Pino Mlakar

Redakcija dne 13:37, 15. oktober 2013 od NusaK (pogovor | prispevki) (Nova stran z vsebino: Mlakar, Pino Mlakar, Pino Mlakar, Pino Kategorija:Mentorji in učitelji|Mlakar...)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)


Življenjepis

Pino Mlakar se je rodil v Novem mestu, 2. marca 1907. Leta 1928 je študiral pri Rudolfu Labanu na Koreografskem inštitutu v Berlinu, kjer je spoznal svojo ženo Pio, s katero sta odtlej tudi umetniško delovala skupaj. Leta 1929 sta bila plesalca v Darmstadtu, med leti 1930 in 1934 solista in koreografa v Dessauu, naslednja leta solista, koreografa in vodja baleta v Zürichu in Münchnu. V ljubljanskem Baletu je bil med leti 1946 in 1952 solist in potem še od leta 1954 do 1960 koreograf. Bil je tudi dolgoletni profesor na ljubljanski AGRFT in tudi ravnatelj Državne nižje baletne šole. Z ženo sta nastopala na plesnih koncertih in kot gosta koreografirala in plesala po evropskih mestih ter veliko prispevala k razvoju slovenske baletne umetnosti s širjenjem repertoarja in postavljanjem temeljev baletnega šolanja. Kot plesalca sta nastopala zgolj v baletih in plesih, ki sta jih sama koreografirala, med drugim v Loku (Žena, Mož), Vragu na vasi (Jela, Mirko) in Srednjeveški ljubezni (Kneginja, Knez) F. Lhotke, Legendi o Jožefu (Putifarjeva žena, Jožef) R. Straussa, Prometejevih bitjih (Bitji) L. van Beethovna, Igri kart (Srčna dama, Joker) I. F. Stravinskega, za nekatere svoje balete pa sta sama napisala tudi scenarije. Koreografsko je bil Lhotkov Lok, ki je nastal leta 1945 v Münchnu, njuna življenjska izpoved in najuspelejša plesna stvaritev. Skupaj sta ustvarila 10 celovečernih in 30 krajših baletov, koreografirala baletne vložke v dramskih in opernih predstavah ter z ljubljanskim baletnim ansamblom posnela plesni film Ples čarovnic B. Arniča. Poleg tega sta sestavila zgodovino münchenskega baleta z naslovom Unsterblicher Theatertanz I–II in napisala strokovno delo Ples kot umetnost in gledališče, Pino sam pa je objavil še spomine Srečne zgodbe bolečina. Za svoje delo sta skupaj prejela tri Prešernove nagrade, leta 1949, 1951 in 1972 ter leta 1996 srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Umrl je 30. septembra 2006 v Novem mestu. nekaj baletov sta postavila tudi ločeno.

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.