Ravnotežje

Avtor: Zalka Grabnar Kogoj

Leto nastanka:

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev:

Prvi zabeležen datum uprizoritve: 21. maj 2006, Gledališče Glej

Predstavitev dramskega besedila Ravnotežje

Osebe

• Ela, 37 let
• Egon, 37 let
• Ludvik, moški 35–40 let

Prostor in čas

Drama se odvija v zaprtem/zasebnem prostoru, v blokovskem stanovanju. Opis prostora je natančno podan v didaskalijah, kjer so zelo detajlno omenjene lastnosti in značilnosti stanovanja, v katerem se zgodba odvija.

Natančni čas dogajanja ni znan, vendar se prizori odvijajo v kronološkem zaporedju, čeprav ne vemo natančno, koliko dni (kolikšen čas) zajemajo dogodki iz besedila.

Vsebina

Drama je sestavljena iz sedmih prizorov.

V prvem prizoru Egon pride v stanovanje, se sprehodi po sobi in se ustavi pri veliki mesojedi rastlini. Pred njo masturbira.

V drugem prizoru se v dnevnem prostoru nahajata Egon in Ela. Kot je razvidno iz didaskalij, je dnevna soba na sveže popleskana na temnozeleno barvo. Med protagonistoma se razvije dialog. Prenavljata stanovanje in čakata delavce. Na sredini sobe stoji velika mesojeda rastlina, nekoč last Eline pokojne babice, po poklicu biologinje. Rastlino bo Ela poslala v Belgijo na nekakšno razstavo. Egona mesojedka že močno najeda. Zato se zdi, da je iz kljubovanja Elini obsedenosti z rožo, prostor pobarval s temnozeleno barvo. Začneta se prepirati, vendar je ta prepir na začetku zgolj nekoliko intenzivnejše pogovarjanje, prepojeno z očitki o tem, da ga njegova babica nikoli ni marala. Pogovor pa kmalu nanese na otroka, ki ga Egon nikakor noče imeti, medtem ko si ga Ela zelo želi. Egon se želi priseliti k Eli, zato mu ona tudi pove, da so zdaj primerni pogoji za otroka. Prepirata se o barvi za malo sobo, kjer naj bi bil prostor za otroka.

Tretji prizor se začne s prihodom Egonovega prijatelja Ludvika. Ta pride, da bi dokončal kopalnico. Najprej se obregne ob neznosen smrad, ki je v stanovanju zaradi zbirke mesojedih rastlinic, ki jih ima Ela. Egon je jezen na Elo in z Ludvikom se pogovarjata o odnosu z njunima ženskama. Nato pride Ela in z Ludvikom se dogovorita, da bo prebarval temnozeleno steno.

V četrtem prizoru se pripravljata na pleskanje, medtem pa se pogovarjata. Med drugim tudi o babici, slednje Egon ni maral, ker tudi ona ni marala njega. Tako kot Ela, je bila biologinja. Egon izrazi svojo željo po Eli, vendar ga ona odriva. Med dialogom se dotikata različnih tem iz medsebojnega življenja, Ela mu očita pornografijo pod posteljo, on njej obsedenost z rastlinami.

V petem prizoru je stanovanje že bolj opremljeno, pride Ludvik. Eli pomaga pri pakiranju rože. Navrže ji, da sta ona in Egon predolgo čakala, da bi mogla imeti že pet otrok in bi bilo njuno razmerje boljše. Pravi ji, da se Egon še zmeraj obnaša kot otrok. Egon pride in Elo obtožujoče sprašuje, kaj je povedala njegovim staršem, ker sta ga vrgla ven.

V šestem prizoru je že priseljen. Ela pride in on ji je pripravil romantično vzdušje, da bi proslavila njegovo vselitev in njuno zvezo.

V sedmem prizoru je stanovanje že popolnoma urejeno in dokončano, Ela pripravlja kosilo. Egon pride s kupom turističnih katalogov, razmišljata o dopustu. Pogovarjata se, medtem on zapazi, da je Ela nakupovala. Pove, da je kupila medvedka. Njemu se zdi čudno, nazadnje mu le izdavi, da je noseča. Nekoliko prikrito, ker se boji njegovega odziva. Egon reagira zelo napadalno in odklanjajoče. Kljub vsemu pove, da še zmeraj noče otroka, da se ne bo »ukvarjal še s plenicami in frocom«. Ela je zgrožena, vendar tega ne pokaže. Egona prosi, če obesi zavese na okno. Ela odpre okno, Egona potisne in on pade v globino.

Analiza (Interpretacija)

Drama Ravnotežje vsebinsko temelji na odnosu med moškim in žensko v sodobni družbi. Pri analizi skušam izpostaviti nekaj točk, v katerih se kažejo temeljne vsebinske in sporočilnostne značilnosti besedila:

• odnos med moškim in žensko v sodobni partnerski zvezi,
• njune osebnostne poteze in smernice delovanja ter soobstajanja oziroma vztrajanja v takem razmerju.

Glavna protagonista sta v zrelih srednjih letih. Ela je biologinja in intelektualka, v nasprotju s svojim partnerjem Egonom, ki ničesar ne dela, ampak zgolj stagnira v svojem pasivnem položaju.

V njegovem obnašanju in iz njegovih besed ni zaznati nobene želje po spremembi stanja. Čaka na selitev k Eli, je brezposeln in ima časa na pretek, medtem ko je Ela zaposlena. Osebnostno se zdi Eli nedorasel, noče prevzeti odgovornosti za svoje življenje, spominsko se vrača v preteklost. Očita in omenja ji, da ga njena babica ni nikoli marala. Ves čas ga moti njena zbirka mesojedih rastlin, še posebej največja mesojedka, ki je zapuščina pokojne babice. Ela si zelo želi otroka. Pri prenavljanju stanovanja težko usklajujeta svoje želje, med njima je zaznati veliko trenja in navzkrižnih (besednih) bojev.

Ela pušča občutek, da skuša s prenovo stanovanja v simbolnem smislu prenoviti svoje življenje ter realizirati nekaj novega, v tem primeru končno zanositi. Vendar pa jo pri tem Egon ves čas ovira. Ona je gonilna sila njune zveze. Služi, prinaša denar, psihološko in osebnostno usmerja, vodi njuno partnerstvo. Egon pa je v svoji nedejavnosti tako na dnu, da noče imeti niti otroka, ko pravi: »A zdaj se bom pa s smrkljem in plenicami ukvarjal?« V resnici se ne ukvarja z ničemer in ima obilico časa.

Pri branju pričujočega besedila bralec dobi občutek, da v njunem razmerju ni pretiranih ljubezenskih čustev in telesne intimnosti. Ko v stanovanje pride Ludvik, mu Egon v pogovoru o Eli zatrdi: »Meni ne pusti ... Tudi jaz jo samo gledam.« Ela ne izžareva želja po spolnosti, v tem smislu se zdi precej blokirana, zavrta. Kar Egona ves čas prikrito iritira, saj si jo želi, iz teksta pa izvemo tudi, da je »fejst ženska«.

Vzrokov za takšno delovanje iz teksta ne moremo razbrati, lahko pa samo sklepamo. Egon je ne motivira, ne kaže zanimanja za razvoj njunega odnosa, pravzaprav skrbi samo za svoje najnižje potrebe. Proti koncu teksta izvemo, da je do preselitve v Elino stanovanje živel še pri starših, čeprav je star 37 let. Je tip izrazito zajedalskega moškega, brez ambicij in aktivne volje. Elo zato na neki način duši in zdi se, da prav zaradi njegove pasivne drže ni več sposobna gledati nanj kot na moškega, ki bi si ga lahko tudi spolno zaželela. Sprejela je vlogo njegove skrbnice, on pa ji po drugi strani noče »dati« niti otroka.

V zadnjem prizoru je stanovanje prenovljeno in njun odnos se umiri, dobimo občutek, da se zdaj oba trudita pre-živeti v slogi, hočeta nazdraviti. Vendar pa je Ela noseča in čaka na pravi trenutek, da Egonu pove. Ko je že skoraj prepričana, da bo slednji novico dobro prenesel, doživi vnovično razočaranje, saj on popolnoma izgubi kontrolo in iz njegovih ust letijo žalivke: »Kakšna pa boš? A misliš, da boš okoli mene racala debela kot krava. Da ti bom nosil vrečke po stopnicah? Pa saj nisem prfuknjen.« 

Ela se na te besede odziva precej flegmatično, s kratkimi in odsekanimi stavki. Prosi ga, da ji obesi zavese. Nato sledi sunkovit preobrat, vrhunec dramskega dogajanja, ki je hkrati tudi njegov konec. Egona potisne skozi okno. V očeh besedila kot celote se njeno dejanje niti ne zdi tako zelo moralno sporno, kajti Egonovo ignorantsko vedenje do Elinih potreb in želja doseže skrajno mejo. Z njegovo smrtjo se Ela osvobodi. Kajti problem ni bil v njej, ampak v Egonu. On sam jo je kot nerazvita, nenačelna, neambiciozna oseba dušil, oviral njen osebni ter nenazadnje tudi psihološki razvoj. Zaradi njega se ni smela udejstvovati kot mati.

Dramo bi lahko analizirali tudi na simbolni ravni. Vseskozi je prisoten motiv mesojede rastline, ki Egonu predstavlja nasprotnika. Ela »mesojedki« namenja več pozornosti, kakor njemu in jo bolj skrbi za rastlino, kakor za njega. Prenavljanje stanovanja v psihološke smislu utegne pomeniti prenovo razmerja. Egon se nazadnje vseli, Ela pričakuje otroka, vendar pa se njeni upi s strani Egonovega odziva klavrno porušijo. Nazadnje je stanovanje sicer prenovljeno in mesojedko, ki je predstavljala tako moteč element za Egona, odpeljejo na razstavo v Belgijo. Pa vendar se nič ne spremeni, ker osebnostno Egon vseskozi ostaja na istem nivoju, ki je daleč pod Elinim.

Jezik v drami je pogovorna slovenščina s primesmi ljubljanskega govora. Veliko je velelnih, spraševalnih stavkov, veliko ločil, s katerimi raste ali se niža intenziteta in pomen povedanega. Skozi dialog se spretno razkrivajo značajske ter osebnostne lastnosti obeh protagonistov. Dogajanje v prvih poglavjih teče enakomerno, vsi dogodki se vrstijo v zaprtem prostoru, v stanovanju, vrhunec na koncu besedila je nenaden, zato tudi presenetljiv.

Iz dialoga med Elo in Egonom se odstirajo vse psihološke silnice njunega medsebojnega razmerja. Nesituirani moški v odnosu z bolj izobraženo, ciljno usmerjeno žensko, ki ve in si želi urediti življenje, vendar pa ji on to preprečuje. Proti koncu besedila se njun odnos (predvsem dialoško) sinhronizira. Stanovanje je urejeno, dokončano, med njima pride celo do nekakšnih romantičnih/ljubezenskih trenj. Ela je noseča in se pripravlja, da bo to povedala Egonu. Pravzaprav je zdaj že skoraj prepričana, da se bo pozitivno odzval. Vendar pa v trenutku njenega razkritja doživi njegov popolnoma negativen odziv.

Avtorica je o pričujočem tekstu zapisala: »Pisala sem ga ob opazovanju mojih vrstnic, ki kljub poznim tridesetim še niso imele urejenih življenjskih pogojev ... Zdelo se mi je, da postaja to kar precej pogost pojav v urbanem okolju, da je ženska pogosto bolj izobražena kot moški in so ti pogosto lenobe, kar se tiče razvoja razmerja in da je zajedanje obojestransko.«

V Ravnotežju izrazito izstopa motiv partnerskega odnosa v sodobnem svetu, ki je na primeru razmerja med Egonom in Elo zelo slikovito prikazan. Težišče drame torej predstavlja par, v katerem ima vodilno vlogo ženska, kar je v popolnem nasprotju s podobo tradicionalnega razmerja med moškim in žensko, kjer ta položaj zavzema moški. Zato ima drama tudi družbeno-sporočilno vlogo in je vsebinsko zelo aktualna.