Ogled vira Lipicanci gredo v Strasbourg

Lipicanci gredo v Strasbourg (tragikomedija)

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[Boris A. Novak]] (v sodelovanju z Moniko van Paemel)
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2003–2006
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki> 19. 10. 2006, r. [[Zvone Šedlbauer]], [[Mestno gledališče ljubljansko|Mestno gedališče Ljubljanjsko]]
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> Gledališki list uprizoritve MGL 
;Število moških vlog<nowiki>:</nowiki> 12
;Število ženskih vlog<nowiki>:</nowiki> 4 (Avtor opozori, da je igro mogoče uprizoriti z manjšim številom igralcev in igralk, namreč ena oseba lahko igra več prič, ki na odru niso stalno prisotne.)

==Vsebina==
===prostor in čas===
Avtor zapiše: »Prolog se dogaja v velbanci (starem obokanem kamnitem hlevu) v Kobilarni Lipica, vsa štiri dejanja v sodni dvorani Evropskega sodišča za človekove pravice v  Strasbourgu, epilog pa  pred obokanim hlevom v sodni palači, preurejenim v zapor.« Čas dogajanja je večinoma (fiktivni) sedanji, ker so vzrok odhoda lipicancev na sodišče realni dogodki preteklih let v Sloveniji. Poleg tega je čas dogajanja drame postavljen v čas, ko je Slovenija že vstopila v Evropsko unijo. Priče, ki so povečini že mrtve osebe, se v pripovedih vračajo v čas svojega vladanja (Karel ll., Napoleon, Marija Terezija, Tito itd. ), posegajo pa tudi v prihodnost (minister Republike Slovenije za blaginjo in razvoj).

===osebe===
lipicanci: 
kobila Europa Xll,
žrebec Maestoso Monteaura Xlll,
žrebec Siglavy Slava XlV

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu: 
sodni odbor, sestavljen iz treh sodnikov: sodnik sir Reginald Scott, sodnica dr. Julie Berger, sodnik prof. dr. Franz-Xaver Müller
odvetnik, mag. Filibert Volk, poznejši
minister Republike Slovenije za blaginjo in razvoj

priče: 
veterinarka, dr. Lucija Lotrič,
nadvojvoda Karel ll. Habsburški,
Peter Jurko, upravnik Kobilarne Lipica,
slikar Johann Georg de Hamilton,
cesarica Marija Terezija,
general George S. Patton Jr.,
Josip Broz Tito

===dogajanje po dejanjih===  
Prolog: Lipicanci gredo v Evropo
Lipicanci se pritožujejo nad razmerami, v kakršnih živijo, zato se odločijo, da bodo šli v Evropo na mednarodno sodišče iskat pravico.

l. dejanje: Lipicanci gredo v Strasbourg
Sodniki različnih narodnosti (sodnik Scott je Anglež, sodnica Berger je Francozinja, sodnik Müller je Nemec), razsodijo, da je to sodišče pristojno tudi za obravnavanje tožbe lipicancev proti ljudem in da vojni zločini ne zastarajo ter da ima vsako živo bitje pravice. Veterinarka predstavi rodovnik lipicancev in izpostavi pomembnost kraške kobile v nasprotju s konjem. Lipicanci sami predstavijo lastno pasmo in svoje zmožnosti akrobacij dresurnih figur, ki izvirajo iz gibanja konj na bojnem polju. Poudarijo, da ne protestirajo proti dejstvu, da so njihovi gospodarji ljudje, ampak proti dejstvu, da so ljudje slabi gospodarji.

ll. dejanje: Lipicanci gredo na Dunaj
Nastopijo priče Karel ll. Habsburški, Peter Jurko, slikar Hamilton in Marija Terezija. Vsi so navdušeni, da spet vidijo lipicance in tudi oni so jih veseli, hkrati pa jim potožijo, da se jim slabo godi. Karel utemelji, zakaj je na Krasu ustanovil Kobilarno Lipica: ker so konji stepske živali in je Kras podoben stepi. Peter Jurko pove, da so za vsakega žrebička, ki so ga poslali na Dunaj, zasadili 3 nove lipe in da  je cesar dobro skrbel za svoje konje, medtem ko so bili ljudje tam lačni. To potrdijo tudi lipicanci, ki pojasnijo še, da so žrebički lipicancev črne barve, nato jim zraste bela (ali druge barve) dlaka. Slikar Hamilton pove, s kakšnim navdušenjem je slikal konje na Krasu. Sodnikom ponuja slike, da bi kaj zaslužil, Europi pa jo podari. Marija Terezija je navdušena, ko vidi žensko sodnico. O sebi govori v prvi osebi množine, poudarja svojo ljubezen do konj in svojo modrost ter osebno skromnost. Odvetnik jo opozori, da je priča obrambe, zato naj poudarja plemenitost ljudi, ne konj. Ona potem opiše razvoj kobilarne v njenem času, pohvali tako upravnike kot konje in pove, da so takrat lipicance tudi uradno poimenovali tako. 

lll.dejanje: Lipicanci gredo na vojno
Nastopijo priče Napoleon, Patton, Tito in veterinarka. Napoleon pove, da je Sloveniji prizanesel z vojno, ker je bil presunjen nad slovenskim jezikom, ki pozna dvojino, in ker so ga spominjali na njegove Korzičane. Želel je preseliti konje iz Lipice, pa so ga vedno pretentali sovražniki. Maestoso mu pove, da ne bi rad umrl za vojaka v boju, bi se pa pustil ovekovečiti z njim na konjeniškem spomeniku, čeprav bi tam večno živel le on kot konj, saj nova oblast zamenja glavo starega jezdeca. Patton ima konje raje kot vojake, še boljši pa je tank, ker je hitrejši in močnejši. Pove, da se nemški poveljnik ni hotel predati, da pa mu je dovolil, da odpodi žrebičke in breje kobile ter svojega žrebca. Jutranjega napada nihče od vojakov in preostalih konjev ni preživel. To lipicance zelo potre, pa tudi Pattona je preganjal spomin na mrtve konje, zato je rešil lipicance pred Rdečo armado, ni pa jih vrnil v Lipico, ker je takrat že vladal Tito. Sodnica ugotovi, da je Tito zadnji Habsburžan, ker uporablja zaimek prve osebe množine v majestetičnem smislu kot kraljevski mi. Ker je Tito želel pokloniti kraljici Elizabeti lipicanca, ta ni smel biti podhranjen, zato se je zavzel za to, da so konje dobro hranili. S Pattonom se spreta, ali je jugoslovanska vojska osvobodila ali okupirala Trst. Poleg tega se Patton sprašuje, kako je lahko Tito pred njim prišel do Trsta. Ta mu pove, da so tanke do hriba nad Trstom privlekli s konji, po klancu dol pa so šli sami in še preden so prispeli v Trst, so objavili novico, da je Trst padel.*(glej opombo na koncu članka) Patton je nad taktiko navdušen in mu ponudi viski, Tito pa njemu pravo havanko s Kube, ki mu jo je poslal Castro. 

lV. dejanje: Lipicanci gredo v nič
Spet nastopi veterinarka, ki pove zgodbo o svojem očetu fotografu. Ko je Tito z Jovanko prispel v Lipico, ju je njen oče hotel slikati, čeprav ne bi smel. Tito pa se je rade volje pustil slikati in je rekel fotografu, da naj mu pošlje fotografije. Ko mu je fotograf povedal, da so konji lačni, jim je Tito takoj priskrbel hrano. Ko pa je Tito odšel, so fotografa zgrabili miličniki, ga pretepli in uničili film in fotoaparat. Naslednji dan je Tito prišel po fotografije, ki jih seveda ni bilo, komandir milice pa se je obesil. Odvetnik Volk je zdaj postal minister za blaginjo in razvoj republike Slovenije ter predstavi prostorske načrte na območju Kobilarne Lipica – zabaviščni park. Ta bi ponudil ogromno zaposlitvenih mest. Za oglede turistov bi zadoščal en sam lipicanec. Minister poskuša podkupiti sodnika. Maestoso ministru spusti na čevlje konjsko figo.

Epilog: Lipicanci gredo domov
Maestoso v zaporu piše oporoko, Europa se z njim prička, Siglavy je šel po sendviče, ki jih prinese zavite v časopis. Časopis je popackan ravno tam, kjer piše o razsodbi Evropske komisije o zadevi lipicancev, zato se sprejo, potem pa na spor pozabijo in se odločijo, da gredo domov. Siglavy in Maestoso podreta vrata zapora in skupaj odgalopirajo. 

==Nastanek drame==
Avtor pravi, da je to igro napisal iz skrajnega gneva nad današnjim svetom in da to ni le satira, ampak poetična in etična igra o stanju sveta. Za lipicance se je politično začel zanimati spomladi 1998, ko je izbruhnil mednarodnopravni spor o domicilu lipicancev, zato je z baronico Moniko van Paemel (flamsko pisateljico, ki je napisala roman o lipicancih) ustanovil Društvo prijateljev Lipice. Sprva se je to društvo posvečalo vprašanju izvora vrste lipicancev in pravicam do vodenja izvornih rejskih knjig, potem pa so se bolj posvetili zaščiti lipicancev pred domačimi finačnimi apetiti. Dramo je velikokrat predelal, uprizorjena je bila 11. varianta, le epiloga, kot sam pravi, ni predeloval. 

==Interpretacije besedila== 
Naslov igre Lipicanci gredo v Strasbourg je ustrezen, saj se nanaša na dejanje, ki sproži proces, ki je središče igre. Podnaslov tragikomedija je ustrezen, saj označuje vrsto besedila in združuje tragično in humorno. Dejstvo, da se morajo lipicanci boriti za svoje pravice, je žalostno, hkrati pa je v igri mnogo duhovitih dialogov  (v uprizoritvi tudi komičnih dejanj), ki bralcu vzbujajo smeh. 

Nastopajočih oseb je veliko, zato lahko sklepamo, da ne gre za intimno igro, temveč za portret družbe sodobnega časa. Osebe so označene z imeni in s svojo funkcijo in nazivi v družbi oziroma s svojim poklicem, lipicanci pa s svojim rodovniškim imenom. O značajskih lastnostih oseb ne izvemo ničesar iz didaskalij, ampak iz dialogov: kar osebe same povedo o sebi in kar druge osebe povedo o njih. Pri pričah se je avtor nanašal na zgodovinska dejstva. Primer: sodnica Berger zagrozi Napoleonu, da če je ne bo nazival Vaša Milost, ga bo poslala na Sveto Heleno. Napoleon se tega prestraši in jo naziva pravilno. Zgodovinsko dejstvo je, da je Napoleon bil na Sveti Heleni. Nasploh je zelo zanimivo, kako oživijo osebe, ki jih poznamo iz zgodovinskih knjig ali tudi resničnega življenja. Pri njih avtor izpostavi tisto, zaradi česar so povezani z lipicanci, pa tudi tisto, po čemer se jih večina ljudi spomni, ko zaslišijo njihovo ime. Glavne osebe so seveda lipicanci, ki povzročijo glavni konflikt in zaradi katerih se vse to sploh dogaja, pomembni pa so tudi sodniki, ki odločajo o usodi lipicancev. Avtor ne predvideva kostumov, to prepusti izbiri ustvarjalcev v gledališču, zapiše pa, kaj naj scena predstavlja (hlev, sodno dvorano) in nekaj rekvizitov (kladivce, diapozitive, sliko konj itd.).  Predvidi tudi glasbo, ob kateri konji pojejo in plešejo. Pesmi je naslovil z znanimi naslovi, vendar jih opremi z besedilom, ki je primerno povezano s konji. Predvideva tudi, kdaj naj se prižigajo in ugašajo luči.

Jezik igre je izjemno zanimiv, avtor se nam spet pokaže kot mojster jezika. Z jezikom tudi označuje nastopajoče osebe. Lipicance označi kot najvišje na hierarhični lestvici spoštovanja, saj govorijo v verzih. Ne samo, da en konj govori v verzih (npr. Europa: Kje se bomo beli konji zdaj podili, // skrivali, skakali, tepli in ljubili?), tudi drug konj pogovor nadaljuje v verzih in upošteva rimo, ki jo je začel prejšnji. (Maestoso: En sam hlev, da bi turisti začutili vonj. // Europa: Za turiste bo zadoščal en sam konj.) Večinoma se rimata po dve vrstici: let – svet, listi – fašisti, na začetku igre pa se rimajo z isto rimo celo štiri vrstice (to se ponovi v epiologu): Europa: Nekaj vendar morate pojesti, ljubi. // Maestoso: Ljuba, nimam teka, nič se mi ne ljubi. // Europa: Vem, hudo je. A kdor ne jé, ne ljubi. // Maestoso: Vseeno. Itak smo zapisani pogubi.) Poleg tega konji tudi pojejo pesmi in to jih vsekakor označuje kot zelo kulturna bitja. Ljudje govorijo namreč v ˝navadnem˝ jeziku, ki pa jih kljub temu ločuje. Sodniki se pričkajo o izgovorjavi besed, saj vsak gleda s svojega stališča, eden kot Anglež, drugi kot Nemec in tretja kot Francozinja. Marija Terezija govori o sebi v prvi osebi množine, ker so jo v njenih časih najbrž onikali. 

Teme, ki se jih avtor v besedilu loteva, so družbeno aktualne, poleg tega je besedilo tudi politično angažirano. Slovenci moramo varovati tisto, kar je naše in je dobro, pa naj bo to jezik, kultura ali pa naravne znamenitosti. Pri jeziku poudarja to, da ima slovenščina dvojino, kar v igri cenijo lipicanci in Napoleon, češ da je to jezik, v katerem se lahko odvija ljubezen, zato upajo, da se bo ohranil. Med naravnimi znamenitostmi, ki jih je v Sloveniji res precej, minister Volk omeni tudi Lipico. Sodnica ga opomni, zakaj želijo uničiti to lepoto, če so tako ponosni nanjo. Poleg tega moramo Slovneci ščititi tudi sami sebe, saj nas drugi ne bodo. Če bi bil za občudovanje turistov dovolj le en sam, zadnji lipicanec kot simbol slovenstva, ali ne bo kmalu dovolj tudi en sam Slovenec kot predstavnik naroda? Druga tema, ki bi jo lahko izpostavili, je, da je današnji svet samo na videz enakopraven, demokratičen in strpen. Sodnica pravi, da odločajo moški, odgovornost pa nosijo ženske. Čeprav naj bi bila enakopravna moškim, je njena plača manjša kot plača sodnika Scotta. Enakopravnost žensk podpirajo ženske, moški pa večinoma samo na videz ali celo eksplicitno ne (npr. Napoleon) – to bi najbrž lahko prenesli na osebe današnjega časa. Poleg tega je demokracija na bolj majavih temeljih, saj imajo še vedno prednost tisti, ki imajo kak plemiški naziv ali več denarja. Manj pomembni so nazivi, do katerih pridemo z izobrazbo in delovnim mestom, kljub temu da se vsak, ki tak naziv ima, bori, da bi ga ostali tako naslavljali. Sodniki, ki bi morali biti zgled pravice in enakopravnosti, se od začetka do konca igre pričkajo glede jezika, v katerem bodo sodili, zasmehujejo navade drug drugega, ki izvirajo iz naroda. Čeprav bi morda pričakovali, da se bodo vsaj kot predstavniki treh velikih narodov obnašali strpno drug do drugega, zvemo, da še vedno ni pozabljena bitka med Agleži in Francozi iz leta 1066. Zgodovino vedno samo pogrevamo, namesto da bi se iz nje učili in bili danes boljši, kot so bili včasih. Morda zato tudi prepričanje, ki je v duhu celotne igre, da so konji boljši od ljudi. Pri konjih so vsi enakopravni, čeprav so različnih barv. Ljudje so določili, da naj bi bil najlepši bel lipicanec. V igri je prisotna satirična kritika sodobne politične situacije v Sloveniji: da gre vsem vplivnim samo za denar in lastno bogastvo, da večinoma samo govorijo, storijo pa ničesar. Vsi bi imeli lepo pokrajino, naravne znamenitosti, vendar nihče ničesar ne stori, da bi se ohranile. 
Konec igre je namenoma odprt, do razsodbe sodišča še ni prišlo, tako da si lahko vsak bralec zamisli svoj možen konec, hkrati pa lahko tudi sam kaj stori, da bo konec igre in resnične situacije lipicancev v Sloveniji pozitiven.

==Dosedanje uprizoritve==
V sezoni 2006/07 je uprizarjana v Mestnem gledališču ljubljanskem.

==Knjižne izdaje==
==Prevodi v tuje jezike==

==Literatura==
Novak, Boris A.: ''Lipicanci gredo v Strasbourg, gledališki list uprizoritve v Mestnem gledališču ljubljanskem''. Ljubljana: MGL, 2006.

==Zunanje povezave==
[http://www.mgl.si]

Citiram avtorjevo razlago Titove izjave iz tretjega dejanja: » ''[[Neznano zgodovinsko resnico o osvobajanju Trsta mi je povedal moj oče Ante Novak (1911–1991), ki ga v igri dvakrat omenjam, v zvezi s konji, ki jokajo, in v zvezi z njegovo zadnjo vojaško funkcijo komandanta Radia Svobodni Trst. Zavezniki niso hoteli, da bi slovenski in jugoslovanski partizani osvobodili Trst pred njimi. Vedeli so, da so Titovi tanki v Bosni in da partizani nimajo dovolj bencina, da bi jih prepeljali do Trsta, zato jim niso dostavljali bencina in se jim ni mudilo. V tej situaciji je Tito ukazal, da so tanke privlekli do slovenskega Krasa z volovskimi in konjskimi vpregami, na Občinah so nalili bencin in jih poslali v napad na Trst, ki so ga takrat držali Nemci. Ko so zavezniki to izvedeli, so poslali vse svoje sile proti Trstu. Tedaj je Tito ukazal mojemu očetu, naj po radiu emitira lažno vest, da so partizani osvobodili Trst, da bi tako ustavil zaveznike. Ukana se je posrečila: zavezniki so se za nekaj ur ustavili, takrat pa so partizani morali za vsako ceno premagati Nemce in osvoboditi mesto, kar je zahtevalo veliko žrtev.]]''«