Križ

Iz Geslo


Avtor: Matjaž Briški
Leto nastanka:
Žanr:
Oznaka: Pesniška groteska
Krstna uprizoritev:

Vsebina

Prostor in čas

Drama se odvija v večernih urah na veliki petek, a nedoločno neke dni, vse skupaj traja eno noč. Glede na pogovorni jezik obeh vajencev lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v sodobnost. Kraj je opisan v uvodni didaskaliji, sicer ni čisto točno določen (nekje globoko v rovtah – v kotu pozabljenem od Boga in ljudi), a nam opiše križišče, kjer se cesta cepi v obliki črke Y. Na stičišču vseh treh poti stoji Križ, ob cesti, ki se deli na dvoje, pa staro razvejano drevce. Temno je, le vsake toliko izza oblakov pokuka Luna, ki je malo odškrtnjena. Že sam opis kraja nas seznani s temačnostjo in rahlo grozo (odškrtnjena Luna, oblačnost). Sicer pa lahko govorimo o enotnosti kraja, časa in dogajanja. Drama se odvije v zelo kratkem času, kraj je stalen – križišče, dogajanje je linearno in strnjeno.

Osebe

COKI: tesarski vajenec, star med 35 in 45 leti, pritožuje se zaradi razbolelega križa, z Izem med seboj komunicirata v nižje pogovornem jeziku, kar kaže na njuno pripadnost nižjemu delavskemu razredu. Coki je bolj pasiven, bogaboječ in dvomljiv kot pa Ize.

IZE: tudi tesarski vajenec, Cokijev sodelavec, star med 35 in 40 leti. Manj se pritožuje kot Coki, je tudi bolj aktiven in prepričan vase.

KRISTUS: pri predstavitvah oseb je napisano, da igra samega sebe, star je 33 let (leta, ko je bil križan). Težko bi opredelili, kakšna je njegova vloga. Dobimo le občutek, da ni velik simpatizer ljudi.

MOJSTER: starejši moški, Coki in Ize sta pri njem v službi. Iz njunega pogovora izvemo, da si lasti zasluge za vse delo, ki ga opravita onadva, in da komaj čakata, da bosta lahko odpovedala službo pri njem. Je preračunljiv, Kristusu ponudi delo, ko izve, da nima več vajencev.

SIN: star okoli 33 let (Kristusova leta). Zelo odvisen od matere, je privezan nanjo. Ona mu diktira, kaj lahko stori in česa ne sme.

MATI: ima okoli 60 let. Priklenjena je na voziček, saj nima nog, a vseeno trdi, da jih čuti. Sina ima povsem pod kontrolo, le po smrti ni več opazne njene nadvlade.

MNOŽICA IN GLAS V OFFU: pri predstavitvah oseb izvemo, da sta posneta, starost in spol sta nedoločljiva.

Dogajanje po dejanjih

Delo ima osem prizorov.

1. prizor. Dogajanje je v temi, iz pogovora izvemo, da dva moška (Coki in Ize) postavljata križ, vmes tožita nad njegovo težo, Coki pa še nad bolečino v križu. Šele ko je križ postavljen, se izza oblaka pokaže Luna in osvetli akterja. Ogledujeta si razpelo, ga komentirata, obrekujeta Mojstra, ugotavljata, da človek na svetu večno trpi, šele smrt ga tega odreši. Coki je lačen, zato mu Ize ponudi jajce. Ko pojesta, odideta po barvo, da bi križanega prebarvala.

2. prizor. Iz teme se prikaže moški, ki potiska voziček, na katerem sedi ženska brez nog. Izkaže se, da sta to mati in sin. Mati se stalno nekaj pritožuje in sinu ukazuje, kaj naj stori in kako. Ne dovoli mu, da bi odšel k dekletu. Ukaže mu, naj ji zmasira noge in postriže nohte (čeprav nog sploh nima), on jo ponižno uboga, nato pa mu je vseeno dovolj. Vzame vrv in jo zadavi, nazadnje pa se obesi na drevo poleg ceste. Kristus stopi s križa, sname obešenca, zamenja njegovo obleko s svojo in ga pribije na križ. Obudi mater, ki misli, da je samo malo zadremala in imela čudne sanje. Za Kristusa misli, da je njen sin. Odideta drugam, ker je ta kraj preveč strašljiv.

3. prizor. Coki in Ize se vrneta z barvo. Zopet debatirata o trpljenju in življenju po smrti. Ugotavljata, ali bi onadva lahko bila svetnika, ker trpita in sta revna, a s tem ne bo nič, ker jima manjka še tretji čudež. Začneta pleskati kip, hvalita Mojstrovo delo, saj kip izgleda kot pravi človek. Šele zaradi smradu opazita, da je na križu res mrtvec. Najprej mislita, da sta se zmotila in pribila človeka, nato pa se zedinita, da se je zgodil čudež, saj je kip postal človek, onadva pa sta zdaj svetnika. Padeta na kolena in začneta molit. Pojavita se Kristus in mati. Mati se norčuje iz njiju, ko pravita, da sta svetnika, onadva pa iz njenega zanikanja, da nima nog. Kristus ju izzove, naj ji umijeta noge, saj če sta res svetnika, jima to ne bo nemogoče. Onadva se pretvarjata in ji umijeta noge, ona pa nato stopi iz vozička in začne teči naokoli. Coki in Ize sta prepričana, da sta naredila še en čudež, zato skleneta, da gresta po Mojstra, mu pokažeta križ in dasta odpoved.

4. prizor. H križu spet prideta Kristus in mati. Ona je utrujena, sede v voziček in zadrema. On pa sname njenega sina s križa, zamenja obleki in ji ga položi v naročje. Odpelje ju s prizorišča, sam pa se vrne na križ in se pribije nazaj, le eno roko ima prosto.

5. prizor. Coki in Ize pripeljeta k razpelu Mojstra in hvalita svoje delo, on pa ju okrega, saj kip ni prebarvan. Oba sta osramočena in gledata v tla. Kristus z nepribito roko prisoli zaušnico Cokiju, ta je jezen, ker misli, da ga je udaril Ize. Vname se pretep, Mojster ju umiri in ju pošlje nazaj na delo. Na tleh opazi žebelj in pribije kipu še drugo roko.

6. prizor. Coki in Ize barvata križanega in spet tožita nad svojo usodo. Odločita se, da se bosta križala in tako umrla mučeniške smrti. Snameta ga s križa, si razdelita njegovo krono, se prebičata, nato pa nastopi problem, kako se bosta križala. Iz zagate ju reši razjarjena množica, ki ju obtoži svetoskrunstva in ju pribije na križ. Oba sta navdušena, ker jima je uspelo, zdaj umirata in odhajata v nebesa.

7. prizor. Mojster pride na križišče, a križa ni več, samo Kristus stoji pod drevesom. Mojster ga začudeno sprašuje, kje je križ, in on mu pojasni, kaj se je zgodilo. Mojster mu obljubi križ pod pogojem, da pride k njemu za vajenca. Kristus pristane in odide z njim.

8. prizor. Coki in Ize se znajdeta v neizmerni belini in se čudita, da ju nič ne zebe in ne boli. Lahko gresta kamor hočeta, nič ne potrebujeta, ker sta sveta. Mimo prideta mati in sin, oba nasmejana. Tu ni mrtvih in ni živih, so samo spomini in ni več križev, zato vajenca lahko stopita s križa, ki se počasi spusti v tla.

Interpretacije besedila

Križ bi lahko označili za pesniško grotesko, v kateri sta izraziti besedna in situacijska komika. Dialogi se zgrajeni duhovito, s kančkom ironije in absurda. Večkrat se poigra z besedo križ, enkrat v pomenu razpela, drugič kot del človeškega telesa, npr. Pretežek križ pa si v rit./Če ma težave s križem, zakaj ne nos raj kosmodisk! Situacijska komika nastopi, ko Kristus prisoli zaušnico Cokiju, ta pa misli, da ga je udaril Ize. Tukaj bi omenila še poimenovanja oseb. Osebna imena imajo le tri osebe, Coki, Ize in Kristus, ostali trije so poimenovani le z njihovimi funkcijami oz. medsebojnimi odnosi (Mati, Sin, Mojster). Ob gledanju drame za imena vajencev sploh ne bi izvedeli, saj se ne kličeta po imenih (seveda je to odvisno od uprizoritve), za Kristusa bi uganili že na začetku, koga predstavlja, čeprav se na koncu tudi sam imenuje, za ostale osebe pa iz samega besedila izvemo, kdo so. Zakaj si je izbral imeni Coki in Ize? Ob imenu Coki dobim asociacijo na cokljo, kar bi lahko rekli, da tudi je, saj je zelo neodločen in malce bojazljiv. Ize pa me spominja na angleško besedo easy, kakršen je Ize (šaljiv, tudi malce flegmatičen).

Že takoj na začetku se je potrebno ustaviti ob naslovu igre, ob katerem pomislimo na različne pomene, ki jih ima ta besedica. V delu je uporabljena kar 135-krat, od tega večinoma samostojno, nekajkrat pa tudi znotraj drugih besed (križani, prekrižati, odkrižati, križišče, križati) in v več različnih pomenih: razpelo, del hrbtenice, leta, težave, trpljenje, skrb, neprijetnost, težavnost, obup. Že sam prostor dogajanja je zasnovan v obliki križa (križišče v obliki črke Y). Z vsem tem je hotel opozoriti na trpljenje in napornost človekovega življenja. Poleg križa lahko najdemo še veliko drugih simbolov in dejanj, ki nakazujejo katoliško vero. Coki in Ize jesta jajca, a ker se to dogaja na veliki petek, lahko sklepamo, da gre za pirhe, ki pa so simbol kapljic krvi križanega. Jajca pa jima povzročijo prebavne motnje, se pravi trpljenje. V igri nastopijo trije tesarji, kar ni nobeno naključje, saj je bil tudi Jezusov oče Jožef tesar in mu je sin večkrat pomagal pri delu, na koncu pa gre Kristus za vajenca k Mojstru, da bi dobil nov križ (zgodovina se ponavlja). Kasneje sta Coki in Ize postavljena pred nalogo, da morata umiti noge ženski brez nog, kar tudi storita (tudi v Svetem pismu je opisano, kako Jezusu v Kafranaumu grešna ženska s solzami umije noge in jih obriše z lasmi, on pa ji odpusti vse njene grehe), nato ji noge še namažeta (poslednje maziljenje, ženska je že prej umrla). Nenazadnje pa še prizor, v katerem Kristus položi mrtvo telo Sina Materi v naročje (kot Jezus in Marija). Zakaj torej toliko verskih simbolov? Osrednji problem te drame je vprašanje trpljenja današnjega človeštva, ki ga predstavljata predvsem Coki in Ize. Ves čas tožita, kako trpita pri delu, nič nimata ipd. Nazadnje skleneta, da bi morala postati svetnika, ker sta že toliko pretrpela. Vse se odvija tako, da mislita, da jima je uspelo narediti čudež (kip postane človek), pri drugemu čudežu pa jima na pomoč priskoči sam Kristus (ženska shodi), zato se namenita, da se bosta križala in umrla mučeniške smrti. Tukaj pa se malce zaplete, ker sama ne smeta položiti roke nadse, a ju iz zadrege reši ponorela množica, ki ju obsodi svetoskrunstva in ju križa. Tudi v krščanstvu lahko zasledimo trpljenje, ljudje smo na svetu zato, da trpimo, po smrti pa bomo lahko uživali v nebesih, v čemer se kaže navezava na prej omenjene simbole. Bolj ko bomo trpeli, bolj bomo sveti in za to nagrajeni. Poleg tega se odpira še vprašanje Odrešenika. Je danes sploh še mogoč Jezus kot odrešenik ljudstva? Coki in Ize ugotavljata, da se jima smili, ker bi bil v današnjem času prav tako bičan. Enačita križanega in reveža, ker smo tako ali tako vsi mučeniki in nas bo šele smrt odrešila tega trpljenja. Tudi Mojster pravi, da Boga ni več med njimi, Kristusi so pa vsi ljudje, ker vsak po svoj trpi. Se pravi, da so ljudje danes izgubili vero v upanje na odrešitev, Odrešenik nam ne bo pomagal, pomagala nam bo le še smrt. Kristus pravi, da trpljenje ustvarjamo drug drugemu. To je razvidno iz dialoga, ki ga ima z materjo, ko ona pravi, da je kraj strašljiv, on odvrne, da so strašljivi ljudje in ne kraji, prav tako ni važno, kam greš, ampak s kom greš in da smo vsi ljudje čudni. Iz tega razberemo, da nam je usojeno, da bomo na svetu večno trpeli, da nam ne bo pomagal niti odrešenik, ki bi ga ljudje sami spravili v trpljenje in ga ponovno križali. Kako pa je z nebesi? Prostor, kamor prideta Coki in Ize ni tipična podoba raja (so to vice?), obdaja ju popolna belina, ne čutita ne mraza in ne bolečine, mati in sin, ki prideta mimo, sta nasmejana. Se pravi, da je trpljenje odplavalo, tako sta tudi Coki in Ize odrešena križa, ki se spusti v tla. Majhen dvom pa vseeno ostane, ko Coki reče, da je s križem vedno križ …

Dosedanje uprizoritve

Objave

  • Križ. Sodobnost, 2005, let. 69, št. 5/6 (2005)
  • Križ. Kranj, Prešernovo gledališče, 2006

Prevodi v tuje jezike

  • The cross. Kranj, Prešernovo gledališče, 2006

Vir

  • Cobiss

Literatura

  • Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. Sodobnost. Revija za književnost in kulturo. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
  • Matjaž Briški: Avtopoetika. Sodobnost. Revija za književnost in kulturo. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
  • Matjaž Briški: Križ. Sodobnost. Revija za književnost in kulturo. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.