Srečko Fišer: Razlika med redakcijama

Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 88: Vrstica 88:
*2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem
*2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem
*2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje
*2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje
==Značilnosti Fišerjevega opusa==
Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga  človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.


==Bibliografija==
==Bibliografija==
==Zunanje povezave==
==Zunanje povezave==

Redakcija: 10:12, 16. maj 2007


Življenjepis

Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov.

Prevajalsko delo

Prevodi dram

Prevodi proze

Prevodi poezije

Prevodi esejistike

Naslovi dram

Nagrade

Za prevajalsko delo

Za dramsko ustvarjanje

Značilnosti Fišerjevega opusa

Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.

Bibliografija

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sigledal.org/w/index.php?title=Srečko_Fišer&oldid=12599«

Pripomočki

Po wikiju

Podpora

Orodja

Pogledi

Imenski prostori