaja ta norišnica za brivce. Oprostite, spoštovani sosed, da sem zmotil vašo nejevoljo. Nasvidenje. (še sam nejevoljen oddide v svoje stanovanje) POLOJNIK: Prekleti komedijant. Zanj je življenje komedija. Posmehuje se mi v brk, smehlja se mi v brado, jaz pa ...

IV slika ( POLOJNIK nervozno odmahne z roko, potem previdno pogleda na levo in na desno in ko se prepriča, da nikogar več ni na ganku, pozvoni pri prvih vratih z leve; vrata se odprejo; skozi njih pomoli glavo sosed ŠČINKAVEC; tudi on previdno pogleda na levo in desno in ko se prepriča, da ni nikogar, pogleda soseda POLOJNIKA) POLOJNIK: (zelo prijazno) Dober dan, sosed Ščinkavec. ŠČINKAVEC: (nezaupljivo, hladno) Dober dan, sosed Polojnik. Želite? POLOJNIK: Prosim vas, ne zamerite mi, kajti, sicer nisem takšne sorte človek, ampak ... moram vas vprašat ... A še vedno prodajate stvari ... tako ... na črno ... ŠČINKAVEC: O čem vendar govorite? POLOJNIK: Saj vem, da boste zanikali, in to je normalno ... Saj vsi vemo s čim s ukvarjate. Ampak ne gre za to. ŠČINKAVEC: Sosed Polojnik, opozarjam vas ... POLOJNIK: Veste, jutri imam rojstni dan in bi si rad kupil darilo. ŠČINKAVEC: (trgovsko prijazen) A tako! Čestitam! Zakaj niste takoj povedali? Za takšno priložnost si človek mora privoščiti kaj lepega. Seveda, seveda, dragi sosed. Kar povejte. Imate kakšno posebno željo? POLOJNIK: Rad bi nekaj... za boljše počutje. Veste, zelo slabo se počutim. ŠČINKAVEC: Razumem, razumem ... leta tečejo ... ampak, kaj hočemo, samo, da smo zdravi ... Zdravje je prvo. In drugo. (se za hip zamisli) In tretje. POLOJNIK: Resnično se slabo počutim ... Saj sem zdrav. Ampak, tam znotraj ... tako navznoter se ... nekako ... voha ... pa ne ravno diši ... poskusil sem že ... Zato sem pomislil ... (izstreli) Imate mogoče na zalogi kakšnega povoženega mačka? (pavza) Ali psa? Mislim, nekaj, kar ne hodi, a se še vedno po malem premika? ŠČINKAVEC: Žal, zmanjkalo jih je prejšnji teden. Naročeni so, ne vem zakaj jih niso pripeljali. Včasih imam probleme z dostavo. Od tega asortimana imamo samo najmanjše hišne živali – polhe, hrčke, morske prašičke in podobno. Mogoče kakšen ptič? POLOJNIK: Ne, ne, to ne bi delovalo. Rabim nekaj večjega in ... kako naj rečem ... blizkega človeku. ŠČINKAVEC: Ah, potem pa vzemite kar človeka. Mogoče bi vas zanimali pretepeni in posiljeni homoseksualci? POLOJNIK: Hmjaaa ... Ne, tega raje ne bi. Ne maram homoseksualcev. Prehitro se udomačijo, potem pa ne nehajo govoriti. ŠČINKAVEC: Kaj pa lačni umetniki? POLOJNIK: Ah, gospod Ščinkavec, s temi tipi sem že imel izkušnje. Ne maram jih iz praktičnih in higijenskih razlogov. Ker so lačni, so tečni, ko pa jih nahranite so še bolj tečni. Poleg tega smrdijo. ŠČINKAVEC: Vojne invalide? POLOJNIK: Bàh, živi dolgčas ... ŠČINKAVEC: Hepatitičarje? POLOJNIK: Prosim? ŠČINKAVEC: Obolele s hepatitisom. Lahko izbirate – A, B ali C. POLOJNIK: (nejevoljno, užaljeno) Ste vi normalni? Da se nalezem še kakšne bolezni! (hrepeneče prijazen) Imate mogoče zlorabljene otroke? ŠČINKAVEC: Razprodano. Želite mogoče alkoholika? Narkomana? POLOJNIK: (spet nejevoljen) Lepo vas prosim, gospod Ščinkavec ... ŠČINKAVEC: Že vem kaj bo za vas! (počasi in slovesno) Povožena peška! POLOJNIK: Kaj? Hmjaaaa ... Neeee ... ne vem ... ŠČINKAVEC: Poslušajte me, gospod Polojnik, izkušnje mi pravijo, da bi vam prav to odgovarjalo. POLOJNIK: Povožena peška? ŠČINKAVEC: Izvrsten primerek je! Ljubka! Zelo nadarjena! POLOJNIK: Nisem prepričan, da ... ŠČINKAVEC: Sveža je kot rosa. Včeraj smo jo povozili. Izredno hvaležen primerek. Oči ima tako zgovorne, polne neke življenske žalosti. POLOJNIK: Jah, jah ... mogoče imate prav ... Koliko pa stane? ŠČINKAVEC: Bi jo odkupili ali najeli na uro? POLOJNIK: Jah, mogoče bi ... ŠČINKAVEC: Jaz bi vam svetoval odkup. Ena ura najema vas stane trideset evrov, če pa bi jo odkupili, vam jo dam za sto petdeset evrov. POLOJNIK: Sto petdeset evrov? ŠČINKAVEC: Če vam ne ustreza, jo lahko spet preprodate in si seveda povrnete strošek. POLOJNIK: Prav. Vzamem jo. ŠČINKAVEC: Odlična izbira. Bojim se, da boste zelo zadovoljni, gospod Polojnik. Samo trenutek. (ŠČINKAVEC zapre svoja vrata; čez nekaj sekund jih spet odpre in skozi njih porine velik paket, ki izgleda kot darilna krsta – povezan je z rdečimi trakovi, celo šopek rož je lično aranžiran) POLOJNIK: To je to? ŠČINKAVEC: To je to. (POLOJNIK iz žepa izvleče denar, ŠČINKAVEC ga vzame in hoče takoj zapret vrata) POLOJNIK: Kaj pa potrdilo? ŠČINKAVEC: Pošljem po pošti. Nasvidenje. (zapre vrata) POLOJNIK: Nasvidenje.

V slika

(nekaj trenutkov tišine; POLOJNIK stoji sam z velikim paketom na ganku in si ga ogleduje; narahlo se dotakne trakov; zasliši se predirljiv krik; na gank prideta JEŽ in GRIVAR)

GRIVAR: (vznemirjen) Kaj je, kaj se dogaja? JEŽ: (zaskrbljeno) A ste vi kričali, Polojnik? POLOJNIK: (prestrašen, zmeden in prijazen; objame paket) Kričal? Jaz? Ne, ne, nič nisem slišal. GRIVAR: V tej hiši res ni več miru. Klokotcu bom povedal. On je policaj, pa bo napisal tožbo za kršenje ... (opazi paket; zelo radovedno) Kaj pa imate to? POLOJNIK: Ah, nič, paket sem dobil. JEŽ: (že ohlajen od zaskrbljenosti) Kar velik paket. GRIVAR: Kaj pa je v njem? POLOJNIK: (v zadregi) Ah ... knjižna polica, ki sem jo naročil preko kataloga. Veste, rad berem in imam veliko knjig ... GRIVAR: (radovedno si ogleduje paket) Lepo so vam to zapakirali. Trakovi, pa rože ... POLOJNIK: Ah, to, ja, ja ... na naročilnici sem pripisal, da imam rojstni dan in so se potrudili ... Mislim, da je tu nekje celo voščilce ... GRIVAR: Rojstni dan? No, čestitam, čestitam! (mu močno stresa roko) Lepo! A ne, Jež? JEŽ: (bolj od daleč) Lepo, lepo, tudi jaz čestitam. (mu ne strese roke) Ste prepričani, da so vam poslali pravi paket? Tole tukaj izgleda ... oprostite, ampak izgleda, kot da so vam poslali kar celega mrtvega knjižničarja za rojstni dan. POLOJNIK: (se zdrzne) Mrtvega ... kaj? Neeeee, sosed ... GRIVAR: A ste zato kričali? POLOJNIK: (poplnoma zmeden) Kako – zato? Ne, ne ... Ne razumem. GRIVAR: Ker imate rojstni dan. POLOJNIK: (z velikim olajšanjem) Aja! (resno) Saj nisem kričal. GRIVAR: (spet nejevoljen) Kdo pa je potem kričal? (potrka po paketu) Vaša knjižna polica? POLOJNIK: (prestrašeno) Sosed, jaz res nisem kričal in ... GRIVAR: Kdo pa je? Hm? POLOJNIK: Ne vem. Jaz nisem. GRIVAR: Vi niste? Nekdo mora biti in ko bom ujel tega kričača, ga bom odkričal naravnost k hudiču! Me razumete?! POLOJNIK: Razumem, razumem ... JEŽ: (hudomušno) Rabite pomoč? Vam pomagava, da to krsto odnesete v svojo grobnico? Hočem reči – knjižnico ...

      POLOJNIK: Ne, ni treba. Še vedno sem pri močeh. 

GRIVAR: (spet jezno) Jaz pa nisem. Nisem ne krstar ne grobar. V mojih letih se ne spodobi, da bi vsakemu vriskaču, ki mi zakriči naravnost v uho, nosil krsto za rojstni dan. (protokolarno, dostojanstveno) Lep dan želim. (odide v svoje stanovanje) JEŽ: No, potem boste sami, ane? POLOJNIK: Ja, ja ... vseeno hvala, sosed. Nasvidenje. JEŽ: Nasvidenje. (odide v stanovanje)

VI slika

(POLOJNIK ostane sam na ganku; globoko vdihne, izdihne, potem pa začne mrzlično odmotavati paket; odvije papir, odpre karton, iz katerega najpre pride ženska roka; POLOJNIK jo prime in ji pomaga vstati;  iz kartona pride POVOŽENA PEŠKA,  privlačna eterično-erotična blondinka;  stopi iz paketa in se vzravna; POLOJNIK si jo zmedeno in nervozno ogleduje; potem se, zadovoljen,  nasmehne; POVOŽENA PEŠKA  se mu sramežljivo,  a zapeljivo nasmehne; potem iz torbice, ki ji visi na levi roki, vzame zrcalo, se pogleda in si začne urejati lase in popravljati šminko )

POLOJNIK: (z znižanim glasom, na pol šepetom) Gospa, prosim vas, da ne kričite več. POVOŽENA PEŠKA: (mirno, sproščeno, sladko) Ne, ne, saj nisem jaz kričala ... POLOJNIK: Zdelo se mi je, da prihaja ... nekako ... iz vaše ... bližine. POVOŽENA PEŠKA: Saj vam pravim, da nisem jaz. Jaz kričim bolj od daleč. Če bi kričala od blizu, bi od mojega vriska z mano zakričalo vse živo. Toliko tega imam za izkričati. Ja, ja, zatreslo bi se in zamajalo in odtajalo in zavrelo, če bi jaz zavrisnila. POLOJNIK: V redu, razumem ... POVOŽENA PEŠKA: Ne, ne, ne razumete. Kdorkoli je kričal, je bil to slaboten krik, neodločen, mlačen ... jaz pa bi zakričala močno in premočrtno, tako, da bi me končno vsi razumeli. POLOJNIK: Gospa, popolnoma vas razumem. Zdi se mi, da sva si glede tega zelo sorodna. Jaz bi tudi rad zakričal, a sem nekako ... len. Ne da se mi. Zahtevno je. In obvezujoče. Človek mora potem razlagati ... Saj ne pravim, da ste vi prej kričali, čeprav bi lahko ... POVOŽENA PEŠKA: Ne, nisem jaz. POLOJNIK: Me veseli, da niste. Vidite, rad bi vam izkazal svojo ... naklonjenost in ... rad bi vam povedal, kako sem vesel ... da sem vas ... (POLOJNIK jo previdno prime za roko, se prikloni in ji poljubi roko; s tal pobere rože, ki so bile pripete na paket in jih ji izroči) POVOŽENA PEŠKA: (z nasmehom sprejme rože) Oh, hvala vam, gospod, resnično hvala. Zelo sem vam hvaležna in obljubljam, da ne bom več kričala. POLOJNIK: Saj ste rekli, da ... (POVOŽENA PEŠKA ga prekine tako, da se stisne ob njega, ga ljubeče pogleda in prime pod roko; POLOJNIK jo gleda razneženo)

       POLOJNIK: (poje)

Tam, med oblaki, ona leži, za vsakim drevesom name preži, z rogom lune se mi smeji, ah, ljubezen, največja si, ko te ni...

       POVOŽENA PEŠKA: (poje)

Nežnost zdaj dolge kremplje ima, obraz mi riše in se igra, kot noč, ki prespi vse svoje dni... Ljubezen, največja si, ko te ni...

POVOŽENA PEŠKA: Že dolgo tega, kot pozabljene sanje, ali slika v puščavi, je upanje, da nekje daleč voda zveni... Ljubezen, največja si, ko te ni...

POLOJNIK: Mojo srečo zdaj tulijo psi ...

POVOŽENA PEŠKA: ... namesto dežja je moja kri.

POLOJNIK: Ljubim se z zemljo in travami ... POVOŽENA PEŠKA: ... ljubezen, največja si, ko te ni...

POLOJNIK: Kot misel, ki se v vsaki misli skriva ...

POVOŽENA PEŠKA: 

... kot roža, ki v vsakem truplu počiva ...

POLOJNIK: ... žalost, ki v vsaki sreči prebiva ...

POVOŽENA PEŠKA: ... ljubezen umre...

POLOJNIK: ... in ko umre je živa.

VII slika (POVOŽENA PEŠKA odpre majhno, pisano sprehajalno marelo, prime POLOJNIKA pod roko in začne) POVOŽENA PEŠKA (veselo): Neke nedelje sva se z možem odpravila na sprehod. Dan - krasen! Že od nekdaj sva imela rada nedeljske sprehode po mestnih ulicah. Mesto nekako zadiha, zaživi, kadar ni tiste gneče, vrveža, javkanja, mjavkanja, rompompoma, vsega tega mestnega trušča in blišča... Ulica pred nama se je sprostila - kot nekakšen jezik, ki naju bo vsrkal v stičišče časa in prostora. Hodila sva počasi mimo bližnjega parka in na koncu asfaltnega jezika ugledala - policaja. POLOJNIK – ZDAJ MOŽ POVOŽENE PEŠKE (od zdaj naprej - zelo seriozno, skorajda mrko): Hja, mogoče je to razlog, da ni ljudi... POVOŽENA PEŠKA: ... je rekel moj mož. Zakaj, sem vprašala. MOŽ: Normalni ljudje se izogibajo policajem ... POVOŽENA PEŠKA: ... je rekel ... MOŽ: ... ne le kriminalci. Policaj prebuja v ljudeh nekakšen slab občutek. Policaj predstavlja sistem, navaden človek pa sistemsko napako. Ali vsaj možnost napake. POVOŽENA PEŠKA: Kot pri zdravniku, sem rekla. MOŽ: Prav tako, kot pri zdravniku. POVOŽENA PEŠKA: ... je rekel. MOŽ: Greš na zdravniško kontrolo in se ustrašiš, da bo zdravnik nekaj našel: zarodek neke bolezni, ki te bo pokončala ali vsaj pogršala. POVOŽENA PEŠKA: No, jaz se nisem ustrašila, saj se nimam zakaj. Bila sem lepa, zdrava in poročena. MOŽ: Previdna bodiva in se obnašajva mirno ... POVOŽENA PEŠKA: ... je rekel moj mož. MOŽ: Strah je prijatelj policije. POVOŽENA PEŠKA: Nadaljevala sva mirno in brezbrižno - naravnost proti policaju. Tudi on je hodil mirno in brezbrižno - naravnost proti nama. MOŽ: Poglej, poglej kako mu nasmešek curlja niz brado. Pokvarjenec! POVOŽENA PEŠKA: Kaj pa ti je?, sem rekla možu. Si kaj zakrivil? MOŽ: Moj bog, moj bog, ta že nekaj ve ... POVOŽENA PEŠKA: Kaj, sem, zdaj tudi jaz prestrašena, rekla možu. Kaj ve? MOŽ: Navohal je. POVOŽENA PEŠKA: Kaj je navohal? MOŽ: Navohal je, da jaz vem nekaj, česar on ne ve, pa bi rad izvedel. POVOŽENA PEŠKA: Ti nisi normalen, sem rekla možu in se pripravila za srečanje s policajem. Široko in globoko sem se nasmehnila, ter dodala še nekaj topline v oči. Prišli smo si naproti in moj mož je privzdvignil klobuk. MOŽ: Dober dan ... POVOŽENA PEŠKA: ... je nedolžno rekel. MOŽ: Dober dan, dober dan ... POVOŽENA PEŠKA (s prestrašenim obrazom): ... je odgovoril policaj. Oblil me je mrzel pot. Pa ne zaradi njegovega glasu niti zaradi pogleda, temveč zato, ker je ... ker je ... - dišal! Ljudje božji, dišal je po cenenem parfumu kot kakšna gospodična! MOŽ: Policaji ponavadi ne dišijo, ne, ne in ne. Ali imajo nevtralen vonj, ki jim ga da uniforma, ali pa smrdijo. Ta pa diši! To ni dobro. POVOŽENA PEŠKA: Dišeči policaj! MOŽ: Ta že mora imeti posebno nalogo. Pa še tako prijazno je rekel ta svoj ... POVOŽENA PEŠKA: ... Dober dan. Šla sva naprej in in se še dolgo ozirala, da bi se prepričala, ali naju ne zasleduje. MOŽ: To je nova policijska strategija ... POVOŽENA PEŠKA: ... je rekel moj mož. MOŽ: Nadišaviti se, biti prijazen, zbližati se s prebivalstvom, potem bi pa kar sami začeli hoditi na policijske postaje kot na spoved: »Spoštovani gospod policaj, odpustite! Grešila sva.« POVOŽENA PEŠKA: Ko sva se prepričala, da naju ne zasleduje, sva si zaželela, da bi midva zasledovala njega. Hotela sva videti, ali bo stopil v cerkev. MOŽ: Mogoče se je policija že preselila v katedrale. POVOŽENA PEŠKA: Potem sem sva si premislila. Najprej morava ugotoviti, ali so vsi policaji v mestu nadišavljeni. Kajti, v globini svojih duš sva ugotovila nekaj zanimivega ...

       MOŽ: (poje) 

Če bi me zadel dišeči policaj, močan, moder, počesan, jaz ne bi bil upornik, tat, tolovaj, temveč normalen državljan.

POVOŽENA PEŠKA: (poje) O, če bi kje name čakal dišeči policaj, takoj bi se mu vdala, rekla bi: vzemi me zdaj, vse bi mu priznala, na uho šepetala: ti moj dišeči policaj!

POVOŽENA PEŠKA IN NJEN MOŽ: O, če bi vsi policaji bili dišeči, midva bi zavrgla vsak dvom. Vse življenje bi preživela v ječi. Ječa za vedno, to bil bi najin dom!

(ko končata song se mirno in dostojanstveno obrneta, odkorakata po stopnišču na dvorišče in z dvorišča nekam na sprehod v bližnji park)

VIII slika

(od zunaj pride na dvorišče GALJO; gleda proti ganku, kot da ne ve ali bi šel gor ali ne; neodločno se prestopa sem ter tja; potem se obrne proti publiki in začne govoriti z glasom polnim tihega navdušenja; med pripovedovanjem to navdušenje narašča) GALJO: Pozvonil sem. (prva vrata z desne se odprejo; v okvirju vrat se pojavi VLASTA, privlačna v svoji že malce znucani lepoti, z zobno krtačko v ustih) Odprla je vrata. Neopazno sem zamigljal od veselja, ker sem jo našel doma. Nič ni rekla, kajti imela je polna usta zobne krtačke in si je nedolžno krtačkala zobe, kar je pomenilo, da si je pred tem umila roke in obraz z antibakterijskim milom. To je delala vsaj dvajsetkrat dnevno, ker je bolehala za higieno. Ne vem, sem odsotno rekel. VLASTA: (VLASTA začne pripovedovti dokaj hladno, umirjeno in natančno, proti koncu pa nekako ... blago razburjeno kot priča na sodišču, ki ni prepričana ali je žrtev posilstva ali ljubezni) Čuesa ue ueš? GALJO: Iz oči mi je, kot iz prenapolnjenega kropilčka, začela curkati prošnja. Mrzle potne dlani sem skril za hrbet. Negotov sem bil tistega dne. Moj jaz je bil le blestivka, na katero se nisem mogel ujeti. Stal sem pred njo in skrepeneval od pomanjkanja korajže. Nekaj sem hotel povedati, pa sem pozabil, sem rekel. VLASTA: (preneha krtačkati zobe in ščetko pospravi v žep) Je bilo kaj pomembnega? GALJO: ... je vprašala. Morda ... sploh ... ne, sem rekel. Glava mi je bila prazna. Polna odmevov. Besede so lezle iz ust kot revni curki meljave. Potem pa sem, z bolj odločnim glasom, rekel: Slabo se počutim. VLASTA: Ljubi moj Galjo ... GALJO: ... je rekla z umetno nežnim glasom. VLASTA: Ubogi Galjo ... GALJO: ... in njene besede so bile obliž na mojo negotovost, ker sem hotel ... saj veste ... hotel sem ... VLASTA: Galjo moj dragi ... GALJO: Vlasta ... VLASTA: ... je rekel z glasom grintavega in slabokrvnega najstnika. GALJO: Vlasta ... VLASTA: Zgrda ali zlepa, sem neusmiljeno vprašala. GALJO: Vlasta ... VLASTA: Torej zgrda, ljubček. Brez omahovanja ali napovedi kakšne razumevajoče nežnosti sem ga krepko zgrabila za ovratnik in odvlekla proti spalnici. Oh, bil je tako nemočen kot omamljen ulovek. Jaz pa sem bila tako obhajana od sočutja, da sem komaj zadrževala solze. Tiho, ti ščene smrdljivo! GALJO: ... je rekla in jaz sem ubogal. VLASTA: Vrgla sem ga na posteljo, mu odpela hlače in jih spustila do kolen. GALJO: Nekaj trenutkov sem ležal na hrbtu in gledal bleščeče bel strop. Potem pa me je odločno obrnila na trebuh. VLASTA: Zaril je obraz v rjuhe in pasje vdano čakal. Čakal. Jaz pa sem si vzela čas. Počasno sem si zavihala rokave domače halje, potem sem si z elastiko spela lase v čop, raztegnila ramenski obroč, popokala prste, zadržala še nekaj trenutkov in ... udarec je usekal kot blisk. GALJO: Moja rit je poznala njeno materinsko roko. Bila je trda in odločna kot cep. VLASTA: Začela sem udarjati z enakomernimi, ritmičnimi razmaki ... GALJO: ... kot bi igrala na pavke ... VLASTA: ... in v tem ritmu je njegova prebujena koža tiho, vendar z žarom, zapela prvi stavek boleče simfonije. Najprej je padlo po desni strani in zbor živčnih končičev je zapel visoki, dramatični ... GALJO: ... iiiiiii ... VLASTA: ... v slogu dunajskih dečkov. Potem je udarec zajel del leve ritnice in oglasili so se tenorji s kratkim ... GALJO: ... aa ... aa ... aa ... aa ... VLASTA: Naslednji udarec je padel še nižje ter zdramil base in baritone, ki so zabrundali odločni ... GALJO: ... uuuuuf ... VLASTA: In tedaj so vstopili še kontrabasi, violine, pihala, trobila in cel moški zbor je skupaj z orkestrom kakofono eksplodiral. Prizorišče koncerta je postajalo vedno bolj rdeče ... GALJO: ... s prebliski rumene v mojih zaprtih očeh. Brnjal sem z rokama po rjuhi. Bil sem nemočni plavalec, ki plava v krčnem slogu. Besnela je nevihta, z mogočnim grmenjem. Vreli dež me je zasul iz lastne riti in me pražil. Bil sem vulkan, ki niz svoja pobočja bruha vrelo lavo. VLASTA: Prijela sem ga za desno ramo in obrnila na hrbet. GALJO: Rjuha je bila hladna. Kot da sta zbor in orkester, še vrela in pojoča, potopljena v mrzlo vodo. Moja glasba je postala nejasno brbotanje. VLASTA: No, no, kaj pa je to? GALJO: ... je strogo, skorajda kot neodvisni preiskovalec, vprašala. Njen glas me je streznil. Odprl sem oči in zagledal njen obraz, ki mi je bil v tem trenutku neprijeten in odvečen. Zaprl sem oči. VLASTA: Njegov bunkež je cvetel v veseli napetosti. Z viška sem gledala tega rdečeličnega zakrknjenca. Izgledal je kot pijani bas, ki je pozabil priti na koncert in zdaj pod trebušnim šankom prepeva tenorske partije. Kratkega in debelega, podobnega tolkaču, sem ga prijela, najprej z žugavcem in palcem. Ta prstna zadrgavka je iz veseljaka iztisnila nekaj sluzavih, ne preveč omikanih fraz. Za tem se je moja dlan odločno ovila okrog njega in bunkež je začel, najprej potuhnjeno in tiho, potem pa vedno glasneje, kričati. Z drugo roko sem mu kot vrhunska harfistka trgala travke prav pri koreninah. GALJO: Preplavil me je hudournik zbeganih solz. VLASTA: Si? Siiii? GALJO: ... je z materinsko jezo kričala name. VLASTA: V duetu z zakrknjencem, v drgetavem veselju, je jokal ... GALJO: Seeeem! VLASTA: ... je odgovoril. Čez nekaj zadihanih trenutkov je urno vstal s postelje, si jezno potegnil hlače gor in zaprl zadrgo. GALJO: Goreč v plamenih prejšnjih bolečin sem bil poln želje po maščevanju. Želje moškega, ki hoče kaznovati žensko, pod katero se je ponižal v strasti in tako oškodoval svojo možatost. Hotel sem pogubiti usmiljenko, jo počikati in izpljuniti. VLASTA: Gledal me je kot molitvi predan novomašnik, ki se že vnaprej veseli padca Babilona. Galjo, prosim ... Ne zdaj. Nimam časa. V službo moram. GALJO: Njen glas je zvenel kot moledovanje otroka, kar je že napovedovalo vdajo. Strgal sem pas, ki je kot kravin rep visel z njene domače halje, jo odločno zgrabil za zapestja, ter zadrgnil vozel. Grobo sem jo porinil na posteljo. Padla je na hrbet tako, da so ji noge zaplesale v zraku. Pogled mi je za hip zastrla njena rit, ki je bila tako velika, obla, ponosna in košata, da sem ji skorajda rekel: - Dober dan.- VLASTA: Vlegel se je preko mojih nog. Kot radoveden psiček je približal obraz k mojim stopalom in jih začel ovohavati. GALJO: Ker z vonjem antibakterijskega mila nisem bil zadovoljen, sem začel tlačiti nos med nasmejane nožne prste v iskanju bolj pristnega vonja. Med tretjim in četrtim prstom sem našel nekakšen ostanek včerajšnjega potu. VLASTA: Zavrtal je z nosom med prsta in rekel s tonom dlakocepskega učitelja: GALJO: Prasica! Iz žepa sem izvlekel sveženj ključev, z obeskom iz razkuštranih gosjih peres. Z natančnimi gibi sem začel risati deželo smeha po njenih podplatih. Gledala je navzdol, proti svojim stopalom, s pogledom, ki je bil mešanica groze, sladostrastja in bolečine, kar me je še bolj razvnelo. Krči iz nožnih prstov so lezli navzgor, čez gležnje in meča proti kolenom, prek stegen so zajeli boke, ki so začeli divje plesati, kot da bi v njih trideset Bušmanov proslavljalo rojstni dan. Potem pa so zajeli celo telo, ki je začelo trzati, se tresti in zvijati, tako da sem moral uporabiti vso svojo moč, da sem jo obdržal v objemu. VLASTA: Kruti dotiki njegovega peresa so iz mene izmamljali glasove, ki jih nisem poznala. Kot da bi nekdo drug, kak postaran otrok ali mladič divje zveri hotel priti na plan skozi mojo kožo. GALJO: Bil sem bog ... VLASTA: ... in jaz sem bila ponorela kača, lahko bi ga zagrabila, celega, kot ubogo, prestrašeno miš, a nisem hotela ... lahko bi ga pogoltnila in tako objela, umirila, uspavala, ah, bilo je strašno ... in tako nevzdržno ... želela sem si, da neha ... da nikoli ne preneha ... GALJO: In takrat je izgubila zavest. VLASTA: O, takrat sem izgubila zavest.

(glasba, nežno)

GALJO: V mojih očeh plešejo zvezde,

              ko zagledam tvoj obraz. 
              Najprej pleše ena sama, 
              potem pa je zvezdni plaz. 

VLASTA: Ko vse zvezde ponorijo,

                 ponorim tudi jaz. 
                Vse v meni se zatrese, 
                ko zagledam tvoj obraz. 

GALJO: Ljubil sem te kakor luno

             zjutraj ljubi rosnica ... 

VLASTA: ... in poljubljal kakor sonce

                 zvečer poljublja sončnica. 

GALJO: Zdaj lahko le gledam zvezde,

             v očeh mi plešejo.

VLASTA: Ko vse zvezde izgorijo ...

GALJO in VLASTA: ... gledam jutranje nebo.

(GALJO se obrne proti VLASTI in ji pošlje poljub; VLASTA pogleda na levo in na desno, potem pa vrne poljub GALJOTU; GALJO žvižgaje odide z dvorišča proti parku; VLASTA izgine v svojem stanovanju)

IX slika (KLOKOTEC, KLOKOTČEVA) ( nekaj trenutkov tišine, praznega dvorišča in zaprtih vrat; potem se odprejo vrata v spodnjem delu hiše; na dvorišče stopi gospod KLOKOTEC v domači halji in se vsede na svoj stol; gospa KLOKOTČEVA, prihaja s pladnjem, ki ga postavi pred KLOKOTCA; na pladnju sta skodelica čaja in kuhano jajce na podstavku za jajca; KLOKOTEC obsedi, gospa KLOKOTČEVA pa obstane; gledata v publiko; potem, nenadoma, KLOKOTEC iz sebe spusti dolg, predirljiv krik; nekaj sekund tišine) KLOKOTEC: (odsotno) A si ti ravnokar zakričala? KLOKOTČEVA: (prijazno) Ne, ne, nisem jaz kričala ... KLOKOTEC: Slišal sem. Bilo je zelo - blizu. KLOKOTČEVA: Ne, ne, nisem bila jaz, ljubi. Jaz bi kričala bolje, glasneje in predvsem lepše. Če bi kričala, tako kot je kričal tisti, ki se je pač oglasil, raje ne bi kričala. Kar sem slišala je bilo slabokrvno in poniževalno. In nobene glasbe ni bilo v glasu, nobene melodije. Oh, jaz bi svoj krik zapela, odpela, tako, da bi potem vsi ljudje za mano ponavljali moj krik, kot refren popularne popevke. Če bi jaz kričala, bi bila popularna. KLOKOTEC: (močno kihne, izvleče iz žepa robec in se usekne) Da, da, katastrofalno popularna ...

       X slika

(zgoraj, na ganku, se začnejo odpirati vrata; najprej pride sosed GRIVAR, njegov glasen protest pa privabi še druge stanovalce; KLOKOTČEVA odide v stanovanje in se vrne z opranim perilom, ki ga, med pogovorom s sosedi, obeša na štrik) GRIVAR: Dobro, ljudje, a bo tega že enkrat konec! KLOKOTČEVA: (odgovarja na vprašanja mirno in vljudno, skorajda prijazno) Kaj pa, sosed? GRIVAR: To kričanje, cviljenje, kruljenje ... KLOKOTČEVA: Jaz nisem ničesar slišala. (zdaj so na ganku še JEŽ, ŠČINKAVEC in VLASTA; GRIVAR gre po stopnicah na dvorišče) GRIVAR: Ne delajte se gluhe, gospa Klokotčeva. Vsi smo slišali. KLOKOTČEVA: Jaz nisem ničesar slišala. Pa ti ljubi? (KLOKOTEC ne odgovori; jé jajce in sreba čaj; medtem na dvorišče pride tudi JEŽ) GRIVAR: Gospod Jež, ste vi slišali? JEŽ: Slišal sem. (na dvorišče se spušča ŠČINKAVEC, za njim VLASTA) GRIVAR: Pa vi, Ščinkavec? ŠČINKAVEC: (umirjen in pomirjen, skorajda posloven) Seveda, seveda sem slišal. Zvenelo je nekako otožno in vredno ... pozornosti ... VLASTA: Jaz sem tudi slišala. Prišlo je od spodaj. GRIVAR: (Klokotčevi) No, a ste slišali? Od tu spodaj je prišlo. (s sprehoda prideta še POVOŽENA PEŠKA in POLOJNIK podobna figuricama iz vremenske hišice) POLOJNIK: Kaj se dogaja? ŠČINKAVEC: Nekdo je kričal. POLOJNIK: A tako? Spet? GRIVAR: Spet. POVOŽENA PEŠKA: Midva sva tudi slišala. POLOJNIK: Ja, midva sva tudi slišala. Slišalo se je vse tja do parka. POVOŽENA PEŠKA: Ni bilo veselo, bolj nekako pretresljivo in ... POLOJNIK: ... ganljivo, ja, a vseeno zoprno in moteče. Golobi so se prestrašili in odleteli ... KLOKOTČEVA: Jaz nisem ničesar slišala. GRIVAR: Zakaj pa tako zanikate, če pa smo vsi ... JEŽ: Gospod Grivar, počakajte, mogoče res ni ona. GRIVAR: Kako ni ona?! Prišlo je od spodaj, z dvorišča, in ona je edina ženska na dvorišču! Kriči že celo jutro. ŠČINKAVEC: Jaz bi tudi rekel, da krik ni bil ženski. Skorajda bi rekel, da je bila moška roba. VLASTA: Intonacija je bila moška, sentiment pa ženski. GRIVAR: Kaj vendar govorite?! Ja ni menda Klokotec kričal. KLOKOTEC: Ne, jaz nisem kričal. GRIVAR: Vsekakor niste vi, gospod Klokotec. Vi ste organ reda in miru in ne nekakšen vriskač. Ravno sem vas hotel prosit, da to zadevo, ali če sem bolj natančen, vašo ženo malce raziščete in zaslišate. Hotel sem celo napisat pritožbo, ampak glede na to, da se je vozel zapletel v družinskem štriku, bi bilo smotrno ... KLOKOTČEVA: (Klokotcu, z začudenjem) A nisi ti kričal? KLOKOTEC: Ne, nisem jaz kričal. KLOKOTČEVA: Torej, zagotovo nisi ti kričal? KLOKOTEC: Zagotovo nisem jaz kričal. (KLOKOTČEVA preneha obešati perilo; odide v stanovanje in se vrne s pištolo v roki; še vedno mirna, nameri v KLOKOTCA, ki nepremično sedi na svojem stolčku) KLOKOTČEVA: (mirno) A še zmeraj trdiš, da nisi ti kričal? KLOKOTEC: Še zmeraj trdim, da nisem jaz kričal. GRIVAR: Moj bog, gospa, pomirite se! Saj ne morete tako ... KLOKOTČEVA: (nenadoma popolnoma razkačena in jezna se naperi proti GRIVARJU) Kaj pa nakladaš hlode na tuje dvorišče, ti stari štorkljež, kihavec, ki ti je čas oskubil lobanjo do te mere, da na ramenih nosiš le zmehčano jalovišče?! Ves dan le vohljaš naokoli! Ti bi moral prvi kričati od svoje plehkobe, praznobe, starobitnosti, neumnosti, in kaj pa jaz vem od česa še! (pavza) Zakaj ne kričiš?! Ha?! Zakaj ne kričiš?! Te je sram?! GRIVAR: (zakriči nazaj) Ne, ni me sram! Jaz bi tudi kričal, a se ne spodobi! Spodoben človek ne kriči! KLOKOTČEVA: Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi ves dan kričala od groze, ker sem na tvojem mestu! JEŽ: Prosim vas, gospa Klokotčeva, najprej lepo odložite to pištolo, pa se bomo potem lepo pogovorili v miru. KLOKOTČEVA: (s pištolo nameri v JEŽA) S kom naj se pogovarjam? S tabo? Kaj pa si ti? Človek ali klovn? Ha? Kaj si ti, razloži mi! Si jež, klovn ali človek? Ha?! JEŽ: To je odvisno od vas, gospa. Lahko me primete, kjer me lahko. Ampak, še zmeraj vas prosim ... KLOKOTČEVA: Kaj me prosiš, ti, prosjak, ti, otožni glumač? Zakaj ti ne kričiš? JEŽ: (samozadovoljno, ne brez kančka ponosa) Saj kričim, gospa. Ampak ko jaz kričim, se ljudje smejejo. ŠČINKAVEC: Gospa Klokotčeva, če imate pištolo v roki, ni potrebe, da ste še žaljivi. KLOKOTČEVA: (s pištolo nameri v ŠČINKAVCA) Zakaj pa ne?! Zakaj pa ne?!!! Razloži mi, ti, homeopat, ki tihotapiš in prodajaš nesrečo nesrečnim? Zakaj pa ne bi smela biti žaljiva, ti, cigan? Ha?! A smo mi vsi tvoja roba?! Če ne bi plačeval dvojne najemnine, bi te že zdavnaj vrgli ven! ŠČINKAVEC: (mirno in dostojanstveno) Moj poklic je kot vsak drug poklic, kar lahko potrdijo tudi nekateri tukaj navzoči. (pogleda POLOJNIKA in POVOŽENO PEŠKO; onadva pa se mu sramežljivo, a spoštljivo priklonita) Razen tega, kot vidite, sem umirjen in pomirjen. Prav zaradi svojega poklica. Nič ne kričim. Celo bi rekel, da bi bili tudi vi, seveda, če bi to hoteli, dobra roba za določeno klientelo. KLOKOTČEVA: (mahajoč s pištolo se grozeče približuje ŠČINKAVCU; vsi drugi se v strahu odmaknejo od njega; KLOKOTČEVA v ŠČINKAVCA izstreli še en besedni rafal) Zdaj boš zakričal! Ti, grabljač, razredčeni postopač, ti grdavs, potuhnjeni razgrajač, smuljavec, ti, pacasti spodrsek, ponesrečeni nadomestek, ti, povzetek samega sebe, ti! (s cevjo pištole ga sune v trebuh) ŠČINKAVEC: Auuuu! Ste vi normalni?! To boli! (KLOKOTČEVA ga še enkrat sune) Aaaaj! KLOKOTČEVA: ( cev pištole mu pritisne na lice) Boli, ha? Pokaži nam svoj talent! Pokaži, če ga imaš! Zdaj boš zakričal! Zame in za vse druge! No, da slišimo! (mu zakriči v obraz) Kriči!!! (ŠČINKAVEC jo prestrašeno gleda, potem pa tiho zatuli) KLOKOTČEVA: Kaj?! Kaj je to?! Je to tvoje kričanje?! Še enkrat! Glasneje! Glasneje! (ŠČINKAVEC še dvakrat obotavljivo zatuli, le malo glasneje) KLOKOTČEVA: Sramota te bodi! Sploh nisi zabaven. Ogabno. Plitvo. Če bi jaz opravljala tvoj poklic, bi tebe lahko prodala edinole – tebi. Nihče drug te ne bi hotel kupiti. (obstane ob njem s pištolo na njegovem obrazu in ga gleda z apokaliptičnim pogledom, kot da bi čakala, da bo od njenega pogleda razpadel ali eksplodiral) POLOJNIK: Mislim, da tukaj potrebujemo trdo roko policije. Gospod Klokotec, vljudno vas prosimo, da vzamete svojo ženo v svoje roke ... POVOŽENA PEŠKA: ... kajti mi imamo polne roke že nas samih. (KLOKOTEC ne odgovori; nekaj trenutkov zmedene tišine) VLASTA: Gospa Klokotčeva, poslušajte me. Jaz vas razumem. Razumem vas, kot ženska žensko. Tudi sama sem bila v podobni situaciji, premišljala sem o najhujšem, a sem na koncu našla izhod. KLOKOTČEVA: (spusti pištolo in se obrne proti njej; z nasmeškom) Mar res? VLASTA: Res. Včasih je celo koristno malo vzrojiti, ampak potem se je treba pomiriti in trezno razmisliti. Sicer ... KLOKOTČEVA: (nežno) Sicer? Sicer? (naraščujoče) Ti, sladka moja mala sprijenka, misliš, da ne vidim vseh teh tvojih ptičarjev, ki se smukajo okrog tvojega perja? Misliš, da nisem slišala tvojega užitkarskega vreščanja? (kriči) Skozi cevi od radiatorjev je prihajalo k meni v kuhinjo! (jezno posnema erotične vzdihe) Oooooooohhhhhh, oooooohhhh, uuuuuuuuuuuuhhhhh in oooooooohhhh! VLASTA: (užaljeno) Oprostite, nisem vedela ... GRIVAR: (resno) Tu vam moram dati prav, gospa Klokotčeva. Tudi jaz sem slišal. KLOKOTČEVA: (Grivarju) Drži gobec, ti, omledni mlahavec! (Vlasti) Vse sem slišala! Tvoje udarce in njihovo prepevanje! Je to izhod? Ha? Tepsti moške? Ne dovoliti jim več, da ti not vtaknejo svoje kaveljce, kembeljčke, tolkače in mlatiče? Ne, ti jih mlatiš, mlatiš, klatiš jih z materinsko potrpežljivostjo iz dneva v dan. (jo zagrabi za mednožje) Je mar to tvoj zasilni vhod? VLASTA: (užaljeno zakriči) Kaj pa vi mislite, da ste svetnica, policajka zarukana! (se razjoče in se zateče k ŠČINKAVCU) ŠČINKAVEC: (jo z eno roko objame in treplja; tiho, Vlasti) Obdržite to tenzijo. Bi jo lahko dobro unovčila. (VLASTA samo še glasneje zahlipa) POLOJNIK: (Klokotčevi) Ne bodite tako kruti do gospodične. Življenje ima pogosto stranske izhode. Na primer ... POVOŽENA PEŠKA: ... jaz. Preden me je povozil avto, sem bila nesrečna in šele po nesreči sem (ljubeče pogleda POLOJNIKA), postala srečna. GRIVAR: To postaja že nevzdržno. Gospod Klokotec, prosim vas, da opravite svojo dolžnost kot policaj, predvsem pa kot mož te nesrečne ... KLOKOTEC: Ne morem. Izgubil sem. GRIVAR: Kaj ste izgubili? KLOKOTEC: Izgubil ... GRIVAR: Kakršnakoli že je ta vaša izguba, vas vseeno prosim, da v sebi najdete zbranost in uveljavite svojo moč ... KLOKOTEC: Izgubil sem službo. Včeraj sem dobil odpoved. Nisem več ... (obraz KLOKOTCA se skremži, tako da najprej izgleda, da bo zajokal, potem pa močno in glasno kihne; KLOKOTČEVA se bliskovito obrne proti njemu, dvigne pištolo in isprazni nabojnik v njega; torej ustreli šestkrat; ali pa: ... se bliskovito obrne proti njemu, dvigne pištolo in ... namesto strelov se zaslišijo cerkveni zvonovi; zazvoni šestkrat)

XI slika

(med streljanjem/zvonenjem se spremenijo luči tako, da KLOKOTEC ostane osvetljen, vsi ostali pa se pogreznejo v temo; KLOKOTEC obsedi na svojem stolčku; izdihne z olajšanjem, se še enkrat usekne, potem pa začne) KLOKOTEC: Že celo jutro imam nadražene nosnice. Fej! Ljudje. Ljudje smo grozni, grozni in ... ne vem kako bi to bolje povedal ... otročji. Vse življenje smo samo vedno bolj napihnjeni in žalostni – otroci. Otrok pa nisem maral že od otroštva. Moji »tovariši« pri igri so me obmetavali s kepami otroške zlobe in nečimrnosti, samo zato, ker sem bil neroden z besedami, neroden z žogo, hitro me je zajemal strah ... Celo punčke so me brcale in bucale, vlekle za lase, če sem se jim poskušal približati, zaupati ali pojokcati zaradi krutosti fantkov. Namlatek. Tako so me klicali. Oh, kako sem preziral in obenem občudoval to otroško postavljaštvo, napihovanje in navduševanje nad majhnimi, bedastimi bedarijami! Jaz pa nikoli nisem bil nadarjen za otroka, ker nisem obvladoval otroške obrti. Hrepenel sem po odraslosti, ki me bo, tako sem mislil, osvobodila tega otroškega obraza. Počutil sem se, kot da bi ves čas nosil glavo v plastični vrečki. Nisem mogel dihati. Kot nedorasla opica sem začel oponašati odrasle. Ko sem bil star pet let, sem si prvič z očetovo britvijo skobljal lička do krvi, oblekel njegovo obleko za slovesnosti, jo napolnil s slamo in časopisnim papirjem, ter tako strašilast odkorakal do bližnje gostilne. Tam sem moral najprej pogoltniti plaz smeha navzočih. Potem sem si naročil kavo in šnops, ter z napihnjenim osmojkom jezika oblizal prvo cigareto. Čez nekaj minut sem že pobruhal gostilniško režanje. Gostilničarjeva žena me je, bledega, kot da bi bil izrezljan iz mladega lesa, odnesla domov. Od takrat nisem niti povohal tobaka, a mi je to vseeno na pladnju prineslo očetov prezir, ki se je skozi leta razcvetel v velikansko rožo sovraštva. Molče se me je sramoval in ta molk je švrkal po mojih ušesih bolj boleče kot tisoč zaušnic. Mati je poskušala razumeti, ampak tudi za njo ... sem bil le pokvarjena igrača, kateri je vsak popravek le še poudarjal okvaro. Od takrat ne maram niti odraslih ljudi. Ko pogledam odraslega človeka, vidim le ogaben otroški fris, ujet v prenapihnjen gubast balon glave. Za bruhat. Pogosto bruham. Zato sem postal policaj. O tem bi rad govoril. Ampak sem na svojo žalost eden tistih, ki molčijo o stvareh, o katerih radi govorijo. Na koncu bi rekel samo še to, da ...

XII slika

(začne se tiha, podtalna glasba, ki je že podlaga za song; luč se spremeni; v temi vidimo temnikaste figure stanovalcev) KLOKOTEC: ... da se ljudje ne zavedamo nevarnosti. Jaz, vi, in vsi mi smo v veliki nevarnosti. Od goveje blaznosti. Oko brez očesa, zob za pod zob, za to nam služi na čelu rog, misel skrita od las do nog ... JEŽ: How do you do. GRIVAR: How do you do. VLASTA: How do you do. POLOJNIK in POVOŽENA PEŠKA: How do you do. ŠČINKAVEC: How do you do. KLOKOTEC: (poje) Vsako jutro srečam svojega soseda. Kako ste kaj moj dobri sosed,

mu rečem v pozdrav. 

GRIVAR: (poje) Dobro sem ... KLOKOTEC: ... pravi sosed moj. POLOJNIK: (poje) Kako ste kaj vi, kako je presvetla gospa kaj? ŠČINKAVEC: How do you do. JEŽ: How do you do. VLASTA: How do you do. POVOŽENA PEŠKA: How do you do. KLOKOTEC: Seveda bi se čudil in gledal bi debelo, če bi mu s kladivom zabil en cvek v čelo. Z britvico po hrbtu risal bi veselo, jaz bil bi lok, on violončelo. JEŽ: How do you do. GRIVAR: How do you do. VLASTA: How do you do. ŠČINKAVEC: How do you do. KLOKOTEC: Takšni so pač časi, takšni so ljudje, nikoli ne veš kje hudič skriva se. V srcu nosiš paradiž, pekel ti glavo cvre. Le moli boga, ki ve in vidi vse. (KLOKOTEC pade s svojega stolčka na tla, domnevno mrtev) GRIVAR: How do you do. ŠČINKAVEC: How do you do. POLOJNIK: How do you do. POVOŽENA PEŠKA: How do you do. (glasba počase gre v fade out; luč pojenja; v temi se sliši ptičje petje; mogoče v off-u zakuka stenska ura s kukavico)

XIII slika

(po odru začnejo krožiti žarometi; zasliši se bobnarski tuš; na oder pride JEŽ, s klovnovsko masko na obrazu, oblečen v klovnovski kostum; žaromet se ustavi na njem; igrati začne tipična cirkuška glasba ) JEŽ: Spoštovani publikum, dobrodošli! Vaš obisk in Vaše zanimanje prepevata o tem, da upanje za resnico še utripa, kajti pri nas ni ne laži ne prevare. Cena vstopnice je, kot ste opazili, malenkost: nekaj utripov Vašega srca, nekaj vdihljajev, izdihljajev, vse, kar boste s tem pridobili ali izgubili, pa je zastonj. Življenja nikakor ne sodite po tistem, kar boste videli tukaj, kajti življenja ne moremo obsojati, niti presojati. Lahko se smejite, zgražate, cmerite, kričite, lahko ste tiho, lahko prezrete vse skupaj, lahko ližete svoj dolgčas, lahko požvižgavate svoji nečimrnosti, bruhate, kolcate, rigate, samo teh ljudi nikar, nikakor, v nobenem primeru, na noben način, za pet božjih ran, ne sodite. Kajti sodba je že polovica obsodbe… Če od nekdaj ljubite človeštvo, ga boste zdaj vzljubili še bolj. Močna zdravila bo potreboval Vaš zdravnik, da Vas pozdravi. Če do zdaj niste marali soljudi, jih boste od zdaj še težje prenašali; trojno se boste morali potruditi, da bi jih vzljubili. Modreci pravijo, da je v tem korenina modrostnika: vzljubiti tisto, kar sovražiš, zasovražiti tisto, kar ljubiš. In čakaš. Poskusite in videli boste kaj pomeni ... (prekine ga predirljiv krik iz off-a; JEŽ za hip obmolkne; potem se nasmehne in nadaljuje ) JEŽ: ... čudež.

(glasba se odsekano konča; ZAVESA odsekano pade)

KONEC

Režije

• 2002 Nebojša Pop Tasić, Metuljeva dežela, režije v::Lutkovno gledališče Maribor
• 1999 monodrama Tajni agent, režije v::Pekarna Magdalenske mreže, Zavod za odprto družbo Slovenija in režije v::Kulturno-glasbeni brlog KGB)

Nagrade

• 2001 Nagrada Borštnikovega srečanja za posebne dosežke za predstavo Kralji in lopovi
• 2002 nagrade::Diploma Poletnega lutkovnega pristana za dramaturgijo za predstavo Metuljeva dežela
• 2003 Koža, nagrada ZDUS-a za najboljšo predstavo sezone
• 2006 Ep o Gilgamešu - nagrada Rudija Šeliga za najboljšo predstavo v celoti na Tednu slovenske drame v Kranju