Pavel Šivic
Življenjepis
Pavel Šivic je bil slovenski skladatelj, pianist in pedagog (*2. februar 1908, Radovljica, †31. maj 1995, Ljubljana).
Študiral je germanistiko, vzporedno pa je na ljubljanskem konservatoriju vpisal še kompozicijo pri Slavku Ostercu in klavir pri Janku Ravniku. Študij na konservatoriju je končal leta 1931 in se nato izpopolnjeval v klavirju (prof. Vilém Kurz) in kompoziciji (prof. Josef Suk in prof. Alois Hába) na glasbenem konservatoriju v Pragi.
Sprva je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, pozneje, med leti 1946 in 1978, pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegov skladateljski slog je izhajal iz neoklasicistične šole Slavka Osterca in praškega modernizma. Med 2. svetovno vojno je bil najprej v nemškem taborišču Lübeck in nato v italijanskem ujetništvu, po kapitulaciji Italije pa je odšel v partizane. Šivic je bil ena poslednjih vsestranskih glasbenih osebnosti v Sloveniji: skladatelj, pianist, družbeni delavec, predvsem pa izjemno razgledan intelektualec, ki se je umetniško odzival tako na sodobne glasbene tokove kot na družbene probleme svojega časa. Do leta 1960 je sledil tedanjim trendom sodobnega komponističnega sloga, nato pa ustvarjal v konservativnejšem tonu. Bil je predsednik Društva glasbenih pedagogov Slovenije in Zveze glasbenih pedagogov Jugoslavije ter dolgoletni glasbeni kritik za časopis Delo in za Radio Slovenija.
Zapustil je bogat opus scenskih del (med drugim pretresljivo opero Cortesova vrnitev po drami Andreja Hienga, opero Samorog po predlogi Gregorja Strniše in baletno glasbo po Grumovem Dogodku v mestu Gogi), številna orkestralna dela (med najvidnejšimi so Medžimursko kolo, Alternacije, Dialogi za oboo in godala, koncerti za klavir, violino in klarinet) ter veliko kantat, zborovska in komorna dela. Posebno mesto med njimi ima glasba za klavir, saj je bil Šivic sam mojster na tem glasbilu.
Dela
