Magma
- Avtor: Izbor znanih besedil
- Leto nastanka: 1987
- Žanr: Drama
- Krstna uprizoritev: 25.06.1987, r. Iztok Alidič, L.F.N.S. Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)
- 1 moška, 3 ženske vloge
Vsebina
Zasedba
- Igralka 1: Irena Oman
- Igralec 2: Damjan Perne
- Igralka 3: Dunja Jekovec
- Igralka 4: Vanja Slapar
- Režiser, lektor, izbor besedil, scena, in kostum: Iztok Alidič
- Koreograf: Jolanda Regovc
- Izbor glasbe: Zvone Tomac
- Vodja predstave: Zvone Tomac
Mnenja in kritike
Šesta premiera v GČC
M A G M A
Po uspešnem Galebu še en poskus gledališke uspešnice kranjske eksperimentalne gledališke skupine.
Končuje se po številu predstav najbogatejša sezona Gledališča čez cesto. To gotovo velja tudi za prihodnja leta tega gledališča, ne samo za dosedanja. Gre za predstave P. Božič: Vedomec Kriš, J. Streda – S. Kump: Vrata, I. Alidič: Semenska gasa 27, H. Fallada – I. Alidič: Bratec, R: Bach – F. Zagoričnik: Galeb in Leva frakcija neodvisnih sindikatov Gledališča čez cesto: Magma. Magma je v tej sezoni dočakala samo krstno uprizoritev.
Magma pomeni testo, gnetljivo snov, tudi substance pod trdim površjem Zemlje in zdaj še gledališki dogodek iz zmesi različnih domačih in svetovnih gledaliških, proznih in pesniških besedil. A to ni recital. Spet imamo pred sabo večmedijsko predstavo kot pri Galebu. Pomembni so deleži vsebinske zasnove – za to je poskrbel Iztok Alidič, tudi režiser predstave, prvin igre, plesa in pantomime – v izvedbi Dunje Jekovec, Irene Oman, Damjana Perneta, Vanje Slapar in koreografiji Jolande Regouc, ter glasbenega izbora Zvoneta Tomaca. Težko je reči, da je značaj tradicionalne gledališke predstave na ta način zanikan ali presežen, saj gre za “večna”gledališka sredstva, ki so z razvojem tehnike samo bolj pisana, več jih je na razpolago, in še tega ne gre pozabiti, da je bil “stroj” vključen že v antični tragediji, oziroma že takrat je bil “bog iz stroja” (deus ex machina).
Z žalnim vzdušjem, že od samega vhoda v Delavski dom, z Laibachovo Novo akropolo in uvodno pantonimo, ki traja ves čas prihoda občinstva je podan impozanten memento mori. To je tudi vnanji obroč predstave, trdno zasidran na simboliki in obrednosti, znotraj katerega je pisan izpovedni krog: v njem se prvotna obredna strogost razklene v “izbor kaotičnih dogodkov v enem zamahu” (kot je navedeno v podnaslovu gledališkega lista). Izkaže se, da obredni pristop, razen tega da predstavlja določeno estetiko mase, vzpostavlja predvsem telo kot nosilca pomenov in simbolne moči, saj je ravno telo tisto, kar omogoči delovanje Erosa in Tanatosa, ljubezni in smrti, in je življenje potemtakem v povezavi obeh skrajnostnih prvin, je kot zaveza sebi in svetu, ki je dialektično kar naprej na robu razveze.
Magma v celoti je panoptikum te zaveze in razveze.Človeško telo je močnejše izrazno sredstvo od izpovedne, lirične besede, zato ima igralec ali igralka različne usklajevalne naloge, ki jih zadaja svojemu telesu in duši. Magma je tako nova zahtevnostna stopnja, ki jo je ansambel predstave uspešno obvladal. Je rezultat, ki bo gotovo prihodnjo usmeritev in delo tega gledališča.
Franci Zagoričnik, Gorenjski glas, 30. junij 1987