Prihodnje, odhodnje

Avtor: Srečko Fišer

Leto nastanka:

Žanr:

Oznaka: Komedija, melodrama

Krstna uprizoritev: 21. december 2006, SNG Nova Gorica

Zgodba

Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.

Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.

Kronotop

Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga).

Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.

Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.

Osebe

Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku drame. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.

Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel.

Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.

K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58).

Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).

40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).

Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.

Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.

Jezik

Prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – tako v dialogu kot v didaskalijah – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi. Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka.

Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).

V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.

V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.

V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim hoče avtor dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.

Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11).

Interpretacija

Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama. Čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.

Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne potrebuje (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.

V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?). Podobno deluje tudi Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi.

Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi, kot je Precednik, še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.

Zaključek

Prihodnje, odhodnje je drama, ki odpira mnogo problemov. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska, kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.

V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni.

In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.

Objave

• Prihodnje, odhodnje. Gledališki list, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, let. 52, št. 3, 2006?

Vir

• Cobiss