To

Avtor: Rokgre

Leto nastanka:

Žanr:

Krstna uprizoritev:

Prvi zabeležen datum uprizoritve: 4. junij 1999, SNG Maribor, režija: Rene Maurin

Opomba: Besedilo je bilo posneto tudi kot zabavna radijska igra na Radiu Slovenija

Celotno besedilo drame

• To

Vsebina

Prostor in čas

Prostor je opisan minimalistično, bralec ga sestavlja sam sproti skozi vso besedilo drame.

Gre za stanovanje v bloku Toja Maša in hodnik pred njim. Stanovanje je opremljeno primerno njegovemu stanovalcu, v njem je dvonadstropna postelja, na kateri ima plišasto opico, peskovnik s toboganom in gugalnico, v peskovniku so posodice, v pesku je zakopana tudi mala skrinjica s Tojevimi fotografijami, pisalna miza in stol ter televizija. V kotu je kitara, nekje je tudi okno in na stropu svetilka. Vidijo se vrata kuhinje, kamor dramski osebi večkrat stopita, izven dogleda občinstva, in vrata kamre.

Čas ni natančno določen, sredi igre se dan prevesi v noč.

Osebe

V drami nastopata dve dramski osebi, to sta To Maš in Albert.

To Maš

Naslovna oseba dramskega besedila je To Maš, kar je morda besedna igra, razstavljeno ime Tomaž, lahko pa bi pomenilo tudi "to imaš". Dovolj pomenljivo je ime tudi kot kazalni zaimek za tretjo osebo. Ker nikjer v didaskalijah ni zapisano, kako katera od dramskih oseb izgleda, si bralec besedila najbrž najprej predstavlja, da gre za otroka, saj se drama začne s prizorom, v katerem se To igra s plišasto opico.

To govori otročje in se večinoma tudi obnaša kot otrok: z Albertom bi se rad šel nesmiselne otroške besedne igre, rad bi se igral v peskovniku, v knjigah občuduje risbice, govori o tem, da bo, ko bo velik, pevec itd. Toda Albert ga že od vsega začetka obravnava kot odraslo osebo – nenazadnje sprejme njegov ček, kar bralcu vzbudi prve dvome o Tojevi otroškosti. Kasneje pa tudi sam pove, da je skladišnik že od 23 leta, in to že deset let. Torej naj bi bil star 33 let – toda glede na vse laži, ki si jih dramski osebi ves čas pripovedujeta, je ta podatek postavljen pod vprašaj; kasneje spet prizna, da ne hodi v službo.

To se otroško veseli obiska, videti je zadovoljen v svojem položaju, trdi, da noče, da bi se karkoli spremenilo. Ves čas je čutiti, da je morda osamljen, kar se kaže predvsem v tem, kako otroško si želi prijateljstva z Albertom, kako noče, da bi ga ta zapustil. Omenja sicer neko Milko, najprej kot punco, kot zaročenko – na nedolžen, otroški način – , nato kot socialno delavko, toda nazadnje spet trdi, da Milka ne obstaja. V njegovih lažeh (če to so) se morda kaže tudi njegova tragična plat.

Z žalostjo in ljubeznijo govori o svoji umrli materi. Otroško je vzkipljiv, pobalinski in naiven. Preveva pa ga tudi na prvi pogled otroški, otročji strah pred “hudičeki”, ki naj bi ga hodili strašit ponoči, ko je tema (proti koncu drame je morda v tem v zvezi sicer nakazano, da je To bolan, morda ima epilepsijo?). Njegove laži so po drugi strani daleč od tega, da bi bile otroško nedolžne; To laže iz koristoljublja in namenoma izkorišča Albertov pohlep za to, da ga obdrži pri sebi.

Albert

Drugi protagonist drame je Albert, ki se izdaja za akviziterja, ki prodaja pravljice. Albert se niti malo ne čudi Tojevi otročjosti, temveč jo jemlje kot nekaj povsem samoumnevnega. Še več, večkrat jo skuša tudi izkoristiti, obrniti v svoj prid. Albert je zaznamovan z lažjo še v večji meri kot To. Enkrat trdi, da nujno rabi denar za vračilo dolga, ki si ga je ustvaril s hazardiranjem, drugič, da je na smrt bolan, tretjič, da je tajni agent tuje sile itd. Skozi nove in nove plasti laži je težko izluščiti neko resnico.

Edino, kar lahko skozi dogajanje rečemo o njem z gotovostjo, je, da je glavni motiv celotnega njegovega delovanja pohlep. Za denar je pripravljen lagati, klečeplaziti, če ne gre drugače tudi krasti ali izkoristiti naivnost otročjega Toja. Verjeti mu je torej le, ko pravi, da hoče samo biti bogat, nič drugega. Njegov pohlep je pravzaprav glavno gibalo vsega dogajanja v tem dramskem besedilu.

Morda je tudi zdravljeni alkoholik, posledično slabega zdravja, ki postane očitno, ko ga To sredi drame prestraši.

Iz radijskega obvestila je nadalje mogoče špekulirati, da bi Albert lahko v resnici bil Alfonz Pozavna, imenovan Stonoga, množični morilec, ki je pobegnil iz zapora, namreč prav skozi okno knjižnice (avtor morda namiguje na knjige, ki jih prodaja). Vendar pa to, kot tudi večino ostalega, seveda ni nujno res.

Dogajanje

To Maš spi, ko nenadoma potrka. Pred vrati je Albert, ki prodaja knjige. To je navdušen nad knjigo pravljic z naslovom Čarolinice, ki mu jo vzame, ne da bi plačal, celo zaklene Alberta ven. Po dolgem prepričevanju To Albertu vendarle napiše ček za milijon tisoč stopetdeset (dinarjev?), toda ko hoče Albert oditi, mu To izpuli ček iz rok, ker noče, da bi ga Albert zapustil.

Slednji skuša na vse načine dobiti ček nazaj, naredi se celo, kot da umira. Nazadnje To prizna, da ček nima kritja, za isto vsoto je namreč kupil prstan svoji simpatiji Milki, ker mu je pokazala krtačko.

Albert trdi, da je denar dolžan Kosmatemu mrožu. Ko ga To prestraši, se izkaže, da ima Albert slabo srce; zdaj že trdi, da je na smrt bolan in da potrebuje denar za operacijo. Za prstan igrata karte, toda kljub temu, da goljufa, Albert izgubi. To v tem trenutku spet trdi, da denar ima, in sicer v predalu, toda ko ga Albert preišče, tam ne najde ničesar. Albert si zdaj izmisli, da sta si v sorodu, takoj za tem pa, da je izkupiček od prodanih knjig namenjen sirotam. Nazadnje mu popustijo živci in To mu vendarle da denar, obenem pa prizna, da je Milka samo njegova socialna delavka, v službo pa sploh ne hodi. Albert mu prebira pravljico, To zaspi, toda ko se skuša Albert potiho odplaziti, je že znova buden. Denar, ki mu ga je dal, naj bi bil od socialne, za stanarino in centralno, Albert mu ga obupan pusti in odide.

Ko se že čez nekaj trenutkov spet prikrade v stanovanje, da bi vendarle vzel denar, skoči To nanj, navdušen, misleč, da se je vrnil zaradi njega. Albert povsem izgubi voljo, odide, pa se znova vrne, iščoč hrano in posteljo. Zdaj pravi, da je bil dve leti v zaporu zaradi nepokritih čekov, medtem pa je njegova ljubica prodala njegov avto in stanovanje. To reče, da se ne bosta več kregala zaradi denarja in le-tega raztrga, Albert tega ne more niti gledati. Na Albertovo vprašanje, kdaj pride Milka, To odgovori, da ta ne pride, ker je ni. Za nekaj trenutkov zmanjka elektrike, To je prestrašen, boji se „hudičekov“ (že večkrat je omenil, da ga hodijo strašit ponoči, ko je tema), svari Alberta pred njimi. Večerjata. To na radiu sliši, da je iz Starega piskra pobegnil Alfonz Pozavna, znan kot Stonoga, množični morilec, in to skozi okno knjižnice. Albert trdi, da je pobegli zapornik samo njegov brat in Toja straši s „hudičeki“, potem spet zagotavlja, da je v resnici tajni agent.

Nazadnje To doživi nekakšen napad, kriči, da ga preganjajo “hudičeki”. Zgodi se ples predmetov: v črno oblečeni igralci jih premikajo po sobi, nazadnje jih začnejo odnašati. Albert skoči na enega od njih, toda nato ga odnesejo s sabo. To stoka, zakaj mu ni hotel verjeti in ugotavlja, da mu pravzaprav nihče ne verjame. Igra nevidno kitaro. Konec.

Jezik drame

Jezik drame je preprost. Govor Toja oponaša govor otrok, otroški oz. otročji govor – v besedilu se tako pojavljajo: nesmiselne besedne rimanice, otročji izrazi (lulek, naga baba), medmeti, kakršne rabijo otroci, da svoje dejanje pospremijo z zvokom (Bllll, ko kaže fige), pomanjševalnice, tipične za otroški govor (ajmerček, jajčka). Obenem je jezik obeh protagonistov, četudi Albertov nekoliko manj, ponekod narečno obarvan, tu in tam vsebuje narečno besedo (kušniti), sestava stavkov pa je bližje pogovornemu jeziku kot knjižnemu.

Velik delež humorja temelji na besednih igrah (ena najbolje uspelih je, ko To domneva, da je Albert množični morilec, kar njemu pomeni, da je večkrat ubil množico) – največkrat pa prihaja do nesporazuma zaradi besede to, ki je lahko razumljena kot zaimek ali pa kot ime ene od dramskih oseb. Komika je po drugi strani še v poimenovanju (ime Kosmati Mrož).

Interpretacija

Drama ima več možnih rešitev. Albert je v resnici lahko množični morilec na begu iz zapora. V tem primeru pipca iz žepa ni potegnil po naključju (kot to stori proti koncu drame). Morda je vsa drama pravzaprav njegova blodnja, vse dogajanje pravzaprav plod njegove vedno bolj bolne domišljije, ki doživi vrh na koncu, ko ga odnesejo njegovi lastni prividi.

Po drugi strani je To lahko človek, ki je zaostal na neki točki v razvoju. Morda je demenca posledica materine smrti, večne osamljenosti, v kateri si je izmislil navidezne prijatelje; med njimi Milko in v končni fazi Alberta, saj je na trenutke kar preveč prebrisan za otroka. Vso dramo je namreč videti njegovo veliko željo po tem, da ne bi ostal sam, da ne bi ostal prepuščen „hudičekom“, zato se poslužuje bolj ali manj prefinjenih manipulacij, izkorišča Albertov pohlep, da bi ga zadržal pri sebi. Na bolezen kaže tudi njegov napad.

Možno je veliko uresničitev – vsaka navidezna laž je lahko pravzaprav resnica in obratno – vsaka navidezna resnica je prav lahko laž. Bralec lahko sam izbere odgovarjajočo interpretacijo, neko možnost iz celega grozda paralelnih uresničitev.

Albert, takorekoč slehernik tega časa, v katerem se vsi ženemo zgolj za materialnimi dobrinami, v katerem imamo vsi le eno in edino željo, in sicer obogateti, ne da bi bilo preveč važno, kako, potrka na neka vrata in se sreča s tistim otrokom, ki je v vsakem človeku. Sreča se z otroškim, ki ga zanima nekaj popolnoma drugega: igra, kakršna koli; z besedami, z jezikom, igra v peskovniku, igra s prijateljem, ki je lahko v samoti tudi plišasta opica. Povabilo k igri je povabilo k počitku od sveta zunaj, od pehanja za zaslužkom, od želja, ki jih morda ne bomo nikoli izpolnili, medtem ko so želje otroka v nas dokaj preproste – imeti prijatelja in se igrati z njim.

Otroško pa ni prikazano prav nič sentimentalno, romantično, temveč včasih tudi na moč veristično – tudi otrok je sposoben laži, prevar, nasilja; le da je pri njem vse to znova podvrženo nedolžni igri. Po drugi strani pa je otroško prikazano tudi skozi grotesko, skozi nikoli odraslega moškega, mogoče nekoga, ki je zastal v razvoju, skozi absurdne situacije obeh protagonistov.

Nenazadnje pa je otroško zaznamovano tudi s strahom. Morda povsem iracionalnim strahom, pred temo, pred nekimi hudički, strahom pred nečim neznanim, drugačnim, skrivnostnim, ki je za otroka enako živo in resnično kot realnost, ki jo vidijo odrasli. To skozi celotno dramo ponuja Albertu izhod iz tegob njegovega pehanja, njegovega propadlega življenja, izhod skozi igro, skozi prijateljstvo, toda Albert se mu ne more prepustiti. Dejanje cefranja denarja Albert pospremi z muko. Ko se trga denar, se njemu trga srce. Ne more se prepustiti zgolj igri, ki ni v službi zaslužka, pozna samo tisto igro, ki vodi k sebičnemu cilju.

Hkrati se torej Albert sreča ne le z otrokom v sebi, v vsakem od nas, temveč tudi z nečim globljim, z nečim neopisljivim, neimenovanim. Z nečim, kar se izmika besedam, kar je nedoločno, kar je zgolj to. Tisto nekaj, kar presega racionalno logiko, kar je del nekega globokega absurda v človeškem bistvu, to, ki se izmika jeziku.

Albert ne more verjeti v iracionalno, v to, v neke hudičke, ki prihajajo s temo, v igro zgolj zaradi igre. Zanj je to absurd, zanj je vsa situacija predvsem stresna. Še več, Albert ne more verjeti niti v tako nedolžno stvar, tako neškodljivo stvar, kot je ples predmetov. Skuša ga razkrinkati za prevaro. Albert pravzaprav ne verjame niti celi gledališki igri, gledalcem skuša na koncu pokazati njene skrite mehanizme, pokazati to, ga ujeti, razkrinkati, poimenovati.

Nima dovolj otroka v sebi, da bi se preprosto vživel in verjel, da bi ga bilo samo strah. Niti nima dovolj spoštovanja, da bi pustil neizrekljivo pri miru. Vendar v svoji želji, da bi razkrinkal iracionalno, razbil igro, pokazal njeno ozadje; igra dokončno odkrije njega, ga razkrinka kot nezmožnega sobivanja s Tojem, z otrokom, otroškim, nezmožnega verjeti. Albert pokaže, da je vse skupaj le gledališče, le igra, toda igra mu pokaže, da je tudi on del nje.

Vrstna opredelitev

Kar je v začetku videti kot lahkotna komedija, zelo hitro začne pridobivati elemente groteske in drame absurda. Situacija v stanovanju zapada iz trenutka v trenutek večjemu nesmislu. Govor obeh protagonistov mestoma deluje zgolj kot blebetanje, govoričenje. Dramski osebi se vrtita v krogu – To Alberta mami z denarjem, Albert zagrabi, izkaže se, da denarja ni; gledalec/bralec se vrti v krogu njunih laži, brez neke absolutne resnice ali razlage. Le-te laži preprečujejo neko natančno karakterizacijo dramskih oseb, nenazadnje bi lahko rekli tudi, da je subjekt popredmeten: To ni ta, temveč je to; Alberta na koncu odnesejo skupaj s predmeti.

Drama prevzame tipično strukturo drame absurda: dogajanje se izkaže kot zgolj čakanje. In sicer čakanje na mrak, s katerim pridejo „hudički“, čakanje na neko razrešitev, pravzaprav neko odrešitev v elementarnem eksistencialističnem smislu. Že komičnost se meša s tragičnim na način absurdne drame. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je mešanje komičnega in tragičnega (kar bi pogojno lahko prevedli tudi kot mešanje obeh Vilčnikovih govoric) tudi tipična lastnost Vilčnikovega dosedanjega opusa.

Dosedanje uprizoritve

• To: (zabavna radijska igra), Radio Slovenija.
• To, SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
• To, Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.

Prevodi v tuje jezike

• That

Nagrade

• Grumova nagrada na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000.

Vir

• Cobiss