Etbin Kristan
Življenjepis
Etbin Kristan (* 15. april 1867, Ljubljana, † 22. november 1953) je gimnazijo obiskoval v Ljubljani in Zagrebu, zatem pa še kadetnico v Karlovcu, kjer je dosegel čin nadporočnika. Leta 1887 se je odpovedal vojaškemu poklicu in se posvetil žurnalizmu in politiki. Po poklicu časnikar, je veliko prevajal, predvsem Schillerja, Ibsena in tudi operna besedila, veljal je za uglednega gledališkega kritika in organizatorja. Obenem je bil zavzet politični delavec, ideolog slovenske socialne demokracije, ki se je prvotno opirala predvsem na nemški in avstrijski socializem (angažiranje na Dunaju). Prav ta ideološki nagib je bil eden izmed razlogov, da v njegovi literaturi in dramatiki začutimo primanjkljaj neposredne navezave in sklenjenosti z domačim življenjem, opiral se je namreč predvsem na absolutno ideologijo, kjer je tudi iskal realna tla in jasne ter prepričljive življenjske okoliščine. Sčasoma so se njegove zgodbe sicer začele nagibati tudi k bolj »domačemu« kontekstu, vendar je Kristan ves časa ostajal avtor širših socialnih in psiholoških problemov.
Poleg dramatike - ob Cankarju in Kraigherju je bil najpomembnejši dramatik pred 1. sv. vojno - je pisal tudi prozo (med pomembnejša dela se uvrščajo Ženin iz Amerike, Francka in drugo, Pertinčarjevo pomlajenje, Brata, Povesti in črtice, Savićev pesimizem), poezijo (Žarki in snežinke), še bolj pa je svojo družbeno-kritično držo izražal in izpostavljal predvsem v svojih političnih esejih (Kapitalizem in proletarijat, Krfska deklaracija in demokracija, Etbin Kristan o naši politiki, Poslanica slovenskemu delavskemu ljudstvu. Da si pokličemo v spomin, Svetovna vojna in odgovornost socializma, V dobi Klerikalizma, Primož Trubar in slovensko ljudstvo, Stari in novi kmečki prijatelji, Narodno vprašanje in Slovenci, Nevarni socializem, Strahovi : svarilo vsem rodoljubnim Slovencem: opomin vsem dobrim katoličanom). Med prvo svetovno vojno in v letih 1921–1951 je Kristan bival v ZDA, kjer je ustanovil ter tudi vodil Slovensko republikansko združenje, tudi tam pa se je preživljal kot novinar in urednik. V zadnjih letih bivanja v ZDA se je tudi vrnil k pisanju za oder (Svilene nogavice, 1939; Za nov svet, 1949). Malo pred smrtjo (umrl je leta 1953) se je vrnil v domovino. Poleg književnika in politika so ga pogosto oklicali kot borca za socialne pravice in enega prvih intelektualcev v slovenskem delavskem gibanju.
Eden ključnih vplivov na njegovo dramsko pisavo je bil Ibsen, ki je bil njegov glavni vir navdiha za pisanje in temeljito zanimanje o gledališču kot nekem širšem fenomenu, to se je kasneje razvijalo pri Kristanu skozi izjemno kritično motrenje takratnega gledališkega dogajanja pri nas. O kulturnih razmerah, družbenem statusu gledališča in številnih umetniških vprašanjih je Kristan ves čas prizadevno, pogumno in javno diskutiral, dostikrat določene situacije in zaplete tudi radikalno polemiziral. Kot izrazit gledališki človek je vsekakor izvajal pomembna prizadevanja za novo slovensko dramatiko. Močno zavzeto držo in neusahljivo podvrženost gledališki umetnosti pa je na drugi strani sočasno pogosto spodkopavala njegova ostra ideološka opredeljenost; teoretično in praktično politično delo so vezale njegove umetniške nagibe in tako je v prvi vrsti postal nekakšen dramatizator svojih idej.
Kristanova dramatika ni nastajala in se razvijala v mirnem umetniškem navdihu, ampak predvsem v luči razumskega kombiniranja in v neuničljivi literarni delavnosti. Pregled njegovega ohranjenega opusa govori o stalnih obratih od »starega« ko »novemu«, vendar celoten vpogled danes ni možen, saj se je nekaj njegovih dramskih del izgubilo.
Njegova družbena, kulturna in politična pojava je bila tesno povezana z Ivanom Cankarjem. Kljub temu, da so ju na začetku družili podobni interesi, sta se kasneje v svojih nazorih in vizijah idejno razšla. Kristan je bil do leta 1914 voditelj Jugoslovanske socialdemokratske stranke in njegovo trdno stališče je bilo, da je narod predvsem jezikovno-kulturna skupnost in temu v korist se je na brnskem kongresu zavzemal za federativno ureditev Avstro-Ogrske ter podpiral kulturno avtonomijo znotraj nje. Prav v tej stranki se je kasneje zbližal tudi s Cankarjem, s katerim ju je družil družbeno-literarni zanos do slovenskega jezika in dramatike, prav tako pa sta si oba prizadevala na domačih tleh angažirati interes za postavitev temeljev umetniškega gledališča. Spor, ki ju je kasneje oddaljil pa so bila medsebojno različna načela glede prihodnosti kulture južnoslovanskih narodov. Kristan se je zavzemal za poenotenje kulture, pisave in jezika, medtem ko je Cankar temu neizpodbitno nasprotoval. Današnja perspektiva književnosti pa več kot očitno kaže, da se je Kristan tako literat kot javna oseba skozi stoletje skorajda povsem nepravično razgubil v senci Cankarja. Njegove »narodno prebudne« geste in literarni opus lahko brez zadržkov konkurirajo Cankarju še danes, pa vendar se zdi, da je Kristan obtičal v nekem meglenem spominu, kot se je – roko na srce – dogajalo lepemu številu drugih Slovencem (na področju umetnosti, kulture in tudi politike).
Kristanov članek/odgovor »Vaša Talija« v Slovenskem narodu, v katerem je reagiral na takratno poročilo Frana Milčinskega o obračunu gledališke sezone 1899/1900 (ki je poročalo predvsem o dohodkih, številu predstav in gledalcev) na odboru Dramatičnega društva, je bil gotovo eden izmed pomembnih oprijemljivih pokazateljev Kristanovega kritičnega odnosa do gledališča in tedanje kulture nasploh, ki ju je predvsem želel od kapitala preusmeriti v umetnost oziroma od kvantitete h kvaliteti. Kljub temu, da so mu pri argumentih očitali povzetje preširokega (kulturnega) polja obravnave, ki jo je podal, pa je v marsičem razprl nove aspekte za nadaljnji razvoj. Naj na tem mestu parafraziramo le nekaj njegovih »revolucionarnih« izjav.
/…/ Sicer je razumljivo, da gledališče potrebuje materialne opore, toda umetnost ne more biti dekla blagajne; kakor umetnost ni sama sebi namen, temveč plod notranjih nagibov, tako ne more biti rokodelstvo; tudi ni namen gledališča, da občinstvo zabava, pač pa ga mora vzgajati, duševno plemenititi in izobraževati: hoditi mora nad njim in pred njim; ker imamo eno samo gledališče, mora to gledališče biti tako, da v polni meri zadovoljuje človekove višje potrebe. /…/
/…/ Če ljudje radi obiskujejo slabe igre, to dokazuje, da imamo dovolj občinstva, a premalo umetniško čutečega; to je razumljivo: naše gledališče je še mlado, prav tako naše slovstvo, druge umetnosti so se tako rekoč šele rodile, razgibanega umetniškega življenja na Slovenskem sploh še ni. /…/
/…/ Treba je podpirati vso domačo umetnost, če je dobra, in ta umetnost mora dobiti odprta vrata v gledališče, najsi bo igra socialna ali ljudska ali salonska, romantična, realistična ali dekadentna. Drugače se nam umetnost nikdar ne bo mogla razviti (1).
(1)Koblar, F.: Slovenska dramatika II. Spor za gledališki spored, str. 8 in 9.
Zgodovinska in literarna umestitev
Da je Kristan kot literat premogel veliko mero ostrine ter idejne in družbenopolitične svojstvenosti, se je pokazalo že v njegovi prvi drami Zvestoba, kjer se je lotil obravnave družbenih slojev in v nasprotje postavil meščanski in delavski svet. Med njiju je postavil mladi rod, ki se mora po svojih znanjih, vrlinah in nagibih lastnega značaja odločiti, na katerega od njiju bo preusmeril svojo naklonjenost in dodal tako vsebinsko kot motorično energijo. Vsebina tega dela je podana skozi jasno duhovno in bojevito tendenco, v fokus pa postavlja gospodujoči kapital kot predstavnika starega socialnega reda, na drugi pol pa umešča gibanje delavstva, ki se mu pridružujejo novi mladi ljudje - tako imenovani izobraženci iz ljudstva. Avtorjeve misli in stališča o denarju, moči, oblasti, družbenem redu, razkolu med starim in novim rodom, človeških pravicah in javnem delu so se skozi dramo izkazale kot izrazito jasne, vsebinsko neproblematične, v večini aforistično zanesene, a nenehoma umeščene na svetovnonazorski in osebni konflikt znotraj dramskih oseb.
Humanizem in revolucija po eksistencialno ideoloških predpostavkah in zaverovanih vrednotah torej ne bi smela priti v nasprotje; druga je prvega šele omogočila. (Tako so socialni humanisti verovali; že Cankar - od Blagra naprej. Že prej Kristan – v Zvestobi.)
V ospredje Kristanove dramatike nedvomno spada tudi »realistično-naturalistična« drama Kato Vranković, ki velja za njegovo najuspešnejšo in problemsko najprepričljivejšo tridejanko, katere motivika se opira na dejanske politične in gospodarske razmere na tedanjem Hrvaškem, kjer so vladne uprave ljudstvu naredile marsikatero škodljivo kupčijo. V drami je čutiti močan vpliv Ibsena, spisana je kot analitična pripoved in se razvija po zakonih tragične ironije. Tekst je Kristan izkoristil kot sredstvo, da ponazori svoje politične nazore ter hkrati opozori na moralna gibala in vse usodne zaplete, ki pretijo znotraj politike. Kljub temu Kato Vranković ni strankarska drama, temveč drama politike same, ki vse pretekla umazana dejanja prej ali slej navrže nazaj na površino sedanjosti/današnjosti. Delo so označili kot psihološko dramo, v kateri je poglavitna njena dialektika. Obsežna niso samo razpravljanja, temveč vsa analiza časa je kakor zgodovinska dialektika in prikazuje boj prebujajoče se demokratične zavesti z nasiljem in samovoljo. V samo srž tega boja pa je postavljen tragični junak, ki osebno propade zaradi dolga iz preteklosti, toda temu porazu že sledi nov uspeh njegovega dela.
Poleg omenjenih dveh dram med Kristanova pomembna dramska dela spadajo še petdejanska pesnitev Kraljevanje (prikazovanje demonskosti oblasti, nasilnih bojev za svobodo, ki se stopnjujejo še večje nasilje in na koncu preidejo v popolno zmago krivice), Volja (družinska psihološka zgodba o človekovi volji, nravnih razmerjih med ljudmi, osvoboditvi človeka od volje drugega in obenem volji do življenja), romantičnozgodovinska drama Ljubislava (pisana v verzih in po vzorcu klasicistične psihološke tragedije, tematiko pokristjanjenja Slovencev je Kristan orisal kot duhovno in politično nasilje in ne kot kulturnozgodovinski proces).
Kristanova "ameriška dramatika"
Prav posebno linijo Kristanovega literarnega ustvarjanja pa predstavlja njegovo obdobje v Ameriki, kjer je nastala avtorjeva t. i. »ameriška dramatika«. Čez lužo je Kristan odšel malo pred prvo svetovno vojno in je tam prosvetno in politično deloval med slovenskimi izseljenci. V tem obdobju je njegova dramatika odsevala nov kapitalistični svet, mešanico ljudstev z vsega sveta in masovno industrijo, obenem pa je vsebinsko posegal tudi v domače kraje in po lastni interpretaciji spremljal dogodke v svoji domovini. Snov zaznamuje dokaj senzacionalen dogajalni okvir, ljubezen se druži s kriminalom in politika z modo. Velik del teh iger je nadvse ustrezal povprečnemu ameriškemu okusu. Drame, napisane v Ameriki, so: Bomba v tovarni (prikazuje razmerje med podjetnikom in delavci), Ob zadnji uri (zgodba se dogaja v Ljubljani neposredno pred razpadom Avstrije), Obujeni spomin (govori o boju med ameriškimi delodajalci in delavci, ki se konča tragično, in sicer s samomorom), Svilene nogavice (obsežna satira proti licemerstvu in gospodarski nemorali v prvi svetovni vojni), Maščevanje (analitična psihološka drama, ki se dogaja med osebami ruskega in ameriškega rodu), Na rodni grudi (pripoveduje o tesnem vzdušju in negotovosti kraške družine v prvi svetovni vojni, ki se noče umakniti s svoje zemlje in brani dom pred sovražnikom), Za novi svet (izrisuje mišljenje in čustvovanje ameriške slovenske družine v drugi svetovni vojni, ko se je začel v stari domovini upor proti fašističnim okupatorjem).
Najpomembnejše delo v sklopu »ameriške dramatike« pa predstavlja besedilo Gospodar. V tej štiridejanki se je Kristan vrnil k svoji stari socialnopsihološki tematiki in kot sedemdesetletnik je vsekakor še enkrat potrdil svojo nekdanjo ustvarjalno moč. Napisal jo je leta 1938 in jo kasneje v Clevelandu tudi sam režiral in igral glavnega junaka (!). Po vrnitvi v Ljubljano je tekst predelal in ga kot šestinosemdesetletnik (86) še enkrat videl uprizorjenega. Glavni lik v Gospodarju, Peter Jeklenec, se v mariskateri karakterni označbi močno približuje osebnostnemu profilu Rometa v drami Samosvoj. Je oblastiželjen, brezsrčen, brezobziren v svoji volji in doseganju ciljev lastnih interesov in kot »veliki industrijalizalec« je simbol skrajnega kapitalizma, ki si ukloni vso bližnjo in daljno okolico, pokupi vse gozdove, rudnike, uničil male podjetnike, podjarmi si celo politično sfero. Dramski tekst ni samo konsistentno nadaljevanje prejšnjih dram, ampak se je ostro približal tudi Cankarjevemu Kralju na Betajnovi. Jeklenec sicer ne mori, je pa zato njegovih »nekrvavih« žrtev toliko več. V kontekstu psihologije oblasti je Kristan naredil še korak dlje in s to dramo je svojo socialno filozofsko dramatiko privedel na sam prag novega družbenega reda.
Vsebinski slog in dramska forma
V vseh njegovih dramah lahko vidimo, da spoznanje krivice, težnja po osebni in družbeni svobodi vodijo človeka v upor, ta upor z določenim ciljem pa prehaja v nove življenjske osnove. Kristanove prve drame govorijo o zmagah starega sveta/reda, ki ga podpira država s svojimi organi, te so prav zaradi tega vse bolj predočene uporu in preziru. Kljub dramatičnim konsistencam se dramske osebe gibajo po ideji in pisateljev osebni prizvok je dostikrat v posmehu, s katerim orisuje zastopnike kapitalizma in javne oblasti. Kristan ne pozna globoke tragike ali boleče komike, dosti bolj ga zanimajo razrešitve idej kakor pa dozoritve dogodkov ali prodoren vpogled v psihično stanje posameznika. Prav tako ne čutimo dometa »moderne usodnosti« (kot na primer pri Ibsenu), a vseeno lahko njegovo dramatiko v idejnem pomenu označimo kot prikaz, ki na določenih mestih čvrsto nakazuje stanje evropske družbe pred veliko katastrofo prve svetovne vojne.
V dramski formi Kristan ni iskal novih poti in je kot dober poznavalec gledališča ostajal v mejah klasične tehnike, kar pomeni, da se ni spuščal v tvegane oblikovne poskuse – odstopanja od utečenih tekstualnih pristopov ali večjega eksperimentiranja z možnostmi uprizarjanja. Njegova zgradba je načeloma jasna in trdna, pa vendar ne zdrsne v formalizem ali duhomorno pripovedovanje.
Dramska besedila
- 1910 Samosvoj
- Kato Vranković
- Kraljevanje
- Volja
- Ljubislava
- Uspeh
- Kdo je blazen
- Bomba v tovarni
- Ob zadnji uri
- Obujeni spomin
- Maščevanje
- Na rodni grudi
- Klub resignacija
- Gospodar
- Tovarna
- Vzajemna svoboda
- Obujen spomin
- Svilene nogavice
- Za nov svet
Literatura
- Kermauner, Taras: Kristus in Dioniz; Razprava o slovenski dramatiki zadnjega pol leta. Državna založba Slovenije (DZS), 1990.
- Koblar, France: Slovenska dramatika II. Slovenska matica, Ljubljana, 1973.