Kajetan Gantar
Življenjepis
Kajetan Gantar, rojen 11. oktobra 1930 v Ljubljani, doktor literarnih znanosti, klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Celju, gimnazijo v Lienzu in v Ljubljani. Mladostna leta in šolanje je zaznamovala vojna; po vojni sta z očetom odšla v begunstvo, zato se je med drugim šolal tudi na Tirolskem, v begunskem taborišču v Peggetzu pri Lienzu. Po maturi (1950) je študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 1954 diplomiral. Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju (1954–1956), nato študiral za doktorat in promoviral 1958. Potem se je najprej zaposlil kot referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo (1958–1962). 1962 je bil izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je nato 1967 dosegel naziv docenta, 1972 naziv izrednega in 1947 rednega profesorja za latinski jezik in književnost. Pred tem ali ob tem se je znanstveno izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu, na Dunaju. Večkrat je bil predstojnik oddelka za klasično filologijo, 1983–1985 prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg latinske književnosti je ves čas, še dve leti po upokojitvi (1997), predaval tudi grško književnost.
Ob tem je v letih 1981–1996 s presledki enajst semestrov kot gostujoči redni profesor predaval grško in rimsko književnost na univerzi v Gradcu.
Svoje bogato življenje in delo je Kajetan Gantar zanimivo in duhovito popisal v treh avtobiografskih knjigah – tretja, Penelopin prt, je izšla pred kratkim. Če je v prvi knjigi Utrinki ugaslih sanj opisal svoja mladostna leta in spomine o dogodkih po 2. svetovni vojni, ko je bil zaradi svojega prepričanja interniran, ter v drugi knjigi Zasilni pristanek mirnejša leta, ki so sledila, je s tretjo želel zapisati svoja "esejska potovanja v daljne dežele in predavanja na različnih univerzah".
Od 1974 je bil sourednik časopisa Živa antika (v Skopju). V letih 1975–1985 je bil član Mednarodnega biroja za probleme pouka klasičnih jezikov (v Gentu) in uredniškega odbora časopisa Didactica Gandensia. V letih 1977–1980 je bil predsednik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, 1980–1983 predsednik Zveze društev za antične študije Jugoslavije, 1983–1985 predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 1983–1988 član pravopisne komisije pri SAZU, 1981–1996 član odbora za novi slovenski prevod Svetega pisma, 1993–1999 predsednik državne maturitetne komisije za latinščino.
27. maja 1993 je bil izvoljen za dopisnega (izrednega) člana, 27. maja 1997 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 1996–2002 je bil zastopnik Slovenije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji (ESF, s stalnim sedežem v Strasbourgu). Od leta 1997 je delegat SAZU v Mednarodni zvezi akademij (UAI, s stalnim sedežem v Bruslju). 1999–2005 je bil podpredsednik SAZU.
Že kot študent je objavil v Živi antiki nekaj člankov o kompoziciji Horacijevih Pisem, zlasti o vlogi t. i. »zlatega reza« (sectio aurea) v Pismu o pesništvu, ki se v tuji strokovni literaturi še danes citirajo. Nadaljeval je z raziskavami strukture Horacijeve osrednje pesniške zbirke Carmina, kjer je opozoril na zakonitosti, po katerih si v njej sledijo kitični in metrični sistemi (zlasti asklepiadske kitice).
Z razpravami, objavljenimi v italijanskih, švicarskih, nemških revijah, je prispeval k prepoznavnosti nekaterih zastrtih namigov pri bizantinskem zgodovinarju Prokopiju. Posebno pozornost je posvečal antičnim odmevom in motivom pri Prešernu, prav tako tudi pri drugih naših pesnikih in pisateljih (Valentin Vodnik, Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Joža Lovrenčič, Oton Župančič, Alojz Rebula). V seriji Literarni leksikon je objavil zvezke Helenizem (1978), Grške lirične oblike in metrični obrazci (1979) in Antična poetika (1985). Svoje izsledke o Horaciju je strnil v knjigi Študije o Horaciju (1993).
Uveljavil se je tudi kot prevajalec, med drugim je poslovenil Homerja, Hezioda, Pindara, Sapfo, Ajshila, Sofokla, Evripida, Aristotela in druge. Objavil je tudi knjigo spominov z naslovom Utrinki ugaslih sanj (2005). Za antologijo in prevod Rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod dveh Plavtovih komedij nagrado Prešernovega sklada (1972).
1984 je bil izvoljen za rednega člana Academiae Latinitati Fovendae (v Rimu), 1985 za dopisnega člana Accademie Properziane (v Assisiju), 1994 za člana Inštituta za srednjevropska kulturna srečanja (IICM v Gorici) in za člana Görres-Gesellschaft für Pflege der Wissenschaft (v Kölnu), 2006 za dopisnega člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti.
Imenovan je bil za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1997), izvoljen za častnega člana Društva slovenskih književnih prevajalcev (2003), Društva za antične in humanistične študije Slovenije (2006), Celjske Mohorjeve družbe (2009) in za častnega senatorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (2009).
Umrl je 16. 6. 2022.
Prevodi
Zunanje povezave
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
- SAZU