Ogled vira Gregor Čušin/obrazložitev žirije ZDUS 2007

Komisija za priznanja ZDUS v sestavi [[Tea Rogelj]] (predsednica), [[Aleš Jan]] (član) in [[Robert Waltl]] (član), je soglasno odločila da:

Priznanje [[ZDUSZdruženja dramskih umetnikov Slovenije]] za igralske dosežke v letu 2006 prejme dramski igralec [[Gregor Čušin|Gregor ČUŠIN]], član [[mestno gledališče ljubljansko|Mestnega gledališča ljubljanskega]] (za vloge Polonija v Shakespearovem ''Hamletu'', Napoleona in Tita v igri ''Lipicanci gredo v Strasbourg'' [[Boris A. Novak|Borisa A. Novaka]] in Azazella v Javornikovi dramatizaciji romana ''Mojster in Margareta'' Mihaila Bulgakova. 

Gregor Čušin je iznajdljiv in preizkušen igralec, ki vedno znova prepriča s polnokrvnimi, psihološko utemeljenimi in poglobljenimi liki. Čeprav v navedenih delih ni oblikoval glavnih vlog, je s svojimi večplastnimi in domiselnimi kreacijami zaznamoval uprizoritve in vanje vnesel komične poudarke oziroma jih obogatil z razumevajoče popustljivim pristopom do človeških slabosti. Do svojih likov pristopa s toplino, tako rekoč z ljubeznijo, in tako gledalce povede, da jih nehote vzljubijo ali jih vsaj skušajo doumeti tudi oni. 

Pod režijskim vodstvom [[Matjaž Župančič|Matjaža Zupančiča]] je v ''Hamletu'' zaživel kot dobrodušen, nekoliko neroden in večkrat osmešen Polonij, v svojem bistvu ne toliko spletkarski in preračunljiv, temveč prej človek, ki je pasje vdan gospodarju. Prav lojalnost za vsako ceno, njegova preprostost v umevanju oblasti, in ne zlonamernost, je tisto, s čimer si podpiše smrtno obsodbo, kar ga pripelje v pogubo. 

V slovenski noviteti [[Lipicanci gredo v Strasbourg]] se je odlično znašel v vlogah Napoleona in Tita; obe figuri je oblikoval duhovito in gibko ter zlasti v slednji znal poudariti kompleksno in protislovno vlogo te zgodovinske osebnosti, ki je zaznamovala našo polpreteklo zgodovino. 

Nič manj prepričljiv ni bil kot Azazello v [[Jernej Lorenci|Lorencijevi]] postavitvi ''Mojstra in Margarete''. Čušin je enega od štirih Wolandovih znanilcev apokalipse oblikoval z izostrenim občutkom za ansambelsko igro, ob tem pa znal ohraniti njegovo individualnost, mu vdihniti osebno noto; luciden in detajliran lik, ki v uprizoritev vnaša značilno bulgakovski, komični komentar dogajanja.